Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da so bili dnevniki na gradbišču tako tožencu kot naročniku na razpolago, da je lahko vanje vpogledal, bi le-ta lahko odreagiral, če se z vpisanimi podatki ne bi strinjal. Če tega ni storil, je kasnejšo nepreverljivost teh podatkov šteti v njegovo breme.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se poslej skupaj z neizpodbijanim delom odločitve glasi: " 1. Sklep o izvršbi tukajšnjega sodišča opr. št. I 2000/00692 z dne 26. 9. 2000 ostane v veljavi v 1. točki še za znesek glavnice v višini 2.389,14 EUR ter za znesek zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti v višini 2.389,14 EUR, v ostalem delu se obrestni tožbeni zahtevek od prisojene glavnice zavrne in navedeni sklep o izvršbi razveljavi.

2. Tožena stranka mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati 3.705,78 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev." Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 233,35 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo; stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo pa tožena stranka krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki I 2000/00692 z dne 26. 9. 2000 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za znesek glavnice v višini 1.045,62 EUR ter za znesek zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti v višini 1.045,62 EUR (1. točka izreka); v ostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek za plačilo 197.939,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 1999 dalje in zahtevek za plačilo 124.022,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 1999 dalje ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 250.571,46 SIT od 10. 5. 2002 dalje do plačila, zavrnilo (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati 1.692,96 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev (3. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo vse tožnikove stroške, vključno s pritožbenimi, s pripadki. V pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je verjelo tožencu, da so zanj sporna tudi dela, ki jih je tožnik zanj opravil v letu 1998, kljub temu, da je v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2008 navedel, da dela opravljena v letu 1998 niso pravno relevantna, ker so že bila plačana, dejansko stanje zmotno ugotovilo; kljub toženčevi neverodostojnosti mu je sodišče prve stopnje verjelo, da je gradbene dnevnike za januar in februar 1999 videl šele v sodnem postopku in to kljub temu, da sta tudi priči potrdili, da je tožnik na objektu toženca v letu 1999 vodil gradbene dnevnike; sodišče prve stopnje nadalje zmotno ugotavlja, da je tožnik pomanjkljivo vodil dokumentacijo, pri čemer ne pove konkretno M.S. je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno; zmotna je ugotovitev, da števila evidentiranih ur ni mogoče enačiti s številom ur, ki jih je tožnik opravil za toženca, da je potrebno od zavedenih ur prisotnosti na gradbišču odbiti ure brez dela, da ni bilo nobene potrebe dela izvajati vsak dan polni delovnik, da je tožnik za dovoz in razkladanje ploščic evidentiral kar 21 ur, ter da med delovne ure ni mogoče šteti ur, ki jih je tožnik evidentiral kot pomoč obrtnikom in inštalaterjem, ker te ugotovitve temeljijo na ugotovitvah izvedenca S, zato je sodišče povsem neutemeljeno in neargumentirano tožniku število opravljenih ur za toženca zmanjšalo za 10%; tožnik je evidentiral samo toliko ur, kot jih je dejansko opravil za toženca; povsem neutemeljeno je nadalje sodišče prve stopnje zmanjšalo število ur še za 15% na račun manjše storilnosti; nižja storilnost je bila upoštevana v urni postavki; toženec bi dela lahko osebno nadzoroval, pa tega ni storil; gradbene dnevnike je vodil, toženčevega podpisa ni mogel izsiliti; razlogi o odločilnih dejstvih so v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju; sodišče prve stopnje najprej zaključuje, da gre dejstvo, da je toženec dnevnike videl šele v sodnem postopku in da mu pred tem niso bili predloženi v podpis, kar naj bi šlo delno v škodo tožnika, delno toženca, v nadaljevanju pa, da toženec ni izvedel ustrezne kontrole stroškov, kar naj bi šlo izključno v škodo toženca (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP); izpodbijana sodba nima razlogov za razliko med vtoževanim in dosojenim zneskom; sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je prišlo do dosojenega zneska 1.045,62 EUR (250.571,46 SIT); izpodbijana sodba nima razlogov glede zneska 197.939,54 SIT, niti zneska 124.022,00 SIT; sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi materialno pravo in sicer 376. člen OZ, opozarja, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo, poleg za že dosojeno časovno obdobje, tudi za čas od 22. 5. 2007 dalje pa do plačila; sodišče mu neutemeljeno ni priznalo stroškov za sestavo pripravljalnega spisa z dne 19. 12. 2008. Priglasil je pritožbene stroške.

Toženec je na pritožbo odgovoril. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo v delu, v katerem je tožnik v postopku na prvi stopnji uspel, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, v preostalem delu pa zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in tožniku naloži naj tožencu povrne stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker pritožnik ne pove, v katerem delu izpodbija navedeno sodbo, jo je sodišče druge stopnje preizkusilo le v tistem delu, glede katerega tožeča stranka v pravdi ni uspela (1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ne drži pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov za razliko med vtoževanim in dosojenim zneskom ter da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je prišlo do dosojenega zneska. Razlogi sodbe so jasni in izčrpni, med njimi ni očitanih nasprotij (stran 7, 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, torej ni podana.

Na pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ko je le-to toženca pozvalo, da pojasni svoje navedbe iz pripravljalne vloge z dne 7. 11. 2008, glede spornega obsega del, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (stran 4 obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženec je ves čas postopka vztrajno trdil, da je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati tudi dela, ki so bila opravljena v letu 1998, zato ga je sodišče prve stopnje glede na to, da je v navedeni vlogi navedel, da dela opravljena v letu 1998 niso pravno relevantna, pravilno pozvalo, naj pojasni spremembo navedb glede spornosti opravljenih del v letu 1998 (poziv na list. št. 222).

Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so toženčeva plačila predstavljala avans in ne plačilo za tožnikova dela, katera je opravil v letu 1998, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati vsa opravljena dela, torej tudi tista, ki so bila opravljena v letu 1998. Takšno dokazno oceno sodišče druge stopnje sprejema in se, v izogib ponavljanju, nanjo v celoti sklicuje (stran 4 in 5 obrazložitve). Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da verjame tožencu, da je videl gradbene dnevnike šele v sodnem postopku, kot navaja pritožba. Napravilo je namreč zaključek, da tožnik ni predložil nobenega listinskega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je tožencu ob izstavitvi računov št. 15/98 in 19/98 natančno specificiral, katera dela mu s posameznim računom dejansko zaračunava. Tožnikovo izpovedbo, da je dejansko vodil dnevnike o izvajanju del, ki so bili na razpolago tožencu na objektu, pa je sprejelo. Zaradi navedenega so v tej smeri podane pritožbene navedbe, neutemeljene.

Glede na to, da sodni izvedenec S. ni bil več vpisan v imenik izvedencev, dodatnega izvida in mnenja (pisno ali ustno) v obravnavani zadevi ni mogel več podati. Angažiranje novega izvedenca gradbene stroke v obravnavani zadevi pa, glede na to, da sta oba dosedanja izvedenca pojasnila, da ovrednotenje opravljenih del s strani tožnika ni mogoče opraviti na podlagi ugotovljenega obsega izvršenih del, količine in izmere izvršenih del ter da na podlagi tako vodene dokumentacije količine niso preverljive, ne bi bilo več smiselno, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ni imenovalo novega izvedenca, pravilna. Zaradi navedenega so tudi v tej smeri podane pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožba pa nadalje utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o zmanjšanju števila evidentiranih ur (za 10% in 15%). Glede na okoliščino, da količine izvedenih del niso v celoti določljive in se jih tako ne da preveriti ter ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, in sicer, da je bilo med strankama dogovorjeno obračunavanje del po režijskem obračunu in da je tožnik dejansko vodil dnevnike o izvajanju del, ki so bili na razpolago toženi stranki na objektu, da bi jih le-ta lahko pregledoval, ni mogoče zaključiti, da je pomanjkljivost dokumentacije (v smislu nepreverljivosti podatkov) šteti v breme tožniku. Tožnik je dnevnike o izvajanju del vodil na način, kot je bil dogovorjen (režijski obračun). V njih je navedel koliko ur dela je tožnik dnevno opravil, zavedeni so bili tudi vsi prevozi in stroški materiala, ki ga je tožnik nabavil za toženca. Dokumentacije torej ni vodil pomanjkljivo ampak na način, kot je bil dogovorjen. Kot je bilo že navedeno, pa je ostala neizpodbijana ugotovitev sodišče prve stopnje, da so bili dnevniki na gradbišču in tako tožencu na razpolago, da je lahko vanje vpogledal in bi lahko odreagiral, če se z vpisanimi podatki ne bi strinjal. Če tega ni storil je kasnejšo nepreverljivost teh podatkov šteti v njegovo breme. Zaradi navedenega je bilo potrebno odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se pri odločitvi upošteva vseh 969 v tožnikovi dokumentaciji evidentiranih ur, kar pomeni, da je toženec dolžan tožniku iz naslova opravljenih ur povrniti še 408.339,00 SIT in ne 84.260,00 SIT, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ostale ugotovitev sodišča prve stopnje zaobsežene v izračunu sodišča prve stopnje (stran 9 obrazložitve) niso bile predmet pritožbene graje. Skupni znesek po navedenem izračunu se zaradi upoštevanja vseh evidentiranih ur iz 275.336,46 SIT poveča na 599.415,66 SIT. Ob upoštevanju zmanjšanja za 24.765,00 SIT (tožnik prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku za opravljena dela plačal že 1.399.999,00 SIT) dobimo znesek 574.650,66 SIT, kolikor bi bil toženec, poleg že pravnomočno prisojenega (520.960,00 SIT), na račun opravljenih del še dolžan plačati tožniku. Ker pa je v obravnavanem postopku ostalo spornih le še 572.533,00 SIT in ker sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov je sodišče druge stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati še 572.533,00 SIT (sedaj 2.389,14 EUR).

Zaradi spremembe izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, pa je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Sodišče druge stopnje je tako zakonske zamudne obresti obračunalo za znesek 448.511,00 SIT (1) od zapadlosti računa št. 1/99 z dne 10. 2. 1999 (28. 2. 1999) ter za znesek 124.022,00 SIT od zapadlosti računa račun št. 2/99 z dne 22. 3. 1999 (7. 4. 1999). Glede na to, da so natečene zakonske zamudne obresti do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), tj. 22.5.2007, že dosegle glavnico je tožniku iz tega naslova priznalo 448.511,00 SIT in 124.022,00 SIT, skupaj 572.533,00 SIT (2.389,14 EUR) (2). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da so natečene zakonske zamudne obresti že dosegle glavnico pritožnik ne izpodbija, vendar pa zmotno navaja, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti tudi za čas od 22. 5. 2007 dalje, do plačila. V kolikor so obresti po samem zakonu nehale teči namreč z uveljavitvijo OZ-A (22. 5. 2007), ne morejo začeti teči znova. Takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up-227/05 z dne 24. 5. 2007. Zaradi navedenega je obrestni tožbeni zahtevek, v delu, ki presega navedeni znesek, neutemeljen.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da se poslej skupaj z neizpodbijanim delom odločitve pravilno glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki I 2000/00692 z dne 26. 9. 2000 ostane v veljavi v 1. točki še za znesek glavnice v višini 2.389,14 EUR ter za znesek zapadlih pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti v višini 2.389,14 EUR, v ostalem delu se obrestni tožbeni zahtevek od prisojene glavnice zavrne in navedeni sklep o izvršbi razveljavi." Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (358. člen in 353. člen ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi izpodbijane odločitve se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem pravdnem postopku, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tudi v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov. O stroških postopka je sodišče odločalo glede na uspeh v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je s svojim zahtevkom uspel, zato mu je toženec dolžan povrniti njegove pravdne stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožniku je sodišče prve stopnje odmerilo pravdne stroške v znesku 3.705,78 EUR (3.580,85 EUR in 124,93 EUR). Sama odmera teh stroškov ni bila predmet pritožben graje z izjemo, da tožnik meni, da je upravičen tudi do povračila priglašenih stroškov za pripravljalno vlogo z dne 19. 12. 2008. Sodišče druge stopnje se strinja, da navedena vloga ni bila več potrebna za pravdo, tako da sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov v zvezi s to pripravljalno vlogo. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločitev o stroških sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožniku plačati 3.705,78 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 154. člena in 2. odstavku 39. člena ZPP. S pritožbo je tožnik z glavnim zahtevkom v celoti uspel, zato mu je toženec dolžan povrniti njegove pritožbene stroške, katerih višino je sodišče druge stopnje, odmerilo v znesku 233,35 EUR, in sicer za sestavo pritožbe 240 točk namesto priglašenih 375 točk (Tar. št. 21/1 Odvetniške tarife); 4,8 točk za administrativne stroške, povečano za 20% DDV, po vrednosti 0,459 EUR za eno točko; dobljenemu znesku je sodišče prištelo še strošek za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 98,52 EUR. Sodišče ni priznalo stroška za prejem sodbe sodišča druge stopnje, ker je le-ta nepotreben. Toženec pa krije sam svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker le-ta ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1)969.471,00 SIT zmanjšano za 520.960,00 SIT.

(2)376. člen Obligacijskega zakonika, v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006.