Jedro

Dolžnik se proti zavarovanju z začasno odredbo ne more uspešno braniti z ugovorom, da mu začasna odredba preprečuje zavarovanje bodočega dolga (kredita) proti tretji osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe ter toženki D. S. prepovedalo odtujitev oziroma obremenitev njene nepremičnine. Proti sklepu o izdaji začasne odredbe je toženka ugovarjala in sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njen ugovor zavrnilo.

Proti slednjemu sklepu sedaj toženka vlaga pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in toženi stranki dosodi stroške tega postopka. Meni, da že pogoj verjetne izkazanosti terjatve ni podan. Ta pogoj naj bi sodišče ugotovilo zgolj na podlagi zatrjevanja tožeče stranke, in sicer brez kakršnihkoli relevantnih dokazov. Pritožba dalje opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 1/2000, ki opozarja, da je postopek za izdajo začasne odredbe samostojen postopek in da navedb ni mogoče upoštevati iz drugega postopka (torej iz postopka po tožbi). Nadalje pritožba meni, da tudi drugi pogoj (to je, da tožena stranka ne bo utrpela nenadomestljive škode) ni podan. Sodišče bi to dejstvo lahko prepričljivo ugotovilo, če bi toženko zaslišalo. Toženka bi pri zaslišanju sama povedala, ali glede na vsesplošno finančno krizo namerava z nepremičnino razpolagati ali ne. Izvedbe takšnega dokaza tožnika nista niti predlagala. Z vprašanjem finančne krize in možnostjo najetja kredita z ustreznim zavarovanjem se pritožnica ukvarja še v sklepnem delu pritožbe.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede verjetnega obstoja terjatve: Ta, prvi obligatorni pogoj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča verjetno izkazan. Ne gre le za gole navedbe tožnikov o tem, da naj bi sinu z ustno posojilno pogodbo posodila večji denarni znesek. Tožnika sta te svoje trditve umestila v širšo konkretizirano trditveno podlago, ki je prepričljiva. A ne le to, da je prepričljiva z vidika življenjskih izkušenj in notranje logične celovitosti; ob tem so posamezna dejstva izkazana tudi z listinami. S posojilno pogodbo sta najela tožnika znaten denarni kredit. Ta pogodba je namenska, kar je na njej tudi navedeno. kredita sta bila odobrena za nakup stanovanja (priloga A 17, A 18). Nihče ne trdi, da bi v tistem času tožnika kupovala stanovanje. Ga je pa, nasprotno, kupil njun sin (pravni prednik tožene stranke). Obenem je zatrjevano, da sam za kaj takšnega ni imel zadostnih sredstev. Takšna trditvena podlaga, ki ima oporo tudi v listinskih dokazih, ustreza standardu verjetne izkazanosti terjatve. Za nadaljnje dokazovanje o utemeljenosti samega zahtevka po tožbi pa so predlagani še drugi dokazi.

Tožena stranka v ugovorni fazi takšni dejanski tezi ni prepričljivo ugovarjala. V zvezi s pogojem verjetno izkazane terjatve tudi ni ponudila izvedbe dokazov, ki bi narekovali izvedbo naroka v ugovornem postopku za izdajo začasne odredbe.

Glede drugega pogoja (da toženi stranki ne bo nastala znatna škoda): Tudi z odločitvijo glede tega vprašanja pritožbeno sodišče prvi stopnji pritrjuje. Toženka bo stanovanje ves čas začasne odredbe lahko uporabljala, le obremeniti ali odtujiti ga ne sme. Toženka je sicer v ugovoru zatrjevala, da ji bo škoda nastala. To svojo tezo je opirala na trditve o težki finančni situaciji in o dveh dolgovih, ki jih mora še poplačati. Da bi slednje lahko storila, bi se utegnila pokazati potreba po najetju kredita. Toženka več kot očitno meri na to, da bi kredit lahko dobila le ob pogoju, da bi ponudila ustrezno zavarovanje. Ravno začasna odredba pa naj bi ji slednje onemogočila. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskim razlogom, da te potrebe doslej očitno ni bilo ter da je dva kredita toženka očitno zmogla odplačevati. To je razlog, ki nalaga potrditev odločitve sodišča prve stopnje. Ne glede na to pa je treba poudariti, da je sklicevanje na to okoliščino absurdno. Tožeča stranka je namreč zatrjevala tudi obstoj predpostavke iz 2. odstavka 270. člena ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji))., pa je sodišče to zavrnilo, češ da ni izkazano, da bi toženka nameravala nepremičnine obremeniti. Če pa bi se toženkina teza iz pritožbe potrdila, bi bila ta predpostavka torej izkazana.

Pa tudi sicer z vidika tehtanja položajev obeh strank: Tožeča stranka je izkazala verjeten obstoj svoje terjatve. Njen pravno zavarovani interes je, da do poplačila te terjatve tudi učinkovito pride. Tožena stranka se zato sedaj ne more braniti proti zavarovanju te terjatve z ugovorom, da bi morala zavarovati neko bodočo terjatev, ki si jo želi naložiti v svoje breme in v korist tretje osebe.

Nazadnje pa pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke glede pomanjkljive trditvene podlage. Zadeva Vrhovnega sodišča pod opr. št. III Ips 1/2000 je drugačna. Tam je šlo za sosporništvo. To pa pomeni, da se ni mogoče sklicevati na procesno gradivo, ki je ponujeno v razmerju med dvema drugima strankama. V tej pravdi pa je terjatev verjetno izkazana v tožbeni podlagi, ki se nanaša na razmerje prav med strankama začasne odredbe.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 do Uradni list RS št. 45/2008)).