Jedro

Vrnitev nadomestnih nepremičnin je možna samo na podlagi sporazuma. Če sporazuma ni, organ brez izrecne privolitve stranke ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Oddelek za gospodarstvo in plan občine je z odločbo z dne 1.6.1994 zavrnil zahtevi tožnice M.R. in njene sestre J.O. na dodelitev enakovrednih nadomestnih nepremičnin za nepremičnine podržavljene njunemu pokojnemu očetu E.S. parc. št. 17, 69, 70, 71, 72, 73/1, 73/2, 73/3, 74, 75/1, 75/2 in 110. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo (1. točka izreka), ugodila pa je pritožbi J.O. in odpravila odločbo prve stopnje ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje (2. in 3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da organ prve stopnje pravilno ugotavlja, da je vračilo nadomestnih nepremičnin za podržavljene nepremičnine mogoče le, če se zavezanec, to je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, in upravičenec o tem sporazumeta. V obravnavani zadevi takšen sporazum ni bil dosežen in ker tožnica prvotnega zahtevka ni spremenila, je organ prve stopnje utemeljeno zavrnil njeno zahtevo, saj ni bil upravičen spreminjati zahteve brez soglasja stranke. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je J.O. pred izdajo odločbe na prvi stopnji spremenila prvotni zahtevek na vračilo nepremičnin v odškodninski zahtevek, zato ni bilo podlage za zavrnitev njene zahteve, saj bi organ prve stopnje moral odločati o spremenjeni zahtevi, ki je v korist obeh vlagateljic zahteve.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sta s sestro J.O. kot pravni naslednici denacionalizacijskega upravičenca E.S. vsaka zase vložili enako zahtevo na vrnitev istega premoženja, zato imata položaj enotnih nujnih sospornic, kar izključuje možnost različnih odločitev. Tudi če bo izpodbijana odločitev ostala v veljavi, bo tožnica kot zakonita dedinja dedovala tisto, kar bo predmet zapuščine - torej nepremičnine ali določeno odškodnino, ki jo je pravočasno uveljavljala druga dedinja. Samo tako je mogoče razumeti določbo 2. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji, po kateri je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic. Če upravičencu zaradi dejanskih ali pravnih ovir zemljišč ni mogoče vrniti, mu gre odškodnina. Določba, da je za izročitev nadomestnih nepremičnin potreben sporazum, očitno kaže na obveznost določitve odškodnine v vrednostnih papirjih, če do sporazuma ni prišlo, zato je napačno stališče, da organ ne bi mogel suplirati strankinega pristanka, če ta ni izrecno podan. Odločitev je tudi preuranjena glede na stališče "oblastvenih organov", da sporazumov za dodelitev nadomestnih zemljišč ni mogoče sklepati, dokler ne bodo izvršeni prenosi vseh kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad Republike Slovenije in končani vsi denacionalizacijski postopki. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo pod prvo točko izreka odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v odgovoru na tožbo poudarja, da o dodelitvi nadomestnih zemljišč ni bil dosežen sporazum in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

J.O. v odgovoru na tožbo navaja, da si je tudi sama prizadevala za vrnitev nepremičnin v naravi oziroma dodelitev nadomestnih nepremičnin, ker pa to ni mogoče, je pristala na odškodnino.

Tožba ni utemeljena.

Po neizpodbijanih ugotovitvah obeh organov gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene tožničinemu očetu in so sedaj v lasti fizične osebe, zaradi česar vrnitev v naravi ni mogoča (3. odstavek 16. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). Tožnica in njena sestra J.O. sta zahtevali vrnitev podržavljenega premoženja v obliki nadomestnih nepremičnin, vendar je ta oblika vrnitve premoženja možna le, če se zavezanec in upravičenec o tem sporazumeta (3. odstavek 42. člena ZDen). Toda takšen sporazum ni bil dosežen in tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je kljub temu vztrajala pri zahtevani obliki vrnitve premoženja. Postopek za denacionalizacijo se začne na zahtevo stranke, ki mora vsebovati tudi podatke o obliki vrnitve premoženja (1. odstavek 61. in 62. člena zakona) in v teh postopkih se uporabljajo tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ZDen ne določa drugače (2. odstavek 6. člena ZDen). Kadar pa se postopek začne na zahtevo stranke, je organ nanjo vezan (126. ZUP) in ker glede tega ZDen nima drugačnih določb, je pravilno stališče tožene stranke, da brez izrecne privolitve organ ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki kot je bila zahtevana. Zato so tožbeni ugovori glede tega neutemeljeni.

Ne glede na navedeno pa tožeča stranka pravilno ugotavlja, da se njen zahtevek in zahtevek J.O. nanašata na vrnitev istega premoženja njunega očeta, zato se pravne posledice odprave odločbe 1. stopnje nanašajo tudi na tožnico. Ker je tako zadeva vrnjena v stanje pred odločitvijo na prvi stopnji, bo v ponovnem postopku tožnica imela enake možnosti varovanja svojih pravic in koristi kot njena sestra, ki je s pritožbo uspela. Z izpodbijano odločitvijo pod prvo točko izreka odločbe tako v ničemer niso bile prizadete tožničine pravice ali koristi, zato tožba ni utemeljena.

Glede na povedano so vsi ostali tožbeni ugovori pravno irelevantni, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.