Jedro

Če je zaradi izgradnje ceste sadno drevje na nepremičnini tožnikov zdaj res izpostavljeno večjemu onesnaženju, sama nepremičnina pa je izgubila svojo prejšnjo vrednost zaradi slabšega razgleda, oteženega dovoza ter povečanega hrupa in prahu s ceste, bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ lahko zahtevala plačilo za to zatrjevano škodo le, če presega običajne meje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, da jima mora toženka nerazdelno plačati 24.745,56 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2010 dalje. Tožnikoma pa je naložilo, da morata toženki povrniti njene pravdne stroške, vsak v višini 566,00 EUR.

2. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na "vse" pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarjata, da niti v nepravdnem niti v tem postopku nista uveljavljala škode, ki naj bi na njunih nepremičninah nastajala zaradi uporabe javne ceste in bi presegala običajno mejo, pač pa sta uveljavljala manjvrednost njune parcele št. 4/12 k. o. X, ki je posledica razlastitve njunih parcel št. 4/25 in 3/5. Nepremičnine tožnikov so pred razlastitvijo tvorile zaključeno funkcionalno enoto s stanovanjsko hišo in dvoriščem. Po razlastitvi je preostanek nepremičnin, ki so ostale v lasti tožnikov, manjvreden zaradi njihove zmanjšane funkcionalnosti, odvzetega razgleda ter hrupa in prahu s ceste. Kolikšna je ta manjvrednost, je že v nepravdnem postopku izračunal izvedenec in cenilec gradbene stroke ing. A. S. Sicer pa tožnika menita, da bi sodišče moralo nadaljevati postopek po pravilih nepravdnega postopka.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika v pritožbi ponavljata trditve, na katere jima je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Njuna parcela št. 4/12 k. o. X ni bila predmet razlastitve, zato tožnika po drugem odstavku 105. člena tedaj veljavnega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) nista upravičena do plačila za njeno zatrjevano manjvrednost. S takšnim predlogom sta že v nepravdnem postopku propadla. Po navedenem zakonskem določilu namreč pripada lastniku odškodnina le za tisto škodo, ki je neposredna posledica razlastitve. Če je zaradi izgradnje ceste sadno drevje na nepremičnini tožnikov zdaj res izpostavljeno večjemu onesnaženju, sama nepremičnina pa je izgubila svojo prejšnjo vrednost zaradi slabšega razgleda, oteženega dovoza ter povečanega hrupa in prahu s ceste, bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko zahtevala plačilo za to zatrjevano škodo le, če presega običajne meje. Tega pa tožnika, čeprav ju je sodišče prve stopnje korektno opozorilo, da so njune trditve pomanjkljive, nista zatrjevala, niti dokazala. Še več, v svoji pritožbi odškodnino na tej pravni podlagi celo izrecno zavračata.

6. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da škoda, ki jo uveljavljata tožnika, ni neposredna posledica razlastitve njunih (drugih) nepremičnin, ampak nastaja zaradi javne ceste in prometa na njej. Sicer pa se tožnika neutemeljeno sklicujeta na cenitveno poročilo, ki ga je v nepravdnem postopku izdelal izvedenec in cenilec gradbene stroke ing. A. S. Izvedenec v nepravdnem postopku ni bil vprašan o tem, kolikšen del ocenjene manjvrednosti sporne nepremičnine presega običajne meje, zato njegova cenitev za to pravdo ni uporabna. Brez podlage pa je tudi pritožbeno stališče tožnikov, da bi sodišče njun zahtevek moralo obravnavati po pravilih nepravdnega postopka. Gre za premoženjskopravni (odškodninski) spor, ki po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spada v pristojnost pravdnega sodišča. 7. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala tožnika, torej niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnikov zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

8. Ker sta tožnika s pritožbo propadla, morata svoje pritožbene stroške kriti sama. Stroškovna odločitev je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).