Jedro

Ne zadošča, če se vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo, sklicuje na vsebino zahteve, ki jo je zoper isto pravnomočno odločbo vložil drug upravičenec.

Kaznivo dejanje posilstva je mogoče storiti tudi v sostorilstvu.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih I.R. in D.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak od njiju povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 25.5.2000 obsojena I.R. in D.P. spoznalo za kriva kaznivega dejanja posilstva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 100. člena KZ RS in jima po 2. odstavku navedene zakonske določbe izreklo, obsojenemu I.R. pet mesecev zapora, obsojenemu D.P. pa z uporabo določil 2. točke 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) eno leto in šest mesecev zapora. Obsojencema je po 49. členu KZJ v izrečeno kazen vštelo, obsojenemu I.R. pripor od 18.9.1992 od 8.00 ure do 16.2.1993 do 14.40 ure, obsojenemu D.P. pa odvzem prostosti od 18.9.1992 od 11.00 ure do 19.9.1992 do 16.30 ure. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko D.J. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.000.000,00 SIT napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencema naložilo plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu D.P. kazen zvišalo na tri leta zapora. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, pritožbe obsojenega I.R. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega D.P. pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih I.R. in D.P. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega I.R. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb 7. odstavka 364. člena in 1. odstavka 340. člena ZKP, ki da sta vplivali na zakonitost sodbe iz razlogov, navedenih v 427. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo odločanje.

Zagovornik obsojenega D.P. zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa jih pobliže ne opredeljuje. V zahtevi se v celoti sklicuje na izvajanja zagovornika obsojenega I.R., ki jih je ta podal v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje Okrožnemu sodišču na Ptuju pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevi navaja, da v njiju zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato se zavzema, da ju Vrhovno sodišče zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik v zahtevi zatrjevane kršitve določno obrazložiti, sicer je ni mogoče preizkusiti. Ne zadošča, če se vložnik v zahtevi, ki je samostojno pravno sredstvo, sklicuje na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper isto pravnomočno odločbo vložil drug upravičenec. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega D.P. presojalo le v obsegu, v katerem je bila ta v zadostni meri konkretizirana.

Navedbam v zahtevah zagovornika obsojenega I.R., ki bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja izrečno, in zagovorniku obsojenega D.P., ki enako procesno kršitev uveljavlja smiselno, ni mogoče pritrditi. Prvi v zahtevi ponuja drugačno dokazno presojo zagovora obsojenega D.P. v preiskavi in našteva dejstva, ki so predvsem kontrolne narave, s katerimi izpodbija verodostojnost in opozarja na različne izpovedbe oškodovanke D.J. o tem ali je tudi pred dejanjem zahajala v lokal A. na P., ali je v lokal prišla nepoškodovana, ali je bila obuta ali bosa, ali je pila vinjak ali samo limono in podobno. Zagovornik obsojenega I.R. tudi trdi, da je oškodovanka duševna bolnica (kar je v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca psihiatrične stroke mag. M.P., da oškodovanka ni duševno bolna ter da je pri njej stik z realnostjo ohranjen, listovna št. 414, opomba Vrhovnega sodišča). S temi navedbami po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za nadaljnje trditve tega vložnika, da je oškodovanka neresnično izpovedovala, da je v spolne odnose privolila prostovoljno in za plačilo, da se obsojencema maščuje, ko govori o uporabi sile oziroma grožnjah z neposrednim napadom na življenje in telo, s katerimi da je obsojeni I.R. zlomil njen odpor. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako ne držijo trditve v zahtevi zagovornika obsojenega I.R., da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ocenjena izpovedba priče S.Z., saj je ta razvidna iz obrazložitve v tretjem odstavku na sedmi strani prvostopenjske sodbe. Sodišče je pretehtalo tudi izpovedbe prič D.T., O.K. in I.B. (stran 11, 3. odstavek prvostopenjske sodbe), prav tako pa je ocenilo oškodovankino izpovedbo tudi v luči njenih psihičnih težav (stran 6, 1. odstavek drugostopenjske sodbe). Kolikor ta vložnik na tej podlagi uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, mu zato ni mogoče pritrditi.

Zagovornik obsojenega D.P. z izpodbijanjem oškodovankine resnicoljubnosti zaradi "prisotnih psihičnih obolenj" in zatrjevanjem fizične nezmožnosti posilstva na zadnjem sedežu osebnega avtomobila, po vsebini prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kakor je že pojasnjeno, ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik obsojenega I.R. uveljavlja tudi v povezavi z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, zato ni podana.

Z zagovornikom obsojenega I.R. se tudi ni mogoče strinjati, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 340. člena ZKP na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče J.J., namesto da bi jo neposredno zaslišalo. Glede na to, da se je glavna obravnava začela znova, bi moralo po stališču tega vložnika sodišče zaslišati navedeno pričo, pri čemer pa je obstajala možnost, da bi ta spremenila svojo izpovedbo.

Prav ima ta vložnik, da sme sodišče, ki odloča na podlagi opravljene ustne obravnave v skladu z načelom neposrednosti, opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Načelo neposrednosti je pravilo, ki pa ne velja brez izjem. Ena od teh je predpisana tudi v 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP, ki omogoča, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata tudi v primeru, če že zaslišane priče zaradi bolezni ali drugih tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (stran 4, 5. odstavek) navedlo, da je izpovedbo priče J.J. prebralo brez soglasja obsojencev in njunih zagovornikov, ker je bila priča pravilno vabljena, na glavno obravnavo ni prišla in je svoj izostanek opravičila z boleznijo ter kot dokaz priložila poročilo o psihiatričnem ambulantnem zdravljenju. Ocenilo je, da je to tisti tehtni razlog, ki ga je mogoče subsumirati pod abstraktno normo, da priča ne more oziroma zelo težko pride na sodišče. Zagovornik v zahtevi tako obrazložitev izpodbija z golo navedbo, da je sodišče na tak način ravnalo v nasprotju z načelom neposrednosti, ne zatrjuje pa, da ni šlo za tehten razlog, ki bi v smislu navedene zakonske določbe sodišču dovoljeval prebrati izpovedbo priče, kljub temu, da s tem obsojenca in njuna zagovornika nista soglašala. Zato je treba ugotoviti, da tudi kršitev določbe 340. člena ZKP ni podana.

Priča J.J. je bila zaslišana v preiskavi in nato še dvakrat na glavni obravnavi v navzočnosti obsojencev in njunih zagovornikov, ki jim je bilo tako omogočeno, da jo zaslišijo. Zato tudi s tega vidika pravica obsojencev do obrambe ni bila prekršena.

Prav tako se ni mogoče strinjati z navedbo v zahtevi zagovornika obsojenega I.R., da je bila prekršena pravica tega obsojenca do obrambe, ker obsojenec in njegov zagovornik nista bila vabljena na posamezne naroke, na katerih je bila v preiskavi zaslišana oškodovanka ter da zato obsojenec ni mogel ustrezno pripraviti obrambe.

Po 4. odstavku 168. člena ZKP-77 sta bila lahko obdolženec in zagovornik navzoča pri zaslišanju priče, če je bilo verjetno, da priča ne bo prišla na glavno obravnavo, če je preiskovalni sodnik spoznal, da je to smotrno ali če je kakšna stranka zahtevala, naj bo navzoča pri zaslišanju. Da bi tako zahtevo obsojeni I.R. in njegov zagovornik podala, zahteva niti ne zatrjuje. Glede na to, da se zakonitost procesnega dejanja presoja z vidika zakona, ki je veljal v času njegove izvedbe, je treba ugotoviti, da tudi ta procesna kršitev ni podana. Oškodovanka je bila na glavni obravnavi (večkrat) zaslišana v navzočnosti obsojencev in njunih zagovornikov. Zato so jo ti imeli možnost zaslišati v zvezi z izjavami, ki jih je dala in izpodbijati njihovo verodostojnost. Kršitev pravic obrambe, ki jo na tej podlagi zatrjuje zagovornik obsojenega I.R., ni podana.

Zagovorniku obsojenega I.R. ni mogoče pritrditi, da resna grožnja kot zakonski znak kaznivega dejanja posilstva v opisu dejanja ni navedena in da je zato sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Iz opisa dejanja je namreč razvidno, da je obsojeni I.R. oškodovanki D.J. med vožnjo grozil, da jo bo pretepel in ubil, enake grožnje ponovil, ko je obsojeni D.P. v gozdu na samotnem kraju ustavil vozilo, ji nato slekel spodnje hlačke, pri čemer pa se mu zaradi strahu, njegove fizične nadmoči, ker je bila na zadnjem sedežu avta, ki ima le sprednja vrata, ter v navzočnosti obsojenega P. ni mogla upreti ali zbežati. Dalje, da je tako obsojeni I.R. zlomil njen odpor, nakar sta oba z oškodovanko zaporedoma in na grozovit način proti njeni volji spolno občevala.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je bil oškodovankin odpor resen, da je to obsojencema jasno in nedvoumno pokazala ter da sta spričo tega dobro vedela, da spolno občujeta in izvršujeta spolna dejanja proti njeni volji. Zato ne drži navedba v zahtevi zagovornika obsojenega I.R., da sodišče ni posvetilo nobene pozornosti ugotavljanju oškodovankinega odpora, in da ni preizkusilo ali je bil ta resen in ne zgolj posledica sramu ali hlinjenja zaradi razvnemanja partnerja. Z navedbami, da mora biti med uporabo sile in grožnje ter spolnim občevanjem vzročna zveza, ki da pri obsojenem D.P. ni podana, vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak ponuja svoje videnje dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Zagovornik obsojenega I.R. v zahtevi tudi navaja, da sta bila obsojenca obsojena vsak enega kaznivega dejanja posilstva, čeprav je opis tega dejanja v sodbi kaže, da naj bi šlo za sostorilstvo ter da je zato tudi v tem delu sodišče storilo kršitev kazenskega zakona. Glede sostorilstva pri kaznivem dejanju posilstva in vprašanja, ali je pri tem (lastnoročnem) kaznivem dejanju to pojmovno sploh mogoče, so (bila) v pravni teoriji stališča različna. Po sedaj prevladujočem mnenju, ki ga sprejema tudi Vrhovno sodišče, je to kaznivo dejanje mogoče storiti tudi s tako obliko udeležbe. Ugotovitev velja tudi za kaznivo dejanje posilstva, kot je bilo opredeljeno v takratnem 100. členu KZ RS. Zahteva to kršitev kazenskega zakona zgolj zatrjuje in je ne konkretizira. Vrhovno sodišče na stališče zahteve navaja, da je glede na opis ravnanj obeh obsojencev, v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišče prve stopnje njuno ravnanje pravilno pravno opredelilo tako, da je vsak od njiju storil eno kvalificirano kaznivo dejanje posilstva.

Glede očitka, navedenega v sklepnem delu zahteve obsojenega I.R., da sodišče ni posvetilo nobene pozornosti motivu dejanja, ta ni upošteven. Že iz izreka pravnomočne sodbe je določno razvidno, da je bil motiv obeh obsojencev zadovoljitev spolnega nagona, tako da je vsaka nadaljnja razlaga nepotrebna.

Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da se vložniki ne morejo v zahtevah uspešno sklicevati na 427. člen ZKP, saj bi to pomenilo, da je skozi stranska vrata mogoče pravnomočno sodno odločbo izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta določba daje Vrhovnemu sodišču pooblastilo za razveljavitev odločbe, izpodbijane z zahtevo za varstvo zakonitosti, če nastane pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Zato tudi s sklicevanjem na določbo 427. člena ZKP zahteva zagovornika obsojenega I.R. ne more biti uspešna.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki ju v svojih zahtevah uveljavljata zagovornika obsojenih I.R. in D.P., niso podane, zahtevi pa sta vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je po 425. členu ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

Glede na tak izid sta obsojena I.R. in D.P. po 98.a členu v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku odločanja o zahtevi, določene vsakemu kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnih zneskov je sodišče upoštevalo gmotne razmere obsojencev, kot so razvidne iz spisa ter zamotanost zadeve z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.