Jedro

Če je opis dejanja v vloženi obtožnici nesklepčen in ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, mora sodišče brez nepotrebnega izvajanja dokazov izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Modifikacija obtožnice v smeri dopolnjevanja opisa dejanja predstavlja zlorabo procesne pravice, zato ji mora sodišče odreči veljavnost in odločiti o prvotno vloženi obtožnici.

Izrek

I.Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženega A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, in prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda, s tem, da je kot direktor gospodarske družbe B., d. o. o. (v nadaljevanju a..), ..., po ponudbi št. 2014-5424 z dne 9. 6. 2014 za dobavo in montažo ograje in ograjnih vrat na objektu X. preko zaposlenih z naročilnico št. 145/14 z dne 11. 6. 2014 pri družbi C. v ... naročil dobavo in izvedbo del, na podlagi katere so zaposleni pri družbi C., opravili meritve in popisali potrebne elemente in družb B. izdali ponudbo št. 2014-5813 z dne 18. 6. 2014, katero je A. A. sprejel in potrdil in preko zaposlenih z naročilnico št. 148/14 naročil dobavo in izvedbo del in s tem prikazoval, da bodo naročena dela, kot v preteklem poslovnem sodelovanju, plačana v skladu z dogovorom, čeprav je ves čas vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel, ob tem pa prikril, da družba B., zaradi slabega finančnega stanja obveznosti ne bo zmogla poravnati, zaradi česar so v družbi B., verjeli, da bodo dobavljena in izvedena dela plačana, in so zato po prejemu naročilnice št. 148/14 pričeli z izdelavo naročenih izdelkov in dobavili material ter opravili naročena dela na objektu X., za katera so po uskladitvi višine obveznosti izdali račun št. 2014-2738 z dne 17. 12. 2014 v višini 9.251,24 EUR z rokom plačila 16. 1. 2015, za plačilo katerega pa A. A. skladno s prvotnim namenom niti delno ni poskrbel, niti ni poskrbel za plačilo obveznosti z asignacijo, čeprav je predstavnikom oškodovane družbe ves čas zatrjeval, da bodo obveznosti poravnane, s čimer je za družbo C., nastala premoženjska škoda v višini 9.251,24 EUR, s čimer naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

II.Oškodovana družba C., se s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 9.251,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2015 dalje napoti na pravdo.

III.Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Družbo B., je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 9.521,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2015 dalje napotilo na pravdo. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (razen krivdnih stroških), potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov obremenjujejo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona (pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP) ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, vključno s predlagano kazensko sankcijo. Podredno je predlagala, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo "pošlje v novo odločitev".

3.Na pritožbo je odgovorila obtoženčeva zagovornica D. D. odvetnica v .... Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča.

4.Izpodbijano sodbo je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

5.V prelomni zadevi I Ips 93283/2010 in v mnogih kasnejših odločbah je Vrhovno sodišče uveljavilo sodno prakso glede konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je preslepitev drugega, bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Storilec neresnično, torej lažno prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali mogel storiti, s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti. Za uresničitev zakonskega znaka preslepitve morajo biti v opisu dejanja navedene okoliščine, na podlagi katerih je ravnanje storilca moč razločiti od "običajne" neizpolnitve pogodbene obveznosti. Opis dejanja, ki je kaznivo, mora vsebovati navedbo okoliščin, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati, da je storilec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja ter obljubljal plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe. Storilčeva zavest, da kljub danim pogodbenim obljubam in zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, se sme izpeljati zgolj iz dejanskih okoliščin, ki tehtno in zanesljivo pokažejo na obstoj zakonskega znaka presleptve.

6.Pomen ustavnega načela zakonitosti (lex certa) se v kazenskosodni praksi odraža zlasti v zahtevi po konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja že v opisu dejanja v tenorju obtožnega akta; šele če je opis sklepčen in perfekten, je lahko podlaga za vodenje kazenskega postopka ter za dokazovanje na glavni obravnavi. Opis mora biti substanciran do te mere, da sodišču omogoča pravno vrednotenje obtoženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju kaznivega dejanja, hkrati pa omogoča uresničevanje pravice obtoženca do obrambe. Prvenstvena odgovornost za določnost in jasnost opisa ter za konkretizacijo vseh zakonskih znakov v opisu dejanja je na državnem tožilstvu, v utrjeni sodni praksi pa je neizpodbitno, da ustrezna in notranje skladna konkretizacija (tudi) preslepitve kot konstitutivnega zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije sodi v tenor obtožnice. Še drugače povedano - odločilnega pomena je, kakšen obtožbeni očitek je zastavilo državno tožilstvo, saj je le v teh okvirih dopustno: (1) presoditi, ali je ravnanje, ki se obtožencu očita, sploh kaznivo dejanje; (2) določiti, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja, če sploh; (3) omogočiti obrambi, da se natančno zaveda predmeta obtožbe, kar je predpogoj za izvajanje učinkovite in uspešne obrambe.

7.V obravnavani zadevi je bila obtožnica z dne 18. 4. 2018 vložena po odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 93283/2010. Po omenjeni sodbi precedenčnega sodišča je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 13. 11. 2017 zavrnil že pritožbo obtoženčevega tedanjega zagovornika zoper sklep o uvedbi preiskave in se (lakonično) opredelil, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Z enako lakonično navedbo, tj. da je za senat opis dejanja dovolj konkretiziran, je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 12. 11. 2018 zavrnil tudi ugovor zoper obtožnico. Na glavni obravnavi, ki se je dne 17. 9. 2020 s predstavitvijo obtožbe pričela, je državno tožilstvo pri vloženi obtožnici vztrajalo, sodišče prve stopnje pa je na narokih dne 17. 9. 2020, 19. 10. 2020 in 1. 3. 2021 izvajalo dokazni postopek. Šele dne 22. 3. 2021 je državno tožilstvo v spis vložilo modifikacijo obtožnice, s katero je dodalo očitek, da naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil ne le pri sklenitvi posla (kot po prvotni obtožnici), temveč tudi pri izvajanju posla. Nadalje je v tenor obtožnice dodalo opis okoliščin, ki jih prvotna obtožnica ni vsebovala in ki naj bi kazale na obstoj obtoženčevega preslepitvenega namena. Za odgovor na vprašanje, ali je šlo pri tem za dopustno spremembo obtožbe po prvem odstavku 344. člena ZKP ali za nedopusten procesni akt, pa je treba presoditi opis dejanja v prvotni obtožnici.

8.V prvi obtožnici je državno tožilstvo obtoženemu A. A. kot direktorju družbe B., očitalo zgolj preslepitveno ravnanje v fazi sklenitve posla z oškodovano družbo C., natančneje ob sprejemu in potrditvi ponudbe z dne 18. 6. 2014, na podlagi česar so zaposleni pri oškodovancu izdelali naročene izdelke, dobavili material in opravili naročena dela. V opisu dejanja je tožilstvo navedlo, da je obtoženec prikazoval, da bodo naročena dela (kakor v preteklem poslovnem sodelovanju) plačana v skladu z dogovorom, čeprav je ves čas vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel, ob tem pa prikril, da družba a., zaradi slabega finančnega stanja obveznosti ne bo zmogla poravnati. Kljub temu so predstavniki družbe C., verjeli, da bodo dobavljena in izvedena dela plačana. Očitek se sklene z navedbo, da so predstavniki oškodovanca po uskladitvi višine obveznosti dne 17. 12. 2014 izdali račun v višini 9.251,24 EUR in z rokom plačila 16. 1. 2015, medtem ko obtoženec za plačilo skladno s prvotnim namenom niti delno ni poskrbel ali poskrbel za plačilo obveznosti z asignacijo, predstavnikom oškodovane družbe pa je ves čas zatrjeval, da bodo obveznosti poravnane. Drugih relevantnih navedb prvotni obtožni akt ni vseboval. Esenca presoje (zadostne) konkretizacije zakonskega znaka preslepitve se napaja v odgovoru na vprašanje, ali nanizana dejstva in okoliščine dovoljujejo določno sklepanje, da so bile izjave obtoženca, dane ob sklenitvi dogovora o poslovnem sodelovanju (ob sprejemu ponudbe z dne 18. 6. 2014, s čimer je bila pogodba sklenjena), prazne in lažne, tj. neresnične. Državno tožilstvo je obtožencu očitalo, da je že v fazi sklenitve posla ravnal s preslepitvenim namenom, torej že tedaj vedoč, da pogodbeno prevzetih obveznosti ne bo mogel izpolniti. Očitek preslepitvenega ravnanja ob izvajanju posla je namreč, kot že povedano, vzniknil šele s kasnejšo modifikacijo obtožnice.

9.Konkretizacije zakonskega znaka preslepitve prvenstveno ne morejo predstavljati ravnanja, ki so tipična in značilna za vsako pogodbeno razmerje, tj. prikazovanje, da bodo naročena dela plačana (kot so bila plačana tudi v preteklem poslovnem sodelovanju, saj oškodovanci sicer najverjetneje ne bi stopali v ponovna poslovna razmerja), ter zatrjevanje, da bodo obveznosti poravnane, saj gre pri tem "le" za zasledovanje načela izpolnitve obveznosti kot dolžnosti vsake pogodbene stranke. Šele če so tipična ravnanja strank pogodbe dopolnjena s tako objektiv(izira)nimi in tehtnimi okoliščinami, ki anulirajo domnevo poštenega vstopanja strank(e) v pogodbeno razmerje, je mogoče sklepati na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena storilca poslovne goljufije. Pri tem ne zadošča gola trditev, da naj bi bil storilec ves čas vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel, saj gre za domnevo iz njegove (v predmetni zadevi obtoženčeve) subjektivne psihične sfere, ki jo je treba objektivizirati z otipljivimi in navzven zazna(v)nimi konkretnimi ravnanji storilca ter tistimi dejstvi in okoliščinami, ki njegovemu ravnanju jasno, razumno in nedvoumno dajejo ključno obeležje preslepitve. Teh (pred)postavk pa tenor prvotne obtožnice ne vsebuje oziroma še natančneje - koncept opisa dejanja je v nasprotju sam s seboj in posledično izključi preslepitveni očitek zoper obtoženca.

10.Prikrivanje, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, je bilo zatrjevano prek navedb, da družba B., zaradi slabega finančnega stanja obveznosti ne bo zmogla poravnati. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 46459/2015 presodilo, da celo z navedbami, da (storilčeva) družba ni bila zmožna redno plačevati obveznosti, zaradi česar je imela odprte obveznosti do več dobaviteljev, ki so plačilo terjali tudi v izvršilnih postopkih, in je imela občasno blokiran račun na banki, kar vse je storilec predstavnikom oškodovane družbe zamolčal, ni moč konkretizirati zakonskega znaka preslepitve. V takšnem opisu, ki glede na obseg substanciranja vsebinsko daleč presega skromno opredelitev v prvotni obtožnici, precedenčno sodišče ni prepoznalo opisa plačilne nesposobnosti, ki bi bila takšne narave, da bi sama po sebi utemeljila storilčev preslepitveni namen. Judiciralo je, da bi moralo iz opisa jasno izhajati, da so bile težave s plačilno nesposobnostjo takšne, da se je storilec zavedal, da sprejetih obveznosti ne bo plačal. S pavšalnim sklicevanjem na plačilne težave ter (dodatno še) izvršilne postopke, pri čemer v opisu ni navedeno, kak je bil njihov obseg in katero časovno obdobje so trajali, in (nadalje dodatno glede na obravnavano zadevo) s sklicevanjem na (ne trajne) blokade bančnega računa, zakonskega znaka preslepitve ni moč konkretizirati. Vrhovno sodišče je poudarilo, da okoliščina, da gospodarski subjekt v določenem obdobju posluje tako, da ima težave s plačilno sposobnostjo, še ne pomeni nujno, da so imeli njegovi predstavniki pri sprejemanju obveznosti namen preslepiti svoje poslovne partnerje. Ni namreč nujno, da so težave pri poslovanju oziroma pri plačilni sposobnosti trajne narave, saj je poslovanje gospodarskih subjektov dinamično. Za zadostno konkretizacijo očitka preslepitve v optiki zamolčanja slabega finančnega stanja bi moralo iz opisa jasno, vsebinsko določno in torej ne zgolj posplošeno izhajati, da je bilo finančno stanje družbe tako slabo, da je že iz tega dejstva moč sklepati na to, da je storilec ravnal s preslepitvenim namenom. Za presojo slednjega ni pomembno le, v kakšen stanju je družba v trenutku, ko je obljubljena izpolnitev obveznosti, ampak tudi to, ali je storilec lahko predvideval, da bo prihodnje poslovanje vendarle omogočalo poravnavo prevzetih obveznosti. Opis dejanja v obtožnici glede vsega tega molči in ostaja na docela pavšalni ravni, širitev očitka v tej smeri (pa še to le z navedbo, da družba B., ni bila sposobna poravnavati zapadlih obveznosti in so bili zoper njo vloženi izvršilni predlogi) zaznamuje šele modifikacijo obtožnice, kar pa nima relevance.

11.Pritožbeno sodišče seveda ni spregledalo, da bi bilo iz sledeče izbrane prakse Vrhovnega sodišča mogoče sklepati na določeno omilitev skriktnih naziranj iz zadeve I Ips 46459/2015, čeravno se je storilcema v zadevi I Ips 17526/2014 očitala preslepitev s prikrivanjem insolventnosti družbe (kar je mnogo več kot le nedefinirano "slabo finančno stanje"), v zadevi I Ips 27274/2017 pa je bilo slabo finančno stanje vendarle opredeljeno v kontekstu nezadostnih denarnih sredstev za izpolnitev obveznosti, medtem ko se je izvršitev kaznivega dejanja poslovne goljufije storilcu očitala pri izvajanju pogodbe, torej ne (le) v fazi sklenitve posla, kot velja za očitek, ki ga je zoper obtoženca v obravnavani zadevi uperilo državno tožilstvo ob vložitvi prvotne obtožnice. Načeloma drži, da lahko tudi kasnejše okoliščine za nazaj kažejo na storilčev preslepitveni namen ab initio, toda sledeča dejstva morajo biti še v toliko večji meri takšne kvalitete, da tehtno in zanesljivo kažejo na preslepitveno prežetost že izhodiščnega sklepanja posla z oškodovano družbo ter razkrivajo prepričljivo povezavo s konkretizacijo primarnega namena preslepitve, ki daje kazenskopravni značaj ravnanju obtoženca ob sklenitvi posla.

12.Sledeč vloženi obtožnici naj bi na obtoženčev prvotni preslepitveni namen kazala tudi zatrjevana okoliščina, da (niti delno, čeprav obtožba ne substancira, zakaj bi bil dolžan račun plačati delno) ni poskrbel za plačilo računa z dne 17. 12. 2014 in z rokom plačila 16. 1. 2015 (torej šest oziroma sedem mesecev po sklenitvi posla z oškodovano družbo, ko naj bi bil ravnal preslepitveno) niti ni poskrbel za plačilo obveznosti z asignacijo (glede česar obtožba prav tako ne substancira nič). Kljub ugotovitvi, da iz opisa dejanja ne izhaja (dovolj) jasno, kako naj bi neporavnava računa iz decembra 2014 in z rokom plačila v januarju 2015 utemeljevala namen preslepitve že v juniju 2014, bode v oči odločilno dejstvo, da tožilstvo obtožencu po eni strani očita, da obveznosti do oškodovane družbe ni mogel izpolniti zaradi slabega finančnega stanja družbe A., kar je oškodovancu prikril, v isti sapi pa od njega pričakuje in zahteva, da bi ("vsaj delno") poskrbel za plačilo računa oziroma za poplačilo obveznosti, kar meritorno ne pomeni nič drugega kot zatrjevanje, da naj bi sredstva za izplnitev obveznosti družba (očitno) imela. S tem je konstrukcija opisa dejanja v prvotni obtožnici zašla v evidentno notranjo kontradikcijo, kar ne more imeti drugačne posledice kot ugotovitev, da oba ključna izseka obtožbenega očitka obtožencu anulirata drug drugega in zato izzvenita v prazno. Torej tudi, če bi se sprejelo stališče, da je preslepitveni namen v luči prikrivanja, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, v zadostni meri konkretiziran z navedbo, da je obtoženec prikril, da družba B. zaradi slabega finančnega stanja obveznosti ne bo zmogla poravnati, je ta del očitka ovržen z nadaljnjim zatrjevanjem, da obtoženec ni poskrbel za plačilo računa, kar pomeni, da je prima facie neupošteven očitek, da naj bi bil prikril slabo finančno stanje družbe, medtem ko neplačilo izdanega računa v ničemer ne presega ravni "gole" neizpolnitve civilnopravne obveznosti. Posledično v opisu dejanja po obtožbi ne ostane nič (kazenskopravno) relevantnega. Zgoraj je že bilo izpostavljeno, da je odgovornost za jasnost, razumljivost in notranjo konsistenco opisa dejanja v obtožnem aktu na upravičenem tožilcu, torej državnem tožilstvu; šele opis, ki vsebuje ne le konkretizacijo vseh konstitutivnih zakonskih znakov obtožencu očitanega kaznivega dejanja, temveč tudi notranje skladno, razumno in logično substanciranje zakonskih znakov, pa je sklepčen ter obtožba s takšnim tenorjem perfektna. Šele opis dejanja takšne kvalitete, ko se ovrednoti kot celota, omogoča zaključek, da je dejanje sploh kaznivo po kazenskem zakonu, in da je zoper obtoženca mogoče voditi oziroma nadaljevati kazenski postopek na podlagi vložene obtožnice. V nasprotnem mora že senat, tj. ko odloča o ugovoru zoper obtožnico, sprejeti odločitev na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP.

13.Pritožbeno sodišče utrjuje področno prakso in redoma sodi, da v razčlenjenem procesnem položaju po pravnomočnosti (neperfektne) obtožnice z nesklepčnim tenorjem razpravljajoči sodnik oziroma senat nima zakonske podlage za izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, saj tega razloga ni med temelji za ustavitev postopka po tretjem odstavku 293. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa ima vselej možnost in tudi dolžnost, da na glavni obravnavi brez odvečnega izvajanja dokazov izreče oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP. Do procesne situacije, ko državno tožilstvo v nadaljevanju postopka (v obravnavani zadevi po izvedenih treh narokih za glavno obravnavo) obtožnico modificira in "popravlja" že izhodiščno nesklepčen opis dejanja, ne bi smelo priti, prvo sodišče pa ne bi smelo odločati o modificirani obtožnici, tj. ne glede na to, kakšno sodbo po spremenjeni obtožbi izreče. S tem je upravičenemu tožilcu omogočeno, da na obtoženca med postopkom vedno znova naslavlja nove elemente, ki dopolnjujejo izvorno neprefekten opis dejanja, kar pa ni dopustno in nasprotuje namenu prvega odstavka 344. člena ZKP. Obe stranki kazenskega postopka, torej tudi državnega tožilca, veže prepoved zlorabe procesne pravice (15. člen ZKP), ki se izpeljuje iz ustavnega načela enakega varstva pravic. Zlorabo pravice lahko predstavlja že okoliščina, da se procesno upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje obtožencu ali otežuje njegov procesni položaj. Tudi ustavni in konvencijski pravici do sodnega varstva in do poštenega (pravičnega) sojenja sta združljivi le s procesom brez zlorab pravic udeležencev. Sprememba obtožnega akta v fazi dokazovanja na glavni obravnavi, do katere glede na stanje stvari niti ne bi smelo priti, presega meje upravičenja do modifikacije obtožnice, ki ne bi nasprotovalo omenjenim ustavnim in konvencijskim načelom ter uresničevanju pravice do obrambe. Položaj obtoženca, ki se mu je pred modificiranjem očitalo dejanje, ki po zakonu sploh ni kaznivo, ne more biti enak položaju po spremembi v smeri "izpiljenja" opisa dejanja. Takemu procesnemu dejanju bi moralo sodišče prve stopnje po 22. členu Ustave in 15. členu ZKP odreči pravno relevantnost ter veljavnost, odločiti o prvi vloženi obtožnici, njene modifikacije pa ne upoštevati.

14.Ker sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo o vloženi obtožnici, pač pa je upoštevalo spremenjen obtožni akt, je obtožbo prekoračilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, na obstoj katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Ugotovitev te procesne kršitve nima obvezne posledice v razveljavitvi sodbe, temveč tudi v spremembi sodbe glede na stanje stvari (prvi odstavek 394. člena ZKP). Ker dejanje, opisano v prvotni obtožnici, zaradi nesklepčnosti in notranje nekoherentnosti, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1, dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo prvotne obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Posledično se do pritožbenih navedb državne tožilke, ki za predmetno presojo niso bistvene, ni več opredeljevalo, kar velja tudi za irelevantno vrednotenje opisa kaznivega dejanja v (neupoštevno) modificirani obtožnici. Odločba o napotitvi oškodovane družbe s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo temelji na tretjem odstavku 105. člena, odločba o stroških tega kazenskega postopka pa na prvem odstavku 96. člena ZKP.

-------------------------------

1Sodba VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.

2Prav tam (točke 9 - 11 obrazložitve).

3Prav tam (točke 16 - 19).

4Sodba VS RS I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021 (točke 8 - 12 obrazložitve).

5Pod črto, a vendarle, je na tej točki nenavadno tudi dejstvo, da je državno tožilstvo šele na glavni obravnavi 1. 3. 2023 predlagalo pritegnitev izvedenca ekonomsko-finančne stroke, ki naj bi podal izvid in mnenje o finančnem poslovanju in premoženjskem stanju družbe A., ter o tem, ali je finančna sposobnost družbe omogočala plačilo oziroma pričakovano poplačilo prevzetih obveznosti. Postavljeni izvedenec naj bi se torej šele opredeljeval v smeri očitka (slabega finančnega stanja), ki ga je tožilstvo kot praktično odločilni element obtoženčevega preslepitvenega namena zatrjevalo že v prvotni obtožnici.

6Sodbi VS RS I Ips 17526/2014 z dne 16. 9. 2021 (točka 9 obrazložitve) in I Ips 27274/2017 z dne 31. 8. 2023 (točke 9 - 12).

7Sodbi VSC II Kp 24535/2016 z dne 24. 10. 2023 in II Kp 39507/2015 z dne 13. 2. 2024.

8Op. kot pod 1 (točka 19 obrazložitve).

9Odločba US RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (točka 10 obrazložitve) in sklep US RS U-I-40/00 z dne 16. 1. 2013 (točka 8).

10Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - 1. knjiga; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 160, tč. 10.

11Op. kot pod 9.