Jedro

Drugi odstavek 39. člena KPJS dovolj jasno zamejuje pravico do spornega dodatka, ko ga veže samo na čas dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. KPJS sicer res ne določa tudi stopnje ogroženosti za upravičenost do dodatka, vseeno pa daje jasen okvir časovne in vsebinske upravičenosti do dodatka, iz česar ni mogoče sklepati, da bi bili javni uslužbenci upravičeni do dodatka ves delovni čas - celo v času opravljanja dela na domu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za ugotovitev, da je nasprotna udeleženka v letu 2020 in 2021 kršila 11. točko prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor glede izplačila dodatka za delo v rizičnih razmerah s tem, da javnim uslužbencem zaposlenim v A., ki so delo opravljali od 12. 3. 2020 od 18.00 ure dalje do 31. 5. 2020 do 24 ure in od 19. 10. 2020 od 00:00 ure dalje do 15. 6. 2021 do 24.00 ure na delovnem mestu ali domu, ni obračunala in izplačala dodatka za delo v rizičnih razmerah v višini 65 % urne postavke osnovne plače za vse ure delovnega časa ter da jim je dolžna obračunati razliko med dodatkom za delo v rizičnih razmerah v višini 65 % urne postavke osnovne plače za vse ure delovnega časa opravljenega v navedenem obdobju in dejansko izplačanim dodatkom, od razlike obračunati prispevke in davke ter plačati vsakokratni mesečni neto znesek razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je predlagatelj dolžan povrniti nasprotni udeleženki stroške postopka v znesku 2.588,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Zaradi delnega umika predloga je postopek ustavilo v delu, ki se za navedeno obdobje nanaša na obračun in izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah v višini 65 % urne postavke za javne uslužbence, ki niso zaposleni v A. 2. Predlagatelj se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da KPJS v 11. točki prvega odstavka 39. člena jasno določa, da javnim uslužbencem pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca za delo v območju epidemij. Vsi zaposleni na A. (A.) so upravičeni do izplačila dodatka, saj so delo opravljali na območju epidemije in bili vseskozi izpostavljeni možnosti okužbe. Za presojo upravičenosti do dodatka ni bistvena stopnja izpostavljenosti ali ogroženosti, saj kolektivna pogodba tega ne določa, temveč je edini pogoj razglasitev epidemije in s tem možnost okužbe. Takšno stališče potrjuje tudi sodna praksa (Pdp 1118/2012, Pdp 1670/2014). Nasprotna udeleženka možnosti okužbe ni mogla v celoti preprečiti oziroma bi to lahko storila samo, če bi delo organizirala na območju, na katerem ni bila razglašena epidemija, ali pa če javnim uslužbencem v tem času sploh ne bi bilo potrebno opravljati dela. Ker je določba KPJS jasna, sodišče ni bilo dolžno upoštevati sporne razlage KPJS, ki ni samo razlagala določila kolektivne pogodbe, ampak je določila nova merila in kriterije za določitev upravičencev do dodatka. Razlaga mimo določb KPSJ daje pristojnost delodajalcu, da določi, dela in naloge, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela, in čas, ko se opravlja delo v nevarnih pogojih. Le stranke kolektivne pogodbe bi lahko spremenile KPJS, ne pa razlaga. Glede določitve nevarnih del in nalog je toženka navedla, da je uporabila Program izpopolnjevanja in usposabljanja za izvajanje pooblastil s praktičnim postopkom in samoobrambo, v katerem so policisti razdeljeni v skupine glede na to, ali delo opravljajo pretežno na terenu oziroma v pisarnah in policijskih pooblastil na terenu ne izvajajo, minister za notranje zadeve pa je v svojih sklepih določil odstotek delovnega časa, za katerega so javni uslužbenci v A. upravičeni do dodatka za rizične razmere. Ni jasno, zakaj nasprotna udeleženka ni uporabila izjave o varnosti z oceno tveganja, ki pa tudi ne bi bila odločilna, saj KPJS dodatka na te okoliščine ne veže. 3. V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 25/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev o zavrnitvi predloga.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je nasprotna udeleženka kršila določbo 11. točke drugega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) s tem, da ni vsem javnim uslužbencem, zaposlenim pri A., ki so v času epidemije COVID-19 delo opravljali na delovnem mestu ali na domu, izplačevala dodatka v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca (temveč nižji dodatek) oziroma ker ga ni izplačevala za vse ure opravljenega dela.

7. KPJS v 39. členu določa dodatke za nevarnost in posebne obremenitve, med drugim v 11. točki prvega odstavka dodatek za delo v rizičnih razmerah (območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij) v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Drugi odstavek 39. člena KPJS pa določa, da dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami.

8. Določba 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS v povezavi z drugim odstavkom 39. člena KPJS, ni nejasna. Zato niti ni odločilna Razlaga KPJS (Ur. l. RS, št. 48/20) v zvezi s to določbo, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije, če sta kumulativno izpolnjena pogoja, da je razglašena epidemija v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih in da javni uslužbenec opravlja delo v nevarnih pogojih; Do dodatka je upravičen le za ure, ko je opravljal delo v nevarnih pogojih; Nevarni pogoji so pogoji, ko je ali bi lahko bilo ogroženo zdravje ali življenje javnega uslužbenca zaradi izpostavljenosti možni okužbi z nalezljivo boleznijo, zaradi katere je bila razglašena epidemija; Delodajalec določi dela in naloge, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela, in čas, ko je javni uslužbenec opravljal delo in naloge v nevarnih pogojih dela; Šteje se, da ne gre za delo v nevarnih pogojih dela, če javni uslužbenec opravlja delo na domu. Sodišče prve stopnje je torej po utemeljenem opozorilu pritožbe pri sprejemu sicer pravilne odločitve prevelik pomen dalo navedeni povzeti razlagi. Tako je presodilo pritožbeno sodišče že v istovrstni zadevi X Pdp 301/2021, v kateri je bilo prav tako zavrnjeno zavzemanje, da naj bi bili javni uslužbenci do dodatka upravičeni za ves čas razglasitve epidemije in za vse ure, ko so opravljali delo. Tako se pokažejo kot nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi razlaga v nasprotju z 39. členom KPJS določila drugačne pogoje za priznanje dodatka.

9. Drugi odstavek 39. člena KPJS dovolj jasno zamejuje pravico do spornega dodatka, ko ga veže samo na čas dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. KPJS sicer res ne določa tudi stopnje ogroženosti za upravičenost do dodatka, vseeno pa daje jasen okvir časovne in vsebinske upravičenosti do dodatka, iz česar ni mogoče sklepati, da bi bili javni uslužbenci upravičeni do dodatka ves delovni čas - celo v času opravljanja dela na domu. Pritožba napačno vztraja, da nasprotna udeleženka ne bi bila dolžna izplačati dodatka le v primeru, če bi se delo izvajalo izven območja, za katerega ne bi bila razglašena epidemija. Prav tako ni nobene podlage za zaključek, da naj bi delo na domu predstavljalo nevarne pogoje dela v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS.

10. Pritožba še navaja, da nasprotna udeleženka ni navedla razlogov, zakaj je pri oblikovanju skupin delovnih mest, v katere je razporedila delovna mesta glede na stopnjo izpostavljenosti zaposlenih okužbi, upoštevala kategorije delavcev, kot so bile opredeljene v posebnem programu in ne npr. izjave o varnosti z oceno tveganja. Pri tem pa že iz same pritožbe izhaja, da navedeno niti ni odločilno, saj KPJS stopenj ogroženosti niti ne določa. Zato tudi ukvarjanje sodišča s presojo sklepov ministra o določitvi del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela, s katerimi je delavce razporedil v različne skupine glede na stopnjo izpostavljenosti, ni bilo potrebno za presojo zatrjevane kršitve KPJS. Zgolj zato, ker nasprotna udeleženka ni kar vsem javnim uslužbencem, zaposlenim pri A., za vtoževano obdobje (vezano na okoliščino epidemije) priznala celotnega dodatka za delo v rizičnih razmerah v višini 65 % urne postavke kar za vse ure delovnega časa, ni kršila 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS. Pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje, po definiciji iz prvega odstavka 7. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 33/2006 in nasl.) sicer predstavlja epidemijo nalezljive bolezni, vendar pa zgolj nastop te okoliščine še ne daje podlage za ugotovitev kršitve 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS ter za izplačilo dodatka v višini 65 % osnovne plače vsem javnim uslužbencem, ki v tem času opravljajo delo.

11. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje drugačne sodne prakse s sklicevanjem na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 1118/2012 in Pdp 1670/2014, ki se sicer nanašata na vprašanje priznanja dodatka za delo v rizičnih razmerah po 39. členu KPJS, vendar pa ne gre za zadevi kolektivnega delovnega spora, kot je obravnavani (glede pravilne uporabe, kršitve oziroma izvrševanja kolektivne pogodbe) med predlagateljem in nasprotno udeleženko, ampak gre za zadevi individualnega delovnega spora med delavcem in delodajalcem, v katerih je bil pogoj za odločitev o vtoževanem dodatku raziskovanje konkretnih okoliščin na strani tožnikov glede njihove dejanske izpostavljenosti rizičnim razmeram. Takšno raziskovanje dejanskega stanja ni bilo predmet obravnavanega spora, bistvo katerega je pravzaprav le pravno vprašanje pravilne uporabe 39. člena KPJS. Pritožba torej neutemeljeno vztraja, da že zgolj v posledici kršitve 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS s strani nasprotne udeleženke (ki ni podana) obstaja tudi že podlaga za priznanje dodatka oziroma njegove razlike po navedeni določbi kar vsem javnim uslužbencem, zaposlenim pri A. 12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., 155. in 165. člena ZPP.