Jedro

V primeru premoženjskih deliktov je dopustno odrediti pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti samo, če obstoji nevarnost ponavljanja težjih kaznivih dejanj, ko je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega M.P. se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 8.8.2005 zoper obd. M.P. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 11.8.2005 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 18.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (katerih pa ni konkretiziral) ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi. V zahtevi navaja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje velike tatvine. Vendar pa je potrebno upoštevati, da gre le za enkratno dejanje, ki pa ni bilo storjeno iz istih nagibov, kot kazniva dejanja, za katera je bil obdolženec že pravnomočno obsojen. Čeprav je obdolženec s prestajanja zaporne kazni prišel v maju 2005, zaradi česar je jasno, da nima premoženja večje vrednosti, pa si je v času po prihodu s prestajanja kazni že uspel precej urediti življenje: našel si je zaposlitev in je bil pred odreditvijo pripora ravno v fazi odločanja, katero izmed ponujenih možnosti zaposlitve sprejeti; uredil si je okolje, v katerem živi, saj tekom tedna živi pri materi, ob vikendih pa pri svoji partnerki: drog ne uživa, ker obiskuje metadonski program in zato ne potrebuje sredstev za nabavo droge. Ker gre le za eno kaznivo dejanje, katerega je obdolženec storil, ko je bil v stiski, zagovornik meni, da ni podano sorazmerje med posegom v osebno svobodo obdolženca in varnosti ljudi in njihovega premoženja.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 31.8.2005, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Pogoji za odreditev pripora so:

1. da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje,

2. obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in

3. da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

Da bi ne bila podana prva dva pogoja, zahteva niti ne zatrjuje.

Navaja pa, da v pravnomočnem sklepu o priporu ni podano sorazmerje med posegom v osebno svobodo obdolženca in varnostjo ljudi in njihovega premoženja, čemur pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi, ali je pripor nujen (neogibno potreben) in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi, opr. št. Up-75/95 (enako pa tudi Vrhovno sodišče v svojih številnih odločbah) poudarilo, da iz vsebine pojma "neogibno potreben za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave Republike Slovenije ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov; vendar pa je v takih primerih dopustno pripor odrediti iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti samo, če obstoji nevarnost ponavljanja težjih kaznivih dejanj, ko je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo razloge o tem, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma njihovega premoženja. Obdolženec je osumljen storitve kaznivega dejanja velike tatvine - vdora v stanovanjsko hišo dne 4.8.2005 dopoldan (ko so bili stanovalci v službi), kjer je iz nočne omarice v spalnici v prvem nadstropju hiše vzel in si protipravno prilastil zlat nakit v vrednosti najmanj 3.900.000 SIT. S tem dejanjem je obdolženec, ki je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj že večkrat obsojen (sodbe Okrožnega sodišča v Celju) in ki je s prestajanja zadnje zaporne kazni prišel le tri mesece pred dejanjem, neposredno ogrožal varnost ljudi in njihovega premoženja. Glede na naravo dejanja, osebne lastnosti obdolženca in zanesljivo ugotovljeno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno zaključilo, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in da je podana tudi sorazmernost med takšnim ogrožanjem, kot ga predstavlja izvršitev kaznivega dejanja na način očitan obdolžencu in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v storilčevo pravico do svobode. Stališču v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da bi s ponavljanjem kaznivih dejanj v okoliščinah, kot so ugotovljene v obravnavanem primeru, ko naj bi obdolženec le nekaj mesecev po prestani kazni za istovrstno kaznivo dejanje, izkoristil odsotnost stanovalcev in iz njihove hiše vzel ter si prilastil zlat nakit večje vrednosti, ga del takoj za tem prodal oziroma zastavil, del pa skril, pomeni tako stopnjo ogrožanja varnosti ljudi, da odtehta odreditev posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode, zato po oceni Vrhovnega sodišča ni moč odreči razumne presoje.

Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi razumne razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ni utemeljen.