Jedro

Tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka res ni postavila v denarnem znesku, vendar je tožena stranka, ki je sodišču predložila vse zahtevane podatke, potrebne za izračun uveljavljane denarne terjatve (na to okoliščino se je v pritožbi sama sklicevala) - po presoji revizijskega sodišča to možnost imela. Ker je ni izkoristila, niso izkazane predpostavke za dovoljenost revizije kot jih določa 2. odstavek 382. člena ZPP/77.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo navedeno v uvodu, naložilo toženi stranki, da mora tožnici plačati za čas od 22.2.1996 do 22.8.1996 razliko med izplačanim nadomestilom v višini 70% in nadomestilom v višini 100% osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike dalje do dneva plačila. Hkrati je zavezalo toženo stranko k plačilu stroškov postopka v zvesku 37.899,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da je pravnomočnost in dokončnost sklepa tožene stranke o odmeri nadomestila plače tožnici odpravila nezakonitost glede določene ji višine. Zato za spremembo pravnomočnega sklepa ni obstajala zakonita podlaga. Hkrati opozorja, da je izpodbijana sodba neizvršljiva, saj v izreku prisojena razlika ni izražena v denarnem znesku, temveč procentualno.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77, ki se uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 14/94 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča Zakon o pravdnem postopku (2. odstavek). V obravnavanem primeru gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke plačilo razlike med izplačanim nadomestilom v višini 70% in nadomestilom, določenim po kolektivni pogodbi za črno in barvasto matalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91) v višini 100% osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike dalje do plačila. Sodišče je ugodilo tako postavljenemu vrednostnemu zahtevku. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila odločitev prvostopnega sodišča v celoti pravilna, ker naj bi bila prisojena denarna terjatev v zadostni meri določena.

ZPP/77 v 1. odstavku 35. člena določa, da se v primeru, če je pristojnost, sestava sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta, samo vrednost glavnega zahtevka. Vrednost spora pri denarnih terjatvah torej opredeljuje iztoževani denarni znesek in ne zgolj vrednostna ocena spora. Samo nedenarne terjatve se po določbi 2. odstavka 40. člena, 2.- odstavka 186. člena in 3. odstavka 382. člena ZPP/77 določajo vrednostno. Po navedenih določbah ZPP/77 je določitev vrednosti spornega predmeta dolžnost tožnika, seveda pa ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku. Zakon o pravdnem postopku sicer o tem ne vsebuje izrecne določbe, takšno razlago je povzeti iz določila 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Iz omenjene ustavne določbe namreč izhaja, da mora sodišče v postopku stranke (tožnika in toženca) obravnavati enakopravno ter jima zagotoviti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic - tudi možnosti obeh strank, da si zagotovita pravico do vložitve revizije. Ta ustavna določba bi bila v obravnavani zadevi kršena le v primeru, če tožena stranka ne bi imela možnosti, da zahteva ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka res ni postavila v denarnem znesku, vendar je tožena stranka, ki je sodišču predložila vse zahtevane podatke, potrebne za izračun uveljavljane denarne terjatve (na to okoliščino se je v pritožbi sama sklicevala) - po presoji revizijskega sodišča to možnost imela. Ker je ni izkoristila, niso izkazane predpostavke za dovoljenost revizije kot jih določa 2. odstavek 382. člena ZPP/77. Po omenjenem zakonskem določilu je revizija dovoljena, če vrednost spornega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000,00 SIT (Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92). Ker tožena stranka ni navedla zneska prisojene denarne terjatve tožnici, najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (3. odstavek 40. člena ZPP/77), čeprav je to možnost, kot prej povedano, imela, je zaradi ugotovljene opustitve izgubila pravico do vložitve tega izrednega pravnega sredstva.

Zato je revizijsko sodišče njeno revizijo kot nedovoljeno na podlagi 392. člena ZPP/77 zavrglo.

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).