Jedro

Meje pravnomočnosti predhodnega postopka tožniku ne preprečujejo naknadnega uveljavljanja oblikovalnega upravičenja, ki mu ga podeljuje OZ v tretjem odstavku 779. člena, saj v predhodnem postopku o ugovoru za znižanje plačila ni bilo pravnomočno odločeno.

Ker poseben rok za uveljavitev pravice stranke zahtevati znižanje plačila ni določen, je pravilno stališče sodišča, da pravica zahtevati znižanje plačila zastara v splošnem 5-letnem zastaralnem roku.

Šele po opravi vseh opravljenih storitev so nastopile okoliščine, ko je bilo mogoče najprej ugotavljati nesorazmerje med dogovorjenim plačilom in opravljenimi storitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima vmesno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen (I. točka izreka) ter da se glavna obravnava glede preostalega dela in stroškov postopka ponovno odpre (II. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo in sklep se toženka pritožuje iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni na način, da izda zavrnilno sodbo. O tej zadevi je bilo po njenem prepričanju že razsojeno, saj je na podlagi iste pogodbe med pravdnima strankama že tekel pravdni postopek P 1927/2016, ki se je zaključil s sodbo VSL I Cp 1739/2020. V prejšnjem postopku je tožnik (tam toženec) uveljavljal ugovor čezmernega prikrajšanja oz. znižanja kupnine, vendar je bil ta zavrnjen, ker bi po prepričanju sodišča moral vložiti oblikovalno tožbo, pa tudi zato, ker ni bilo ugotovljeno, da bi bil obseg opravljenih storitev v očitnem nesorazmerju z dogovorjenimi. Pritožbeno sodišče je izrecno ugotovilo, da je ugovor za sorazmerno znižanje plačila (tretji odstavek 779. člena Obligacijskega zakonika - OZ) ) neutemeljen. V izpodbijani sodbi pa sodišče trdi, da lahko ima to stališče, zavzeto v prejšnjem postopku, le značaj odločitve o predhodnem vprašanju, ker o tem ni bilo razsojeno v izreku. Argumentacija izpodbijane sodbe je nejasna in v nasprotju sama s seboj. Iz sklenjene pogodbe jasno izhaja, da je bil opredeljen cilj in za dosego tega cilja določena nagrada. Stališče izpodbijane sodbe (potrebnost obračuna) je v nasprotju z ugotovitvijo samega sodišča, da toženec ne bi prejel nobenega plačila, četudi bi opravil vse aktivnosti, pa cilj tožnika ne bi bil dosežen. Iz sklenjene pogodbe izhaja, da sta bila tožnikova motiv in cilj izključno v tem, da se posel realizira. Kaj vse bo toženka za to naredila, je bolj ali manj drugotnega pomena. Toženka je za tožnika opravila vse, kar je bilo za dosego cilja potrebno, in celo več od formalno zapisanih aktivnosti v sami pogodbi (ne sicer povsem dosledno v skladu z zapisanim). Po presoji sodišča ni razlogov, ki bi v primeru znižanja nesorazmernega plačila pri mandatni pogodbi narekovali strožjo presojo kot pri zatrjevani novejši sodni praksi, ki je stroga pravila glede načina uveljavljanja oblikovalnega zahtevka za znižanje plačila začela rahljati (znižanje pogodbene kazni in uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju). Če torej pri obravnavani pogodbi naslovno sodišče ne vidi razlogov, ki bi narekovali strožjo presojo, potem bi logično sledilo, da je bilo o tožnikovem zahtevku za znižanje plačila, čeprav podanem zgolj z ugovorom, v prejšnjem postopku, že odločeno. Zato ni jasno, kaj sodišče misli v zaključku 14. točke, da tudi če bi bilo strogo stališče o nuji vložene tožbe preseženo, to na konkretni primer nima vpliva. Prav tako ni jasno striktno zatrjevanje v 16. točki obrazložitve, po katerem naj bi bilo v primeru, da bi tožnik - toženec v prejšnjem postopku - z ugovorom za znižanje pogodbeno določene cene uspel, o tem razsojeno in toženec ne bi imel pravice ponovno zahtevati plačila v zavrnjenem delu, kar pa naj ne bi veljalo za primer, ko tožnik z materialnopravnim ugovorom ni uspel, saj ima še vedno možnost vložiti tožbo. Pri tem se izpodbijana sodba sklicuje na to, da mu je sodišče v prejšnjem postopku očitalo ravno to, da ni vložil nasprotne tožbe, pa bi jo moral. Sodba je spregledala dejstvo, da je vlaganje tožbe časovno omejeno. Nikakor je ni mogoče vložiti po tem, ko je bilo v pravdnem postopku o vloženi tožbi že pravnomočno razsojeno. Izpodbijana sodba prezre, da je v slovenski sodni praksi sprejeto stališče, da se stranka naknadno ne more sklicevati na svojo oblikovalno pravico, ki bi jo lahko uveljavljala že v času pravde. Prav tako prezre, da takšno stališče očitno izhaja tudi iz VSL I Cp 1739/2020 glede iste zadeve med istima pravdnima strankama, v kateri je sodišče poudarilo, da bi moral tožnik (tam toženec) zahtevek za znižanje plačila na podlagi določila tretjega odstavka 779. člena OZ uveljavljati z nasprotno tožbo. Jasno je, da se to stališče lahko nanaša le na čas, dokler o zahtevku ni bilo pravnomočno odločeno. Enako je razumeti sklep Vrhovnega sodišča RS (VSRS) III Ips 25/2014, saj se je tudi VSRS opredelilo o časovni možnosti vložitve oblikovalnega zahtevka s tem, ko je navedlo, da ga je možno vložiti v obliki nasprotne tožbe. Zakaj sodišče v izpodbijani sodbi meni, da je možno vložiti oblikovalni zahtevek tudi po tem, ko je bilo že pravnomočno razsojeno o višini plačila za toženkine opravljene storitve, in zakaj s tem ne bi poseglo v že izvršeno pravnomočno sodno odločitev, tako ni jasno. Toženka je prepričana, da je bilo v obravnavani pravdni zadevi že pravnomočno razsojeno, zaradi česar sojenje o zahtevkih, ki bi bili nasprotni razsojeni odločitvi, ni več možno.

3. Izpodbijana sodba je zgrešena tudi glede utemeljenosti ugovora zastaranja in pravočasnosti vložitve tožbe. To velja celo v primeru, če bi sicer držalo, da je mogoče tožbo zoper odločitev v pravnomočno razsojeni zadevi vložiti v splošnem zastaralnem roku 5 let. Toženka poudarja pomen pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki 11. 12. 2015, ki je povsem jasen in določa nagrado le v primeru, da bo tožnik dosegel svoj cilj. Pri tem sta pravdni stranki res definirali še določene potrebne aktivnosti. Prav tako sodba zanemari dejstvo, da je tožnik zavestno pristal na dogovorjeno ceno, ki se mu je v luči uspeha zdela povsem primerna. Šele po realizaciji uspeha je tožnik prišel na idejo, da dogovorjene cene za izvajalčev trud ne bi plačal. Sodba je povsem zanemarila dejstvo, da če bi bila cena toženkine storitve povsem odprta in prepuščena dogovorom šele po realizaciji posla, toženka take pogodbe ne bi nikoli sklenila. Ker je bil rezultat vnaprej povsem jasno določen, je bil element oderuškosti zagotovo znan že od vsega začetka, prav tako tudi element morebitnega čezmernega prikrajšanja. Nedvomno sta oba roka za uveljavljanje znižanja cene iz navedenih pravnih naslovov že zdavnaj zastarala. Ni razumljivo, zakaj sodišče meni, da ima tožnik, ki ni uveljavljal niti čezmernega prikrajšanja niti oderuškosti pogodbe, prav tako ni vložil nasprotne tožbe, še vedno 5-letni zastaralni rok za uveljavljanje znižanja plačila. Sodišče se je povsem nekritično odločilo, da zastaralni rok začne teči z dnem, ko je toženka izstavila račun. To je v nasprotju s stališčem sodišča, da zastaranje začne teči, ko je tožnik glede na okoliščine primera zvedel za vse elemente, ki so mu omogočili uveljaviti njegov zahtevek. Cena za toženkino delo je bila tožniku v celoti znana že ob sklenitvi pogodbe 11. 12. 2015, cilj pa je bil dosežen 25. 3. 2016, ko je bila sklenjena pogodba o prodaji in nakupu delnic. Zakaj bi tožnik, da bi poznal vse elemente svojega dolga do toženke, moral čakati na izstavitev računa, ni jasno, saj izstavitev računa ne vpliva na nastanek obveznosti, pač pa je le posledica nastanka obveznosti. V pogodbi, sklenjeni decembra 2015, ni podlage za obračunavanje posameznih storitev, pač pa le za dosego cilja. Razlaga, da je 5-letni zastaralni rok začel teči 18. 5. 2016, je povsem nesmiselna, saj je obveznost nastala že bistveno prej in bila tožniku tudi v celoti poznana. Četudi bi držalo, da ne gre za res iudicata ter da z novo oblikovalno tožbo tožnik lahko poseže v že prej pravnomočno razsojeno stvar, je tudi ta oblikovalna tožba vložena prepozno, saj bi morala biti kot nasprotna tožba vložena že pred pravnomočnostjo sodbe v prejšnjem postopku. Petletni zastaralni rok je zamujen.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev vmesne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bilo med pravdnima strankama kot nesporno ugotovljeno: da sta dne 11. 12. 2015 sklenili pogodbo o finančnem svetovanju (A2), s katero se je toženka zavezala svetovati tožniku pri nakupu delnic družbe A., d. d., ter v ta namen opraviti določene aktivnosti, v zameno pa se ji je tožnik zavezal plačati 300.000 EUR v roku 15 dni po sklenitvi prodajne pogodbe za omenjene delnice; da je tožnik pridobil omenjene delnice; da je toženka v postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani I P 1972/2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1739/2020 z dne 6. 1. 2021, zahtevala plačilo in v njem uspela; da tožnik v predhodnem postopku zaradi znižanja plačila ni vložil nasprotne tožbe, pač pa je znižanje uveljavljal z ugovorom.

7. V predmetni zadevi je tožnik vložil tožbo za znižanje plačila, dogovorjenega z mandatno pogodbo na podlagi določila tretjega odstavka 779. člena OZ. Slednje določa, da lahko naročitelj zahteva zmanjšanje dogovorjenega plačila, če je bilo vnaprej dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami.

_O že razsojeni stvari_

8. Zaradi odločitve o utemeljenosti ugovora res iudicata je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je sodišče v predhodnem postopku, ki je tekel med pravdnima strankama, že odločilo o ugovoru naročitelja (v tej zadevi tožnika) za znižanje plačila. Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1972/2016 (A4), je prevzemnik naročila (v tej zadevi toženec) od naročitelja (v tej zadevi tožnik) vtoževal plačilo, dogovorjeno v pogodbi v višini 366.000 EUR. Iz razlogov sodbe I P 1972/2016 izhaja, da je naročitelj uveljavljal znižanje plačila skladno s tretjim odstavkom 779. člena OZ. V postopku je bila postavljena izvedenka finančne stroke, ki je podala izvedensko mnenje o tem, ali je bilo dogovorjeno plačilo po pogodbi o finančnem svetovanju sorazmerno z opravljenim delom. Sodišče prve stopnje je ugovoru za znižanje plačila ugodilo, pri čemer je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje. Naročitelja je obsodilo na plačilo znižanega plačila v višini 138.763,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v presežku je zahtevek za plačilo zavrnilo. O pritožbah pravdnih strank zoper prej navedeno sodbo I P 1972/2016 je odločalo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 1739/2020 z dne 6. 1. 2021 (A5).

9. Kot izhaja iz razlogov sodbe I Cp 1739/2020, na kar se v pritožbi sklicuje tudi toženka, je pritožbeno sodišče primarno zavzelo procesno stališče, (1) da je zahtevek za znižanje plačila po tretjem odstavku 779. člena OZ dopustno uveljavljati zgolj z nasprotno tožbo in ne z ugovorom, v nadaljevanju pa je 8. točki vsebinsko obrazložilo še, (2) da gre za pavšalno določen znesek plačila v smislu, da posamezno opravilo, ki sestavlja celotno storitev dogovorjenega finančnega svetovanja, nima svoje cene, (3) da obseg opravljenih storitev ni bil v nesorazmerju z dogovorjenimi, saj so bile storitve, čeprav ne po črki pogodbe, opravljene, kar pa ne pomeni očitnega nesorazmerja, (4) ter da je bila cena za storitve (ki so bila sestavljene iz dveh faz, vsaka od faz pa je imela več posameznih storitev) brez dvoma sporazumno določena. Iz navedenega izhaja ugotovitev, da je pritožbeno sodišče o ugovoru za znižanje plačila odločalo iz procesnih razlogov, saj je primarno navedlo, da bi moral naročitelj znižanje plačila uveljavljati z nasprotno tožbo, ne pa z ugovorom (kot ga je), zgolj podredno se je opredelilo tudi do vsebinskih vprašanj. Poleg tega se argument pritožbenega sodišča glede obstoja nesorazmerja ne nanaša na nesorazmerje med plačilom in opravljenimi storitvami, temveč zgolj na nesorazmerje med opravljenimi in dogovorjenimi storitvami. Da o ugovoru za znižanje plačila ni bilo odločeno, končno potrjuje tudi sam izrek sodbe VSL I Cp 1739/2020, iz katerega izhaja, da je bil naročitelj obsojen na plačilo celotnega vtoževanega zneska (dogovorjenega s pogodb0), ugovor pa v izreku odločbe ni bil zavrnjen. Navedeno je pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje.

10. VSRS je v zadevi III Ips 25/2014 zavzelo stališče, da je potrebno zahtevek za znižanje plačila iz tretjega odstavka 779. člena OZ uveljavljati z (nasprotno) oblikovalno tožbo. Kljub temu je dopustilo vsebinsko presojo ugovora za znižanje plačila, ker bi bilo v nasprotnem primeru stranki, katere nasprotna tožba za znižanje plačila je bila zaradi istočasno postavljenega ugovora za znižanje plačila predhodno nepravilno zavržena, odvzeto sodno varstvo. Tudi v obravnavanem primeru, ko je tožnik znižanje plačila uveljavljal z ugovorom v predhodnem pravdnem postopku, ki pa na drugi stopnji sojenja iz procesnih razlogov ni bil dopusten, bi mu bila v primeru nedopustitve tu obravnavane tožbe za znižanje plačila odvzeta ustavna pravica do sodnega varstva, saj je sodno varstvo stranki omogočeno le, če ji je celovito zagotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja. Ne gre namreč spregledati, da je pritožbeno sodišče z zadevi VSL I Cp 1739/2020 tožniku (tam tožencu) očitalo ravno dejstvo, da je znižanje plačila nepravilno uveljavljal z ugovorom, namesto pravilno z (nasprotno) tožbo ter pritožbo primarno zavrnilo iz tega procesnega razloga. Ne drži niti stališče pritožbe, da tožba ni dopustna, ker bi jo tožnik smel uveljavljati zgolj v postopku, ki je že predhodno tekel med pravdnima strankama zaradi plačila, saj se je VSRS v zadevi III Ips 25/2014 opredelilo tudi glede časovne možnosti vložitve oblikovalnega zahtevka, ko je v 15. točki obrazložitve navedlo, da ni razloga za razlikovanje med situacijo, ko naročitelj nastopa v vlogi tožnika, in situacijo, ko nastopa v vlogi toženca, saj bo v prvem primeru svoj zahtevek uveljavljal v obliki tožbe, v drugem primeru pa v obliki nasprotne tožbe.

11. Pritožbeno sodišče se zato strinja z razlogi1 sodišča prve stopnje, da meje pravnomočnosti predhodnega postopka tožniku ne preprečujejo naknadnega uveljavljanja oblikovalnega upravičenja, ki mu ga podeljuje OZ v tretjem odstavku 779. člena, saj v predhodnem postopku o ugovoru za znižanje plačila ni bilo pravnomočno odločeno. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor res iudicata, ki ga uveljavlja toženka, ni utemeljen.

_O zastaranju_

12. Sodišče prve stopnje je o toženčevem ugovoru zastaranja navedlo jasne in popolne razloge v 17., 18., 19. in 20. točki obrazložitve. Zato očitek pritožbe, da sodba glede vprašanja zastaranja ni razumljiva, ni utemeljen, posledično ni utemeljen očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker poseben rok za uveljavitev pravice stranke zahtevati znižanje plačila ni določen, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica zahtevati znižanje plačila iz tretjega odstavka 779. člena OZ zastara v splošnem 5-letnem zastaralnem roku. Pritožbeni očitek, da je vložitev tožbe za znižanje plačila časovno omejena, torej drži, a je neutemeljen nadaljnji očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo glede pravočasnosti vložitve tožbe.

13. V skladu z določilom 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Prvi odstavek 779. člena OZ določa, da če ni drugače dogovorjeno, mora naročitelj plačati prevzemniku naročila po opravljenem delu. Naročiteljeva obveznost plačati mandatarju za (pravilno) opravljeni posel dospe, ko mandatar (prevzemnik naročila) posel opravi. Mandatarjeva obveznost opraviti posel in naročiteljeva nasprotna obveznost plačati za opravljeni posel sta zato vzajemni obveznosti. Pri odgovoru na vprašanje, kdaj mora naročitelj mandatarju plačati za (pravilno) opravljeni posel, je treba upoštevati, da mora mandatar (po opravljenem poslu) izpolniti še dve vrsti obveznosti v razmerju do naročitelja: naročitelju predložiti poročilo o opravljenem poslu z obračunom posla in mu prenesti vse koristi, ki jih je pri opravljanju posla za naročitelja uresničil (771. člen OZ). Tudi ti obveznosti sta vzajemni z naročiteljevo obveznostjo plačati opravljeni posel. Zato naročitelj posla ni dolžan plačati, če mandatar (hkrati) ne izpolni tudi navedenih obveznosti.2

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dne 18. 5. 2016, ko je toženec izstavil račun, v katerem je pojasnil, koliko bo terjal od tožnika, zapadla tudi njegova pravica zahtevati znižanje plačila. Natančno in jasno je obrazložilo, zakaj je tožnikova pravica zahtevati znižanje plačila zapadla z izstavitvijo obračuna oziroma računa toženca kot prevzemnika naročila, ne pa s sklenitvijo pogodbe. Pritožbeni očitek, da ni razumljivo, zakaj sodišče govori o obračunu, ko pa je bilo tožniku že ob sklenitvi (mandatne) pogodbe jasno, koliko bo moral plačati tožencu, če bo cilj (sklenitev kupoprodajne pogodbe za delnice) dosežen, ne drži. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, že sama gramatikalna razlaga določila tretjega odstavka 779. člena OZ kaže na razmerje med dogovorjenim plačilom in opravljenimi (in ne dogovorjenimi) storitvami. Šele ko so storitve opravljene, je mogoče ugotavljati morebitno nesorazmerje. Pritrditi gre tožnikovim navedbam v odgovoru na pritožbo, da storitve toženca kot prevzemnika naročila niso bile v celoti izvedene ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za delnice, saj so neprerekano bile z mandatno pogodbo dogovorjene še druge, dodatne storitve po sklenitvi kupoprodajne pogodbe za delnice. Šele po opravi vseh opravljenih storitev so nastopile okoliščine, ko je bilo mogoče najprej ugotavljati nesorazmerje med dogovorjenim plačilom in opravljenimi storitvami. Stališče sodišča prve stopnje, ki je zapadlost tožnikove terjatve vezalo na izstavitev toženčevega računa 18. 5. 2016, je pravilno.

15. Ker je bila tožba vložena 7. 4. 2021, to je znotraj 5-letnega zastaralnega roka (rok za vložitev tožbe se je iztekel 18. 5. 2021), je bila vložena pravočasno. Pa tudi v primeru, če bi upoštevali, kot izpostavlja pritožba, da je bil tožnikov cilj po mandatni pogodbi z dne 11. 12. 2015 dosežen 25. 3. 2016, ko je bila sklenjena pogodba o prodaji in nakupu delnic, ugovor zastaranja ni utemeljen, saj iz določila 5. 1. pogodbe izhaja, da bo naročnik plačal finančnemu svetovalcu (mandatarju) za opravljeno delo po tej pogodbi 300.000 EUR v roku najkasneje 15 dni po sklenitvi prodajne pogodbe za delnice določene v 1. 2. pogodbe. Glede na to, da se je 15 - dnevni rok od sklenitve pogodbe o prodaji in nakupu delnic iztekel 9. 4. 2016, je bila tudi v tem primeru tožba, ki jo je tožnik vložil 7. 4. 2021, pravočasno vložena.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijana vmesno sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).

1 Sodišče prve stopnje se je v tem delu sklicevalo na A. Galič: Pravni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 172 in 173. 2 N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, Ljubljana, 2004, GV Založba, stran: 260.