Jedro

Tožniki sicer v tem upravnem sporu ne izpodbijajo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o začasni odredbi, ampak samo dejanje odvzema otrok s strani tožene stranke, do katerega je prišlo preden je Okrožno sodišče odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot je to predvidel zakonodajalec v 167. in 168. členu Družinskega zakonika. To pa pomeni, da je zoper izpodbijano dejanje predvideno drugo sodno varstvo in je možnost subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic zaradi tega izključena.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki vlagajo tožbo zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker po njihovih navedbah nimajo drugega pravnega sredstva. Navajajo, da je bilo z dejanjem odvzema mladoletnih otrok s strani tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pri tem podrobneje pojasnjujejo, da je šlo pri odvzemu otrok za poseg v pravico do zasebnega in družinskega življenja in doma, kar zagotavlja 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Sklicujejo se tudi na 53. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS), ki določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Navajajo, da je v podobnem primeru že odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 in Upravno sodišče RS v zadevi II U 127/2016 z dne 11. 5. 2016. Upravno sodišče je v navedeni sodni odločitvi zavzelo stališče, da je poseženo v družinsko življenje z nenadnim in nenapovedanim dejanjem odvzema otrok sorodniku. Nadalje podrobneje pojasnjujejo, zakaj je bilo po njihovem mnenju poseženo tudi v pravico do spoštovanja doma, ki jo zagotavlja 8. člen EKČP, posredno pa tudi 36. člen URS. Nadalje se sklicujejo tudi na poseg v pravico do zasebnosti, ki jo zagotavlja določilo 8. člena EKČP in 35. člena URS. Navajajo, da je bila 16. 12. 2021 na naslovu staršev mladoletnih tožnikov izvedena preiskava s strani policije. Oba starša sta bila izpuščena iz pridržanja že naslednji dan. Delavki tožene stranke sta brez uradne odločitve in dovoljenja staršev odvzeli mladoletne tožnike. Pri tem niso imeli nobene odločbe. Tožena stranka je mladoletne otroke namestila v Krizni center za otroke Palčica in Krizni center za mlade Ljubljana. Tožena stranka je po odvzemu otrok predlagala sodišču izdajo začasne odredbe o začasnem odvzemu otrok. Okrožno sodišče v Ljubljani je predlogu sledilo in izdalo sklep II Z 91/2021 z dne 16. 12. 2021. Ko sta bila starša izpuščena, je prenehal temeljni razlog za izdajo začasne odredbe. Zaradi tega je bil s strani staršev tudi vložen ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Tožena stranka bi morala umakniti predlagano začasno odredbo oziroma zahtevati njeno razveljavitev, vendar tega ni storila. Tožniki predlagajo, naj se ugotovi, da je bilo z odvzemom otrok poseženo v pravico tožnikov iz 8. člena EKČP ter 35., 36. in 53. člena URS, nadalje tožniki zahtevajo, da se toženi stranki naloži odprava posledic odvzema in da se v osmih dneh zagotovi vrnitev mladoletnih otrok, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Hkrati s tožbo predlagajo tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna v roku treh dni zagotoviti vrnitev otrok na dom tožnikov in tudi v zvezi z začasno odredbo zahtevajo povrnitev stroškov postopka. V zvezi z izdajo začasne odredbe navajajo, da bo tožnikom nastala nepopravljiva škoda, saj se otroci v sedanji nastanitvi ne počutijo dobro in so v težji čustveni in psihološki stiski, odtegnjeni od doma in vseh sorodnikov. Prvo tožnica v Kriznem centru za mlade doživlja stisko, večkrat joče, saj pogreša sorodnike. Tudi drugo tožnik pogreša sorodnike, trimesečna tretja tožnica pa je bila iztrgana iz domačega okolja, kar je a priori nedopustno, saj se varna navezanost na sorodnike vzpostavlja že od zgodnjega otroštva. Zaradi odvzema se več ne doji in je takšno stanje nedopustno. Z vrnitvijo otrok pa tudi ne more biti prizadeta javna korist oziroma korist nasprotne stranke.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da imajo vsi trije mld. tožniki, zastopani po zakonitih zastopnikih, pravico do sodnega varstva zoper sklep sodišča o izdaji začasne odredbe v sodnem postopku II Z 91/2021, zato ne morejo biti uspešni v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 in je treba tožbo zavreči. Zoper dejanje, ki ga je tožena stranka izvršila, ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, ker je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega sodnega spora pred pristojnim okrožnim sodiščem po določbi 168. člena Družinskega zakonika skozi redno pravno sredstvo ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe, torej je zagotovljeno sodno varstvo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V kolikor pa se sodišče postavi na stališče, da niso izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe, tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe pri čemer v odgovoru na tožbo obsežno pojasnjuje, zakaj naj sodišče tožbo zavrne. Zaradi narave odločitve sodišče tega dela odgovora na tožbo ne povzema. Tožena stranka na predlog za izdajo začasne odredbe odgovarja, da je odločanje o vprašanju odvzema otrok staršem v stvarni pristojnosti okrožnega sodišča in ne upravnega sodišča. 4. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da toženi stranki ni podaljšalo roka za odgovor na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe, za kar je prosila pred podajo odgovora na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Peti odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da mora prvostopenjsko sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti v sedmih dneh od prejema zahteve. Če bi sodišče podaljšalo rok za odgovor do 28. 1. 2022, bi prekoračilo inštrukcijski 7-dnevni rok. Ker sodišče meni, da niso podane procesne predpostavke niti za tožbo (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), posledično temu pa tudi ne za zahtevo za izdajo začasne odredbe, je moralo (zaradi vložene zahteve za izdajo začasne odredbe) o zadevi odločiti v najkrajšem možnem času.

K točki I izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti niso med drugim tudi tiste odločitve, ki jih nosilci sodne oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Iz tožbe in njenih prilog je razvidno, da je v navedeni zadevi Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep II Z 91/2021 z dne 16. 12. 2021, s katerim je odločilo, da se mladoletni tožniki začasno odvzamejo staršem in se jih začasno namesti v krizna centra Palčica in Krizni center za mlade Ljubljana. Odločilo je tudi, kako potekajo stiki tožnikov s staršema, denarno kazen v primeru kršitve obveznosti ter da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve. Upnik (v tem upravnem sporu tožena stranka) mora v roku 7 dni od izdaje začasne odredbe predlagati ukrep za varstvo koristi otrok trajnejšega značaja, če pa ne bo vložen, bo sodišče ustavilo postopek in razveljavilo opravljena dejanja.

8. Okrožno sodišče v Ljubljani je mladoletne tožnike začasno odvzelo na podlagi 167. in 168. člena Družinskega zakonika. Navedeni zakon v prvem odstavku 167. člena določa, da center za socialno delo odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod, še preden sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe, če je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem. V skladu s prvim odstavkom 168. člena Družinskega zakonika mora center za socialno delo v 12 urah po odvzemu otroka predlagati sodišču izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka. O predlogu za izdajo začasne odredbe mora sodišče odločiti takoj, najkasneje pa v 24 urah. V drugem odstavku 168. člena Družinskega zakonika pa je določeno, da če center za socialno delo v roku iz prejšnjega odstavka ne predlaga izdaje začasne odredbe ali če sodišče ne odloči o predlogu centra za socialno delo v roku iz prejšnjega odstavka ali zavrne izdajo začasne odredbe, se otrok takoj vrne staršem.

9. Sodišče glede na navedena določila Družinskega zakonika meni, da je v konkretnem primeru, ko gre za nujni odvzem otrok, določeno drugo sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti (okrožnim sodiščem) s tem, da je možno zoper sklep o začasni odredbi vložiti ugovor. Pot do sodnega varstva zaradi domnevno neupravičenega odvzema otrok je torej možna na način, da se vloži pravna sredstva zoper odločitev sodišča splošne pristojnosti. Tožniki sicer v tem upravnem sporu ne izpodbijajo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o začasni odredbi, ampak samo dejanje odvzema otrok s strani tožene stranke do katerega je prišlo preden je Okrožno sodišče odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot je to predvidel zakonodajalec v 167. in 168. členu Družinskega zakonika. To pa pomeni, da je zoper izpodbijano dejanje predvideno drugo sodno varstvo in je možnost subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic zaradi tega izključena. Če bi sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, kot so jo predlagali tožniki, bi s tem prekoračilo svoje pristojnosti, ker bi poseglo v pravno razmerje, za presojo katerega je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Zato izpodbijana dejanja niso dejanja, ki jih tožniki lahko izpodbijajo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, saj je po Družinskem zakoniku določeno v takem primeru drugačno sodno varstvo.

10. Tožniki se med drugim v tožbi sklicujejo tudi na sodbi Upravnega sodišča RS II U 127/2016 ter Vrhovnega sodišča RS I Up 161/2016. Pri zadevi, na katero se sklicujejo, ne gre za pravno primerljivo situacijo z obravnavano zadevo. Navedeni sodbi sta bili izdani, ko je še veljal prejšnji Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je pristojnost sodišč v tovrstnih sporih drugače urejal. V obravnavanem upravnem sporu pa je za izdajo začasne odredbe pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi novega Družinskega zakonika, ki za take primere posebej ureja postopek v 167. in 168. členu Družinskega zakonika, ko gre za nujni odvzem otroka.

11. Ker je glede na zgoraj navedeno v konkretnem primeru predvideno drugo sodno varstvo, ki je določeno v 167. in 168. členu Družinskega zakonika, to je sodno varstvo pred pristojnim okrožnim sodiščem, niso izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic. Domnevne nezakonitosti, ki jih tožniki navajajo, so lahko predmet sodnega varstva pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani glede na to, da se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave RS).

12. Sodišče je torej tožbo zavrglo, ker izpodbijano dejanje ni dejanje, ki bi se lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanj predvideno drugo sodno varstvo, kar je razlog za zavrženje tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

13. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K točki II izreka:

14. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

15. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno tudi vsebinsko obravnavati predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo. Iz navedenega razloga je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki III izreka:

16. Ker je sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.