Jedro

ZMEPIZ-1 v določbi 83. člena ne predstavlja ovire za priznanje delovnega razmerja v sodnem sporu tudi v primeru, če se je delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo kasneje ugotovljeno za nezakonito, upokojil. ZMEPIZ-1 v določbi 80. člena ne onemogoča spremembe zavarovalne podlage tudi v primeru, ko je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, temveč jo celo predvideva. ZMEPIZ-1 tudi sicer ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki obsega zbirke podatkov, potrebne za izvajanje tega zavarovanja, zbrane v različnih evidencah, torej ima omejen doseg in vpliv na priznanje statusa delavca, ki se v sodnem sporu ugotavlja ob upoštevanju vsebine razmerja. Pri tem je pomembno, da zakonska ureditev na delovno pravnem področju nikjer ne določa, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče priznati tudi po upokojitvi, prav tako pa tega ne onemogoča ureditev pokojninskega področja, saj le ta (v primeru, če do tega naknadno pride) daje tudi možnosti kasnejših posegov v dokončne in pravnomočne odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o odmeri starostne (predčasne) pokojnine v primerih naknadno priznanega delovnega razmerja.

Sodišče v primeru odločanja o sodni razvezi ni izključno vezano na datum upokojitve delavca, je pa delavčeva upokojitev ob sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko eno od pomembnih dejstev oziroma je celo eno od najbolj odločilnih dejstev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v okoliščinah konkretnih primerov še vedno presoja in mora presojati, ali sodno razveže pogodbo o zaposlitvi z datumom upokojitve ali pa enkrat kasneje, najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje.

Instituta odpravnine po 109. členu prejšnjega ZDR in odškodnine po 118. členu prejšnjega ZDR v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča razlikujeta, kar pa sodišču ne preprečuje, da višine odškodnine (sedaj denarnega povračila) tudi ne primerja z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu. Poudariti pa je treba, da je ta primerjava lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev za določitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi revizije toženke, da bodoča ocenjena škoda ne more biti upošteven kriterij za višino denarnega povračila, zlasti pa je odmera po tem kriteriju tudi nejasna in ta kriterij temelji na navrženem (le s strani tožnice zatrjevanem), vendar nepreverjenem podatku.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se zavrne.

II. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni v odločitvi o denarnem povračilu (v drugem odstavku točke I/IV. izreka), tako da se znesek 39.565,92 EUR zviša na 46.160, 24 EUR.

III. Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

IV. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo pobotni ugovor toženke (I. točka izreka), ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi toženke tožnici z dne 11. 11. 2017 nezakonita (II. točka izreka) in naložilo toženki, da tožnici plača znesek 8.000,00 EUR (iz naslova odškodnine za trpinčenje) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevke tožnice za ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo 31. 1. 2015, temveč je z vsemi pravicami trajalo do 1. 3. 2016, da ji je toženka za ta čas dolžna priznati delovno dobo in jo prijaviti v zavarovanja ter obračunati in plačati plače in denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 59.348,88 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora toženka povrniti tožnici stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev sodišča temelji na presoji, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni obstajal in da je toženka nad tožnico dalj časa izvajala trpinčenje. Ker pa je tožnici delovno razmerje pri toženki v posledici nezakonite odpovedi prenehalo 31. 1. 2015 in se je tožnica z naslednjim dnem že upokojila, je sodišče zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja za čas od 1. 2. 2015 do 1. 3. 2016 in zahtevek za denarno povračilo. Pri tem je obrazložilo, da sodišče tožnici po 1. 2. 2015 ne more hkrati priznati pravic iz delovnega razmerja in pravic, ki ji gredo kot upokojenki iz pokojninskega zavarovanja, saj gre za dva izključujoča se statusa.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi med strankama razvezalo z 31. 1. 2015, toženki naložilo, da tožnici obračuna denarno nadomestilo v znesku 39.565,92 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek tožnice zavrnilo (I. točka izreka) in v ostalem delu pritožbo tožnice ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške.

Pri tem je obrazložilo, da tožnica neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ji po upokojitvi s 1. 2. 2015 ni mogoče priznati delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas do 1. 3. 2016, saj tožnica ne more imeti hkrati dveh statusov; sklicevalo se je na 83. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/13 in nadalj.) in na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 203/2015 z dne 26. 1. 2016. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede sodne razveze in denarnega povračila, zaradi česar je to pogodbo razvezalo z zadnjim dnem, ko je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženki (kot v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 229/2016 z dne 7. 2. 2017). Tožnici je prisodilo tudi denarno povračilo v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 in pri odmeri upoštevalo trajanje zaposlitve tožnice pri toženki (več kot 37 let), zmanjšanje škode s takojšnjo upokojitvijo in okoliščine same odpovedi, saj je bila tožnica odpuščena iz osebnih razlogov v okviru dejanj trpinčenja, kar je nesprejemljivo. Obrazložilo je tudi, da je bila tožnica predčasno upokojena in je zaradi tega prikrajšana pri pokojnini glede na redno starostno upokojitev, kar se upošteva pri določitvi višine denarnega povračila kot bodoča ocenjena škoda (v zvezi s tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014). Prisodilo ji je povračilo v višini dvanajstih plač in s tem v zvezi navedlo tudi, da mora biti to povračilo višje od zneska odpravnine, ki jo bo morala tožnica vrniti zaradi odpadle podlage po pravnomočnosti sodbe, pa tudi zato, ker tožnica, ki je uspela v sporu o zakonitosti odpovedi, ne more biti v enakem položaju, kot če sodnega varstva zaradi odpovedi ne bi uveljavljala in bi se zadovoljila s plačilom odpravnine.

3. Revizijsko sodišče je dopustilo dve reviziji. Po predlogu toženke je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede kriterijev in višine denarnega povračila, po predlogu tožnice pa je dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede kriterijev in višine denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 in ali je sodišče s tem, ko tožnici po datumu njene upokojitve ni priznalo delovnega razmerja in pravic, ki iz tega razmerja izhajajo, pravilno uporabilo materialno pravo (sklepa VIII DoR 172/2018 in VIII DoR 167/2018, oba z 16. 10. 2018).

4. Tožnica v reviziji opozarja na to, da dejanski neto znesek (po odvodu davkov in prispevkov) odpravnine, ki jo bo morala vrniti, presega prisojeni neto znesek denarnega povračila za 1.781,89 EUR, kar že samo po sebi dokazuje prenizko odmerjeno denarno povračilo. Navaja, da naj sodišče druge stopnje pri odmeri povračila ne bi upoštevalo kriterijev iz zakona - možnost tožnice za novo zaposlitev (navaja, da je bila v starosti 63 let praktično nezaposljiva), doseženo delovno dobo (skupno 39 let oziroma 37 let pri istem delodajalcu, kar naj bi bil objektiven kriterij, ki bi moral vplivati na višino denarnega povračila in ga je treba primerjati tudi z odpravnino), pa tudi dejstvo, da ni izkoristila nobene od pravic in da je sama zmanjševala škodo s predčasno upokojitvijo (pri tem navaja, da je njena pokojnina nižja za 2 %). Sklicuje se tudi na številne sodbe vrhovnega in pritožbenega sodišča glede odmere denarnega povračila. V zvezi s sodno razvezo z dnem 31. 1. 2015 predlaga ponovno preverjanje skladnosti dosedanje sodne prakse z določbo 118. člena ZDR-1, pri čemer navaja, da upokojenski status in status delavca v delovnem razmerju nista enaka in nista primerljiva, pa tudi ne status zavarovanca, prijavljenega na zavodu za zaposlovanje (saj v takšnem primeru sodišče temu zavarovancu priznava reintegracijo kljub zavarovanju in prejemanju nadomestila). Med drugim navaja, da bi s priznanjem delovnega razmerja sodišče sicer poseglo v pravnomočno odločitev o upokojitvi tožnice, vendar bi bila taka odločitev v njeno korist. Takšna možnost v skladu s pokojninsko zakonodajo tudi ni izključena (saj lahko pride do razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, odpravo prekrivanja zavarovanja pa ureja tudi 57. člen ZMEPIZ-1), sicer pa zavrnitev zahtevka za reintegracijo lahko predstavlja tudi kršitev četrtega odstavka 15. člena Ustave RS.

5. Toženka v svoji reviziji nasprotuje priznanju denarnega povračila v višini dvanajstih plač in pri tem najprej navaja, da dokazni postopek glede višine povračila ni bil izpeljan. Sodišče se opira tudi na podatke o prikrajšanju tožnice zaradi nižje pokojnine; pri tem tožnica ni izkazala, da bi bila sploh prikrajšana. S takšnim postopanjem je bila toženki odvzeta pravica do izjave o tem relevantnem dejstvu oziroma ji je bila kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 114/2012 z dne 3. 12. 2012, iz katere izhaja, da se denarno povračilo iz 118. člena ZDR povezuje z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer gre za odškodnino, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo in izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi. To ne predstavlja odškodnine za izgubo zaslužka ali drugo premoženjsko škodo, temveč odškodnino za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca. Zato je odločitev sodišča druge stopnje, ki je pri odmeri upoštevalo domnevno prikrajšanje pri pokojnini tožnice (ki sploh ni dokazano in je zatrjevano le pavšalno) napačna. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 180/2017 z dne 5. 12. 2017, iz katere izhaja, da višina odpravnine ni kriterij za odmero denarnega povračila in da denarno povračilo nima kaznovalne funkcije. Pritožbeno sodišče je tudi v nasprotju s svojo prakso izhajalo iz tega, da tožnici ne bi bilo treba vračati odpravnine, ki jo je prejela zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Denarno povračilo naj bi bil neke vrste socialni korektiv in odmena, ker se delavec ne vrne na delo k delodajalcu. Primere, ko se delavci neposredno po prenehanju delovnega razmerja upokojijo, je zato treba obravnavati drugače kot primere, ko se delavci po prenehanju delovnega razmerja ne morejo upokojiti. Res je problem v tem, da sta odpravnina in denarno povračilo obdavčena drugače, vendar to ne more biti prikrit razlog za odmero višjega denarnega povračila. Zaključuje, da je bila odmera napačna in brez upoštevanja zakonskih kriterijev, zaradi česar predlaga znižanje denarnega povračila.

6. V obeh odgovorih na revizijo stranki prerekata revizijske navedbe druge stranke. Pri tem toženka dodatno poudarja, da tožnica v upokojitev ni bila prisiljena, temveč se je zanjo odločila prostovoljno, in da nikoli ni razkrila višine svoje pokojnine; zato dopušča, da pri višini ni bila z ničemer prikrajšana itd. 7. Revizija toženke ni utemeljena, delno pa je utemeljena revizija tožnice.

8. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Glede na navedeno revizijsko sodišče ni moglo oziroma ni smelo upoštevati revizijskih navedb toženke v zvezi s tem, da naj bi ji sodišče druge stopnje odvzelo pravico do izjave, saj je bila toženka šele s sprejemom izpodbijane sodbe seznanjena s tem, da je sodišče druge stopnje pri odločitvi o višini denarnega povračila upoštevalo trditve o prikrajšanju tožnice pri pokojnini, ki pa sploh niso bile preverjene, še manj dokazane. Revizija toženke namreč ni bila dopuščena glede vprašanja bistvenih kršitev določb postopka, temveč le vprašanja pravilne uporabe materialnega prava glede kriterijev in višine denarnega povračila.1 O datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča

9. Obe stranki sta se strinjali s tem, da se v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici njena pogodba sodno razveže. Zato se prvi predmet sodne presoje v konkretni zadevi nanaša le na datum sodne razveze – 31. 1. 2015, kot je to storilo sodišče druge stopnje, ali 1. 3. 2016, kot je to predlagala tožnica.

10. Pri odločitvi o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (t.i. sodni razvezi) se je sodišče druge stopnje oprlo na to, da lahko lastnost zavarovanca za nazaj na podlagi pravnomočne sodbe pridobi le zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje ali zavarovanec, ki je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje, in kar naj bi izhajalo iz 83. člena ZMEPIZ-1 oziroma tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 203/2015 z dne 26. 1. 2016 ter kasnejše sodbe VIII Ips 229/2016 z dne 7. 2. 2017. 11. Iz sodbe VIII Ips 203/2015 navedeno stališče (oziroma razlaga) dejansko izhaja, že v sodbi VIII Ips 229/2016 pa je prišlo do odstopa od tega stališča, saj je revizijsko sodišče potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (ki je tako kot pred tem revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 203/2015 izhajalo iz tega, da delavcu v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja), vendar je pri tem obrazložilo, da „je delavčeva upokojitev po sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko ena od relevantnih delovnopravnih okoliščin za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pred datumom odločitve sodišča prve stopnje.“ To ob logični razlagi pomeni tudi, da upokojitev ne predstavlja izrecne ovire za priznanje delovnega razmerja.

12. Stališče, na katerega se je oprlo še v sodbi VIII Ips 203/2015, je revizijsko sodišče z drugačno razlago 83. člena ZMEPIZ-1 povsem spremenilo v sodbah VIII Ips 15/2017 z dne 5. 9. 2017, VIII Ips 111/2017 z dne 3. 10. 2017 in VIII Ips 128/2017 z dne 25. 10. 2017. Zlasti v prvih dveh zadevah je ob razlagi 83. člena ZMEPIZ-1“2 poudarilo, da določba 83. člena ZMEPIZ-1 ne predstavlja splošne zakonske ureditve v primeru sprememb zavarovalne podlage na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, izdanih v delovnih sporih, pač pa izjemo glede zakonsko predpisanega obdobja, v katerem je mogoče ugotavljati lastnost zavarovanca za nazaj. Splošno pravno podlago za spremembo zavarovalne podlage v primeru, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja, predstavlja namreč 5. točka 80. člena ZMEPIZ-1, na podlagi katere se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, kadar je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Navedene sodne odločbe se sicer ne nanašajo na primer delavca, ki se je upokojil, vendar razlaga 83. člena ZMEPIZ-1 pomeni tudi to. Povedano drugače, ZMEPIZ-1 v določbi 83. člena ne predstavlja ovire za priznanje delovnega razmerja v sodnem sporu tudi v primeru, če se je delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo kasneje ugotovljeno za nezakonito, upokojil. ZMEPIZ-1 v določbi 80. člena ne onemogoča spremembe zavarovalne podlage tudi v primeru, ko je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, temveč jo celo predvideva. ZMEPIZ-1 tudi sicer ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki obsega zbirke podatkov, potrebne za izvajanje tega zavarovanja, zbrane v različnih evidencah, torej ima omejen doseg in vpliv na priznanje statusa delavca, ki se v sodnem sporu ugotavlja ob upoštevanju vsebine razmerja.3 Pri tem je pomembno, da zakonska ureditev na delovno pravnem področju nikjer ne določa, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče priznati tudi po upokojitvi, prav tako pa tega ne onemogoča ureditev pokojninskega področja, saj le ta (v primeru, če do tega naknadno pride) daje tudi možnosti kasnejših posegov v dokončne in pravnomočne odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o odmeri starostne (predčasne) pokojnine v primerih naknadno priznanega delovnega razmerja.4

13. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi o sodni razvezi torej napačno uporabilo določbo 83. člena ZMEPIZ-1, vendar odločitev o sodni razvezi z datumom 31. 1. 2015 kljub temu ni bila nepravilna. Napačna utemeljitev sodišča namreč pomeni samo to, da sodišče v primeru odločanja o sodni razvezi ni izključno vezano na datum upokojitve delavca, je pa (kot v sodbi VIII Ips 229/2016) delavčeva upokojitev ob sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko eno od pomembnih dejstev oziroma je celo eno od najbolj odločilnih dejstev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v okoliščinah konkretnih primerov še vedno presoja in mora presojati, ali sodno razveže pogodbo o zaposlitvi z datumom upokojitve ali pa enkrat kasneje, najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje.

14. V okoliščinah konkretnega primera se tudi revizijsko sodišče strinja s presojo o datumu sodne razveze z 31. 1. 2015 in ne s 1. 3. 2016, ki ga je predlagala tožnica. Tožnica se je neposredno po datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. po poteku odpovednega roka po (sicer ugotovljeni nezakoniti) odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odločila za upokojitev in ne za prijavo na Zavodu za zaposlovanje, čeprav bi upokojitev lahko odložila (nasprotnih dejstev ni bilo ugotovljenih) in bi bila upravičena do denarnega nadomestila pri Zavodu za zaposlovanje. Obenem se v zvezi s tem ni sklicevala na to, da se je bila v njeni življenjski situaciji (zaradi eventualnih večjih razlik med pokojnino in denarnim nadomestilom in kljub temu, da je prejela tudi zelo visoko odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) praktično prisiljena upokojiti. Le na splošno se je sklicevala na to, da se je predčasno upokojila, vendar tudi ustreznih podatkov v zvezi s tem ni navedla in zanje ni predložila dokazil (na kar smiselno pravilno opozarja tudi toženka).5 Zato je tudi revizijsko sodišče datum 31. 1. 2015 sprejelo kot pravilen datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, prav zaradi tega pa je tudi pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki po tem datumu tožnici ni priznalo delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje v revizije tožnice).

O višini denarnega povračila

15. V zvezi z višino denarnega povračila je treba izhajati iz ZDR-1, ki v drugem odstavku 118. člena določa osnovne kriterije za določitev višine denarnega povračila, in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Uvodoma revizijsko sodišče pojasnjuje, da prejšnji ZDR teh kriterijev (takrat za priznanje ustrezne denarne odškodnine) ni določal ter jih je ustvarila sodna praksa, ki je pri tem oblikovala podobne, vendar vseeno tudi nekoliko drugačne kriterije. Prav zato prejšnje sodne prakse (na katero se sklicuje tudi revizija toženke), razen načelnih izhodišč o naravi denarnega povračila, ni mogoče popolnoma sprejeti tudi pri presoji o višini denarnega povračila na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1. V zvezi s to določbo je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da kriteriji za višino denarnega povračila niso izrecno omejeni le na zakonske kriterije in da je tudi poudarek na teži posameznih kriterijev lahko nekoliko različen, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera.

16. V obravnavani zadevi na podlagi treh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 tožnici pripada višje denarno povračilo. V zvezi s trajanjem delavčeve zaposlitve (kot prvim kriterijem), kjer zakon res ne govori o delavčevi zaposlitvi pri konkretnem delodajalcu, kar pa je logična razlaga, je treba upoštevati, da je bila tožnica pri toženki zaposlena več kot 37 let (ob skupni delovni dobi več kot 39 let), torej skoraj celotno obdobje delovnega angažiranja. Zato na tej podlagi tožnici pripada visoko denarno povračilo. Ob takšni delovni dobi le pri enem delodajalcu in tožničini starosti 63 let (ter tožničinem poklicu) bi bilo sicer mogoče sklepati tudi o manjših zaposlitvenih možnostih tožnice po prenehanju delovnega razmerja pri toženki (drugi kriterij), vendar ta kriterij v konkretnem primeru ne more biti odločilen, saj se je tožnica že upokojila. V takem primeru njene zaposlitvene možnosti ne morejo biti več bistvene. Upoštevanje okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi (te so dejansko predstavljale zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je bil odpovedni razlog navidezen in je prikrival osebni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, odpoved pa je predstavlja tudi eno od dejanj trpinčenja tožnice) govori za višje denarno povračilo. Zadnji kriterij za odmero denarnega povračila iz določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 se nanaša na upoštevanje pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Po potrditvi datuma sodne razveze tožnica ni uveljavila nobene dodatne pravice za čas do prenehanja delovnega razmerja, kar tudi po tem kriteriju vpliva na priznanje višjega denarnega povračila6 .

17. Glede na navedeno je denarno povračilo v višini dvanajstih plač tožnici prenizko; primerna višina denarnega povračila v tej zadevi znaša štirinajst tožničinih plač oziroma 46.160,24 EUR.

18. Glede na navedeno presojo, na katero niti ne vplivajo še dodatne okoliščine, revizijsko sodišče odgovarja še na revizijske navedbe v zvezi z obrazložitvijo sodišča druge stopnje glede denarnega povračila; pri odmeri je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi odpravnino, ki jo je tožnica prejela zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, in ki jo bo morala (ker delovno razmerje po pravnomočni sodni odločbi ne preneha zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, temveč zaradi sodne razveze) vrniti toženki. V zvezi s tem opozarja na razloge svoje odločitve v sodbi VIII Ips 114/2012 z dne 3. 12. 2012, kjer je že opozorilo na to, da se instituta odpravnine po 109. členu prejšnjega ZDR in odškodnine po 118. členu prejšnjega ZDR v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča razlikujeta, kar pa sodišču ne preprečuje, da višine odškodnine (sedaj denarnega povračila) tudi ne primerja z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu. Poudariti pa je treba, da je ta primerjava lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev za določitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1.7 Pri odmeri denarnega povračila je seveda treba upoštevati te kriterije. Podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve (kot navedeno se tudi v primeru odmere denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 upošteva delavčeva zaposlitev pri delodajalcu in ne zaposlitev na sploh), ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh nima, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila. Glede na navedeno pa revizijsko sodišče ne sprejema v celoti razlogov sodišča druge stopnje, ki se je pri tem sklicevalo tudi na to, da mora biti položaj tožnice, ki je uspela v sporu glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi boljši („ne more biti v enakem položaju“), kot če sodnega varstva ne bi uveljavljala. Navedeno stališče sicer v ničemer ne vpliva na sedanjo odločitev.

19. Sodišče druge stopnje je pri višini denarnega povračila upoštevalo tudi dejstvo, da se je tožnica predčasno upokojila in da je zaradi tega prikrajšana pri višini pokojnine glede na redno starostno upokojitev, to prikrajšanje pa naj bi se upoštevalo pri določitvi denarnega povračila kot bodoča ocenjena škoda, in kar naj bi izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014. Revizijsko sodišče najprej poudarja, da takšno stališče iz citirane sodbe ne izhaja, temveč je v tej sodbi ravno obratno opozorilo na kriterije za odmero denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, med temi kriteriji pa ni prikrajšanja po datumu upokojitve oziroma povračila bodoče ocenjene škode. Revizijsko sodišče se sicer strinja z razlogi revizije toženke, da to ne more biti upošteven kriterij za višino denarnega povračila, zlasti pa je odmera po tem kriteriju tudi nejasna in ta kriterij temelji na navrženem (le s strani tožnice zatrjevanem), vendar nepreverjenem podatku. Tudi ni jasno, kaj sodišče druge stopnje v konkretnem primeru razume s pojmom „povračila bodoče ocenjene škode,“ saj gre za odmero denarnega povračila zaradi tega, ker delavec ni reintegriran (v tej zadevi le do določenega datuma). Ne gre torej za „odmero“ neke „bodoče ocenjene škode.“ Kljub temu pa revizijsko sodišče, kot je obrazloženo že zgoraj, na podlagi drugih kriterijev, ki jih je pri tem upoštevalo, tožnici priznava višje denarno povračilo.

20. Zato se odgovor na vprašanji obeh strank, ki se nanašata na pravilno uporabo materialnega prava pri kriterijih in odmeri denarnega povračila glasi, da je sodišče druge stopnje te kriterije in višino napačno uporabilo in da tožnici iz tega naslova pripada višje povračilo.

21. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožnice in ji namesto prisojenega zneska povračila v višini 39.565,92 EUR, prisodilo 46.160,24 EUR, v ostalem delu pa je njeno revizijo zavrnilo in v celoti zavrnilo revizijo toženke.

22. Tožnica je z revizijo uspela le v manjšem obsegu, saj ni uspela z zahtevkom glede drugega datuma sodne razveze in s tem priznanjem pravic iz delovnega razmerja še za 13 mesecev, delno pa je uspela z zahtevkom za višje denarno povračilo, vendar tudi v tem delu le v manjši meri. Upoštevajoč njen manjši uspeh, neuspeh toženke z revizijo in tudi stroške ter uspeh obeh odgovorov na revizijo, je revizijsko sodišče, upoštevajoč načelo pravičnosti, odločilo, da stranki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka. Zaradi manjšega uspeha tožnice z revizijo in dejstva, da je bila že ocena pritožbenega uspeha tožnice previsoka, revizijsko sodišče tudi ni posegalo v odločitev o stroških pred pritožbenih sodiščem.

1 Revizijsko sodišče se sicer strinja s tem, da ne gre za ustrezno prakso pritožbenega sodišča; iz nadaljnje obrazložitve smiselno vseeno izhaja tudi, da to ni vplivalo na odločitev v tej zadevi. 2 „Prvi odstavek 83. člena ZMEPIZ-1 je izjema od pravila, da se lastnost zavarovanca na zahtevo (posameznika ali delodajalca) ugotavlja največ od 1. januarja 2000 naprej. Drugi odstavek pa je izjema od prvega odstavka. To pomeni, da se na podlagi prvega odstavka, v primeru s pravnomočno sodno odločbo ugotovljenega delovnega razmerja, lastnost zavarovanca lahko ugotavlja tudi za obdobje pred 1. 1. 2000, če oseba ni bila vključena v obvezno zavarovanje. Na podlagi drugega odstavka pa je enaka možnost (torej spet za čas pred 1. 1. 2000) dana tudi osebam, ki so bile v obvezno zavarovanje sicer vključene, vendar prostovoljno ali pa kot osebe, upravičene do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, pod pogojem, da je bila pravnomočna odločba glede plačila prispevkov tudi izvršena.“ 3 Na njegovi podlagi zato ni mogoče spreminjati oziroma obiti določb ZPIZ-2, ki določa pogoje za nastanek zavarovalnega razmerja, prednostni vrstni red zavarovalnih podlag in trajanje zavarovanja. V primeru obstoja več podlag se zavarovanje uredi na način, določen v drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2. V takem primeru se zavarovanec obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugim, to pa je v konkretnem primeru delovno razmerje. 4 V takšnem primeru je situacija upokojencev lahko primerljiva tudi z upravičenci do denarnega nadomestila po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.), s to razliko, da ta zakon že izrecno predvideva primer odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila, ko je naknadno izdana odločba sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, in dolžnost vračila denarnega nadomestila (65. člen ZUTD). 5 Glede na nekatere podatke, ki so o tem navedeni, so navedbe tožnice o predčasni upokojitvi tudi vprašljive; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 324/2017 z dne 30. 5. 2018 – iz katere izhaja, da se je tožnica starostno upokojila. 6 Primerjaj tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 204/2018 z dne 2. 4. 2019. 7 Ob „bruto“ sistemu prejemkov iz delovnega razmerja je še bolj neustrezna tožničina primerjava dejanskega („neto“) plačila iz enega in drugega naslova.