Jedro

Sodišče materialno pravo uporablja zgolj v okvirih, ki ga s podajanjem trditvene podlage določijo stranke. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da je plačilo odškodnine prosto davka po Zakonu o davku na dodano vrednost. V kolikor bi sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage vpogledalo v račun in delno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini kolikor znaša zaračunani DDV, bi s takšnim postopanjem kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter tožeči stranki odvzelo možnost, da bi se do tega opredelila. Ker tožena stranka v tej smeri ni dala nobene trdivene podlage, se sodišče prve stopnje v to ni smelo spuščati.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 139346/2013 z dne 6. 9. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 266,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, in v 3. točki izreka za izvršilne stroške, v preostalem delu, torej za glavnico v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7.2013, pa se sklep o izvršbi razveljavi in se postopek zaradi umika tožbe ustavi; v preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 139346/2013 z dne 6. 9. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati njene nadaljnje pravdne stroške v višini 42,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve pravilno navedlo, da je zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem se nanaša na storitev potiska, kondikcijski (kot posledica odstopa od podjemne pogodbe), v delu, v katerem se nanaša na plačilo vrednosti majic, pa odškodninski (po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti). Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbeni zahtevek presojalo po omenjenih pravnih podlagah, preseglo trditveno podlago tožeče stranke. V pravdnem postopku velja razpravno načelo (7. člen ZPP), kar pomeni, da je na strankah, da navedejo vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagajo dokaze. Nato pa je na sodišču, ki pravo pozna po uradni dolžnosti, da preizkusi vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.(1) Nobena izmed strank torej ni dolžna utemeljevati svojega zahtevka (oz. se braniti pred njim) z opredelitvijo pravnih podlag (s „citiranjem členov“), temveč mora navesti vsa tista dejstva, ki sestavljajo (abstraktni) dejanski stan določenega pravnega pravila, katerega posledica je ugoditev tožbenemu zahtevku (oz. njegovi zavrnitvi). To je tožeči stranki po prepričanju višjega sodišča tudi uspelo.

7. Zatrjevala je namreč, da je toženi stranki 6. 6. 2013 poslala 50 majic za tisk. Tožena stranka je majice potiskala in jih izročila končnim kupcem, ki so tisk na majicah reklamirali pri tožeči stranki, ker se je le-ta spral z majic, poleg tega pa so bile majice tudi umazane (imele so rob). Nadalje je tožeča stranka zatrjevala, da je toženi stranki dne 13. 6. 2013 osebno prinesla majice nazaj in zahtevala, da se napake odpravijo, dne 17. 6. 2013 pa je podala še pisno reklamacijo. Tožena stranka je po njenih trditvah zavrnila odpravo napak, ker za 5 % kalo ne odgovarja. Zatrjevala je še, da je storitev tiska plačala po predračunu tožene stranke, kar zahteva nazaj, poleg tega pa zahteva še vračilo stroškov za majice, ki jih je tožena stranka nestrokovno potiskala. Iz povedanega izhaja, da je tožeča stranka konkretizirala kršitev pogodbene zaveze tožene stranke (nekvaliteten tisk, napaka opravljenega dela), zaradi česar ji je nastala škoda, pri čemer je višino le-te utemeljila s stroškom nakupa majic. Ob povedanem višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla dovolj trditev, da je lahko sodišče prve stopnje njen zahtevek presojalo po pogodbeni odškodninski odgovornosti.

8. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v zvezi s kondikcijskim zahtevkom zatrjevala, da je nekvaliteten potisk majic pravočasno grajala in da je tožena stranka zavrnila odpravo napak. Zato ji je poslala račun, s katerim je zahtevala vračilo zneska, ki ga je plačala za tisk po predračunu, s čemer je konkludentno odstopila od podjemne pogodbe. S tem je tožeča stranka tudi po prepričanju višjega sodišča navedla zadostno trditveno podlago, da je bilo mogoče odločati o utemeljenosti kondikcijskega zahtevka. Ob vsem navedenem se zato kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da se tožeča stranka nikoli ni sklicevala na določbo 477. člena OZ, da ni nikoli uveljavljala poslovne odškodninske odgovornosti, ter da so zaključki sodišča prve stopnje arbitrarni in brez podlage v dejanskem stanju.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se 477. člen OZ nanaša na prodajno pogodbo, ki med strankama nikoli ni bila sklenjena, velja pojasniti, da je tudi za podjemno pogodbo v 639. členu OZ (na katerega se sodišče prve stopnje sicer ni sklicevalo) določeno, da sme naročnik (tožeča stranka) zahtevati odpravo napak, in če podjemnik le-teh ne odpravi, lahko naročnik bodisi odpravi napako na njegov račun, zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Slednje je tožeča stranka tudi storila, zaradi česar je odpadla pravna podlaga za plačilo tiska, ki ga je tožeča stranka poprej že plačala po predračunu. Pravni učinki razvezane pogodbe (ki jih je sodišče prve stopnje sicer povsem pravilno upoštevalo) so navedeni v 111. členu OZ, in veljajo tako v primeru razveze prodajne pogodbe, kot tudi v primeru razveze podjemne pogodbe. Te pravne učinke je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, čeprav se je (po nepotrebnem) sklicevalo na določbo 477. člena OZ. Kljub temu pa je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti in po prepričanju višjega sodišča ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot navaja tožena stranka v pritožbi.

10. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas zatrjevala, da tožeča stranka jamčevalnih (in odškodninskih) zahtevkov ne more uveljavljati z računom (verodostojno listino) za blago in storitve, ki jih tožena stranka ni nikoli naročila. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da v tej fazi postopka ni več pravno pomembno, ali je tožeča stranka utemeljeno vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, temveč je odločilno zgolj vprašanje, ali vtoževana terjatev obstoji. V čem je v teh razlogih izpodbijane sodbe najti absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožena stranka v pritožbi ne pojasni. Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi zgolj ponavlja trditve, ki jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. To velja za navedbe, da bi lahko bili jamčevalni zahtevki predmet kakšnega drugega postopka, ki ga tožeča stranka po lastni želji ni začela (npr. zahtevek za znižanje ali vračilo kupnine, odškodninski zahtevek - pripomniti je, da tožeča stranka ravno tega uveljavlja). Brezuspešno je tudi njeno sklicevanje na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožena stranka pri tožeči stranki nikoli ni naročila majic, niti jih ni prevzela, s čemer smiselno uveljavlja, da med njima ni bila sklenjena prodajna pogodba, na podlagi katere bi lahko temeljila verodostojna listina (račun).

11. Tožena stranka se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni v ničemer opredeljevala do višine vtoževane terjatve - torej tudi ni uveljavljala, da del vtoževanega zneska predstavlja DDV, do katerega tožeča stranka ne bi bila upravičena. Ta trditev je izostala iz siceršnje trditvene podlage tožene stranke, zaradi česar sodišče prve stopnje njene resničnosti oz. utemeljenosti ni smelo presojati, čeprav bi ta ugotovitev morebiti izhajala iz predloženega računa (priloga A2 spisa). V kolikor bi namreč sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage vpogledalo v račun (priloga A2 spisa) in delno zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 44,37 EUR, kolikor znaša zaračunani DDV, bi s takšnim postopanjem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP) in načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), ter tožeči stranki odvzelo možnost, da bi se do tega opredelila (saj se lahko opredeli zgolj do navedb tožene stranke). Ker tožena stranka v tej smeri ni dala nobene trditvene podlage, se sodišče prve stopnje v to ni smelo spuščati. Pripomniti je, da sodišče materialno pravo uporablja zgolj v okvirih, ki ga s podajanjem trditvene podlage določijo stranke (razen izjem iz drugega odstavka 7. člena ZPP). Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da je plačilo odškodnine prosto davka po Zakonu o davku na dodano vrednost, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

12. Tožena stranka nadalje navaja še, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj je tožeči stranki priznalo znesek 20,00 EUR nad siceršnjo višino vtoževane verodostojne listine (torej 286,20 EUR namesto 266, 20 EUR, kot se glasi verodostojna listina). Sprva je treba pojasniti, da se tožena stranka ni izrecno opredeljevala do višine vtoževane terjatve, pa tudi v pripravljalni vlogi z dne 11. 12. 2013 ni uveljavljala, da se verodostojna listina glasi na 266,20 EUR, tožeča stranka pa je v predlogu za izvršbo zahtevala 286,20 EUR, in je tudi neresnična njena pritožbena navedba, da je na to v kakršnemkoli smislu opozorila. Zato se sodišče prve stopnje do tega tudi ni bilo dolžno opredeljevati, kot tožena stranka očita sodišču v pritožbi. Pa tudi sicer bi kvečjemu lahko šlo za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne pa 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Je pa treba te njene pritožbene navedbe smiselno šteti kot opozorilo, da je sodišče prve stopnje odločalo preko tožbenega zahtevka. Ugotoviti je namreč, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe (list. št. 33) zahtevala zgolj še 266,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 (in ne 286,20 EUR, kot v predlogu za izvršbo), ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013, kar pomeni, da je umaknila tožbo za znesek 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2013, čemur tožena stranka ni nasprotovala. S tem, ko je sodišče prve stopnje ohranilo sklep o izvršbi v veljavi v celoti, je odločalo preko zahtevka tožeče stranke, ki vselej pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka(2) (in jo je zato po prepričanju višjega sodišča v sporu majhne vrednosti dopustno uveljavljati.

13. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in 1. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 139346/2013 z dne 6. 9. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 266,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, in v 3. točki izreka za izvršilne stroške, v preostalem delu, torej za glavnico v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7.2013, pa je sklep o izvršbi razveljavilo in postopek zaradi umika tožbe ustavilo; v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP in 357. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo v pretežni meri ni uspela, s sorazmerno majhnim delom, s katerim je uspela, pa posebni stroški niso nastali, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): A. Galič, D. Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 69. Op. št. (2): J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 460.