24. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 10. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 285/2002 z dne 29. 1. 2003 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 427/95 z dne 3. 4. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočen sklep, s katerim mu je bilo naloženo plačilo stroškov zagovornika obdolženega, nastalih v kazenskem postopku št. K 427/95, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe pritožnika. Pritožniku je bilo najprej s sklepom št. K 427/95 z dne 20. 5. 1999 naloženo plačilo stroškov v višini 316.162 SIT. Zunajobravnavni senat je pritožbi ugodil in sklep razveljavil. Pritožniku je bilo nato ponovno naloženo plačilo stroškov z izpodbijanim sklepom št. K 427/95 z dne 3. 4. 2002 in sicer v višini 454.200 SIT, ki je postal pravnomočen s sklepom zunajobravnavnega senata št. Ks 285/2002 z dne 29. 1. 2003.

2.V ustavni pritožbi pritožnik uveljavlja nepravilno uporabo prava ter kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da gre za napačno in samovoljno odločitev sodišča. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče ob ponovnem odločanju upoštevati vrednost točke po odvetniški tarifi, kot je veljala ob izdaji prvega sklepa, saj zaradi tega, ker je upravičeno vložil pritožbo, ne sme biti materialno prizadet. Po njegovem mnenju mu prav tako ne more iti v breme naknadno uvedena obveznost plačila DDV. Pritožnik nadalje navaja, da mu je sodišče naložilo v plačilo stroške, povezane z dvema obravnavama, ki sta bili preloženi po krivdi sodišča. Kršitev 23. člena Ustave pritožnik utemeljuje z dejstvom, da je od izdaje drugostopenjskega sklepa o ugoditvi pritožbi do izdaje ponovnega prvostopenjskega sklepa minilo skoraj dve leti. Po njegovem mnenju je treba takšno ravnanje predsednice senata šteti za samovoljno, saj roka dveh let ni mogoče šteti za razumen rok v smislu 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme in izpodbijana sklepa odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Mariboru.

B. – I.

3.Pritožnik sodiščem očita napačno uporabo prava. Glede na to je treba pritožniku pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, zato zgolj z navedenimi očitki ni mogoče utemeljevati ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ali je sodišče upoštevalo pravilno vrednost točke in obveznost plačila DDV, je le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Zato bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali sta izpobijani odločbi očitno napačni ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Vendar izpodbijanima sklepoma v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Materialno podlago za odmero potrebnih izdatkov in nagrade odvetniku predstavlja določba 17. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – ZOdv), po kateri je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov, nastalih v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. V skladu s 3. in 16. členom takrat veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 39/2000, 49/2000, 57/2000 – popr. in 78/01 – OT) je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pri čemer se upošteva vrednost točke, veljavne v času plačila, povečanega za pripadajoči davek na dodano vrednost, kolikor je odvetnik zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Zunajobravnavni senat je glede obveznosti plačila DDV in vrednosti točke obrazložil in na pravni podlagi utemeljil svojo odločitev v sklepu št. Ks 285/2002 z dne 29. 1. 2003, zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

5.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanje in če kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin za pritožnika ni imela pomembnejših posledic (druga alineja drugega odstavka 55. člena ZUstS). Za tak primer gre v delu ustavne pritožbe, v katerem pritožnik izpodbija odločitev sodišča o odmeri nagrade zagovorniku obdolženega za dve glavni obravnavi, ki sta bili preloženi.

6.Odločitev sodišča (tudi če bi z njo bile kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more povzročiti pomembnejših posledic za pritožnika. Prerekana nagrada zagovornika obdolženega, ki jo mora plačati pritožnik, znaša 90.000 SIT in za pritožnika ne more imeti takšnega pomena, da bi upravičevala presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodbe oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti. Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanje. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena.

7.Ker z izpodbijanima sklepoma pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. – II.

8.Pritožnik zatrjuje, da mu je bila v sodnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker je sodni postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik ni izčrpal, ustavna pritožba v tem delu ni dopustna, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka ter prve in druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer