Jedro

Tožnica je z novo zahtevo pri tožencu uveljavljala povračilo škode in priznanje pokojninske dobe, o čemer je toženec že odločil z zavrnilno odločbo, ki jo je tožnica izpodbijala v socialnem sporu, ki je bil ob vložitvi nove zahteve še v teku. Gre za dva zahtevka, ki sta po vsebini enaka, zato je toženec ob tem, da se niti dejansko niti pravno stanje zadeve nista spremenila, novo zahtevo pravilno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločba toženke z dne 11. 2. 2009 in sklep z dne 19. 8. 2008, da se ji prizna pokojninska doba za čas prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje od 28. 2. 2001 do 3. 1. 2006 in, da ji toženka povrne stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče zmotno štelo, da je njena vloga glede dejanskih okoliščin in pravne podlage, na podlagi katere zahteva vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo odpravljenih odločb toženke z dne 25. 1. 2001 in 11. 5. 2000 enaka, kot pri njeni prvi vlogi, ki je bila že pravnomočno zavrnjena. Trdi, da je zahtevek o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, glede dejanskih okoliščin in pravne podlage, drugačen kot v obravnavanem primeru. V posledici tega toženka ni mogla njene vloge zavreči. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 3699/2006 z dne 7. 3. 2008 je bil zavrnjen njen odškodninski zahtevek in ni šlo za upravno stvar kot v tem primeru. Na podlagi te sodbe, s katero sta bili odpravljeni odločbi toženke z dne 25. 1. 2001 in 11. 5. 2000, bi morala toženka odpraviti posledice, ki so iz odpravljenih odločb nastale ter vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če odpravljene odločbe ne bi bile nikoli izdane in ji torej priznati čas, ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot invalid III. kategorije, v pokojninsko dobo. Nerazumljivo je stališče sodišča, da tožnici čas, ko je bila prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in je bila prejemnica nadomestila plače za čas čakanja na drugo zaposlitev, ni mogoče šteti v delovna leta. Sodišče spregleda dejstvo, da sta bili odločbi toženke s katero je bila opredeljena kot invalid III. kategorije, odpravljeni in ne razveljavljeni. Razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka o odločilnih dejstvih so nejasni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Pritožba očita sodišču, da so razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka o odločilnih dejstvih nejasni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodba nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče pavšalnim navedbam ne more slediti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih jasni in med seboj niso v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka s svojima odločbama z dne 25. 1. 2001 in 11. 5. 2000 tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem, ustreznem, pretežno sedečim delom, s polnim delovnim časom, od 24. 1. 2000 dalje. V sodnem postopku je tožnica uspela in sta bili citirani odločbi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 251/2001 z dne 13. 1. 2005 odpravljeni. Tožnica je bila razvrščena v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na svojem delu frizerke s polovičnim delovnim časom od 24. 1. 2000 dalje. Sodba je postala pravnomočna 17. 2. 2005. Tožnica je pričela z delom s skrajšanim delovnim časom s 3. 1. 2006 in od takrat ji je bilo z odločbo toženke z dne 17. 3. 2006 priznano nadomestilo plače. Tožnica je 22. 12. 2006 zoper toženko vložila tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, v kateri je zahtevala plačilo odškodnine v višini 2.048.527,00 SIT zaradi škode nastale zaradi odločb toženke z dne 25. 1. 2001 in 11. 5. 2000, nadalje znesek 1.140.000,00 SIT kot odškodnino za 3 letni izpad strank zaradi odjave dejavnosti, nadalje priznanje in vpis neprekinjene delovne dobe oz. zavarovalne dobe za čas od 28. 2. 2001 dalje do 3. 1. 2006 in plačilo davkov in prispevkov od najnižje zavarovalne osnove ter povrnitev stroškov postopka. Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, kar je razvidno iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 3699/2006 z dne 7. 3. 2008 in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 405/2008 z dne 3. 12. 2008. Dne 1. 8. 2008 je tožnica vložila pri toženki zahtevo za vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo odločbe z dne 11. 5. 2000 oz. zahtevo za priznanje pokojninske dobe za čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje od 28. 2. 2001 do 3. 1. 2006 ter zahtevo za plačilo odškodnine. Toženka je s sklepom z dne 19. 8. 2008 zahtevek zavrgla, ker je v isti zadevi tekel postopek pred sodiščem. Pritožba je bila z odločbo toženke z dne 11. 2. 2009 zavrnjena.

Ob navedenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje presojalo ali je ravnala toženka pravilno in zakonito, ko je s svojim sklepom z dne 19. 8. 2008 tožničin zahtevek zavrgla na podlagi določbe 4. točke 1. odst. 129. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se na podlagi določbe 12. čl. v povezavi z 249. čl. ZPIZ-1 uporablja v postopku pri toženki.

ZUP v 129. čl. določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: 1. če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna stvar; 2. če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oz., če po tem zakonu ne more biti stranka; 3. če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; 4. če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdaja zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se upira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je toženka štela, da se o isti upravni zadevi že vodi sodni postopek. Takšna odločitev je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. V času, ko je tožnica vložila zahtevek pred toženo stranko je tekel pritožbeni postopek v zvezi z sodbo opr. št. Ps 3699/2006 z dne 7. 3. 2008 v okviru katerega je tožnica zahtevala povračilo škode, kakor je bilo navedeno spredaj, ki ji je nastala z izdajo odločb, ki so bile kasneje odpravljene in priznanje ter vpis neprekinjene delovne dobe oz. zavarovalne dobe za obdobje od 28. 2. 2001 do 3. 1. 2006. Takšen zahtevek pa je po vsebini enak zahtevku, ki ga je tožnica postavila dne 1. 8. 2008 in kar je toženka s svojim sklepom z dne 19. 8. 2008 zavrgla. Na podlagi navedenega je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob navedenem dejanskem stanju, tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Glede vštevanja časa od 28. 2. 2001 do 3. 1. 2006 v pokojninsko dobo je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. Psp 405/2008 z dne 3. 12. 2008. V tej zadevi pritožbeno sodišče samo odloči o tem ali sta bila izdani sklep toženke z dne 19. 8. 2008 in v zvezi s tem odločba toženke z dne 11. 2., pravilna in zakonita.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.