Jedro

Za veljavnost darilne pogodbe, katere predmet je iz prometa odjavljen in nevozen avto, pisna oblika ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj plačilni nalog opr.št. I Pl z dne 20.8.1998 in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožeči stranki na podlagi regresne pravice plačati 225.772,00SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne 146.097,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožeča stranka se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbeinh razlogov in predlaga, da se spremeni tako, da plačilni nalog ostane v veljavi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Meni, da toženec ni navedel kakršnihkoli dejstev, s katerimi bi zatrjeval, da na dan nezgode 28.9.1995 ni bil lastnik vozila. Trdil je, da je lastništvo prešlo na I.K. šele leta 1996. Pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti izvedba dokaza z zaslišanjem stranke.

Sicer pa toženčeve izpovedi tudi niso verodostojne, saj je podal več različnih. Pritožnica meni, da je I.K. imel namen vozilo uporabiti za vožnjo, zato bi toženec z njim za uradni prenos lastništva moral skleniti notarsko overjeno listino.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Da je (so)povzročitelj nezgode I.K. sporni neregistrirani in nevozni avto prevzel od toženca pred nesrečo, je potrdil tudi sam, zaslišan kot priča (list.št. 52). Brezpredmetne, pa tudi v nasprotju z vsebino zapisnikov so tako pritožbene trditve, da toženčeve izpovedbe niso verodostojne. V navedeni bistveni točki so namreč povsem skladne s Kržičevo izpovedbo, v ostalem pa toženec zaslišan kot stranka le popravlja ali precizira svoje navedbe, kar je glede na potek časa po predaji avtomobila I.K. povsem razumljivo in niti najmanj ne kaže na neverodostojnost izpovedi. Pritožbeno sodišče torej nima nikakršnih pomislekov o pravilnosti prvostopenjske ugotovitve, da toženec v času nezgode ni bil lastnik vozila, zaradi česar ga ne zadene odgovornost za njene posledice. Z izkazano odjavo iz prometa že 3 leta pred škodnim dogodkom (B1) je sporni avto postal navadna premična stvar in je zato toženčevo lastništvo na njem prenehalo z izročitvijo I.K..

Listina o prenosu lastninske pravice, ki jo omenja pritožba, bi bila potrebna le v primeru (ponovne) registracije na Kržičevo ime, do katere pa, kot je v prvostopenjskem postopku zanesljivo ugotovljeno, ni pršlo. Sicer pa so razlogi izpodbijane sodbe o vseh teh odločilnih okoliščinah tako jasni, logični in prepričljivi, da jim ni potrebno ničesar dodati, hkrati pa je v njih že odgovorjeno na vse pritožbene pomisleke in trditve.

Po povedanem in ko tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je posledica neuspele tožničine pritožbe ter dejstva, da toženčev odgovor nanjo glede na njegovo vsebino ni bil potreben (čl. 165/1 in 155/1 ZPP).