Jedro

Določbe 21. in 22. člena OZ lahko pridejo v poštev pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, vendar do te faze, ko bi bilo treba pravila civilnega prava uporabiti, v obravnavanem primeru sploh ni prišlo. Ponudba v skladu z 31. členom ZDR-1 niti ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi niti se ne sklicuje na noben akt, ki bi nadomestil manjkajoče bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ponudbe ne more dopolnjevati niti javna objava prostega delovnega mesta na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje. Za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi bi šlo le, če bi toženka elektronskemu sporočilu priložila pisni predlog pogodbe, ki bi vseboval vse bistvene sestavine, kot jih določa 31. člen ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnica pri toženki v delovnem razmerju od 4. 9. 2024 dalje, da je to delovno razmerje nezakonito prenehalo dne 25. 9. 2024, kot tudi zahtevka za reintegracijo in plačilo reparacije, vključno s plačilom sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2024 (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Trdi, da je razlogovanje sodišča prve stopnje glede nastanka delovnega razmerja na podlagi določb OZ v nasprotju z njegovim predhodnim stališčem ter sodbo VSRS VIII Ips 154/2017. Navaja, da ponudba z dne 4. 9. 2024 in oglas z dne 20. 8. 2024 skupaj tvorita ponudbo v smislu 22. člena OZ, zato je pogodba o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 21. člena OZ nastala 4. 9. 2024, ko je toženka prejela njeno izjavo, da sprejema ponudbo. Ponudba z dne 4. 9. 2024 se sklicuje na akt o sistematizaciji delovnih mest, ki nadomešča manjkajoče bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi. Meni, da uporaba določb civilnega prava, konkretno 21. in 22. člena OZ, ni v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1. Prav tako se ne strinja s stališčem, da bi ponudba z dne 4. 9. 2024 ustvarjala veljavne pravne učinke le glede vsebine razmerja, če bi bilo delovno razmerje veljavno sklenjeno, a bi bila vsebina razmerja med strankama sporna. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo izven trditvene podlage, saj nobena stranka ni podala trditev, da je uprava pristojna za pripravo ponudbe. Prav tako zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnica ni navajala, da so imele osebe, s katerimi se je dogovarjala za zaposlitev, tudi pisno pooblastilo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da dejstvo, da tožnica ni vedela, da uprava toženke odloča o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja bistveno zmoto po 46. členu OZ, ki je v njenem primeru opravičljiva. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo, ker ni prišlo do vzpostavitve delovnega razmerja na nobenega od v ZDR-1 predvidenih načinov (17. in 18. člen ZDR-1). Zavzelo je stališče, da subsidiarna uporaba določb civilnega prava, in sicer 21. in 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ), za presojo sklenitve pogodbe o zaposlitvi v skladu s 13. členom ZDR-1, ni mogoča. Kljub temu je ugotovilo, da tudi po pravilih civilnega prava ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi.

7.Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva:

-toženka je dne 4. 9. 2024 prek elektronske pošte tožnici poslala ponudbo za zaposlitev (A14), ki jo je tožnica istega dne sprejela;

-toženka je dne 26. 9. 2024 ponudbo za zaposlitev umaknila (A15), zato ni prišlo do sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi.

Kot bistveno se postavlja vprašanje, kdaj nastane delovno razmerje oziroma kdaj je pogodba o zaposlitvi sklenjena.

8.Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa zgolj dva načina nastanka delovnega razmerja: bodisi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki (prvi odstavek 17. člena ZDR-1) bodisi z dejanskim opravljanjem dela, pri katerem obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Ker torej veljavna zakonodaja omejuje način nastanka delovnega razmerja, do vzpostavitve le-tega ne more priti na podlagi splošnih pravil civilnega prava, za kar se v pritožbi zavzema tožnica. Toženka kot delodajalec ima v skladu s 24. členom ZDR-1 možnost proste odločitve, da si do podpisa pogodbe o zaposlitvi, premisli, da z že izbranim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, ne sklene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je dolžna upoštevati le prepoved diskriminacije. Ker do podpisa pogodbe o zaposlitvi med strankama ni prišlo, je pritožbeno vztrajanje, da je delovno razmerje med strankama nastalo prek elektronske pošte s sprejemom ponudbe (A14) dne 4. 9. 2024, neutemeljeno.

9.Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje pogodba o zaposlitvi ni pogodba splošnega civilnega prava, temveč je delovnopravna pogodba, ki je pretežno urejena z določbami ZDR-1. Navedeno stališče je tudi v skladu s sodbo VSRS VIII Ips 154/2017, na katero se tožnica sklicuje v pritožbi. Iz navedene sodbe sicer izhaja, da je v skladu s 13. členom ZDR-1 glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi treba smiselno uporabiti določbe OZ. To pa se nanaša na ponudbo in sprejem le‑te, ki je ZDR-1 posebej ne ureja. Drugače je v zvezi z nastankom delovnega razmerja, saj se glede tega uporabi ZDR-1, ki je specialnejši zakon

(lex specialis) v odnosu do OZ. Tako je sicer pravilno stališče, ki ga povzema pritožba, da določbe 21. in 22. člena OZ lahko pridejo v poštev pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, vendar do te faze, ko bi bilo treba pravila civilnega prava uporabiti, v obravnavanem primeru sploh ni prišlo. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ponudba (A14) v skladu z 31. členom ZDR-1 niti ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi niti se ne sklicuje na noben akt, ki bi nadomestil manjkajoče bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi,

pri čemer ponudbe ne more dopolnjevati niti javna objava prostega delovnega mesta na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje (A16). Za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi bi šlo le, če bi toženka elektronskemu sporočilu priložila pisni predlog pogodbe, ki bi vseboval vse bistvene sestavine, kot jih določa 31. člen ZDR-1.

10.Ker med strankama ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, poleg tega tožnica tudi ni opravljala dela, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno. Glede na navedeno je zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja neutemeljen. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, reintegracije in reparacije, kar je vse sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo z izpodbijano sodbo.

11.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Odločitev, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v ponudbi (A14) omenjen le akt o sistematizaciji delovnih mest v zvezi z možnostjo napredovanja na delovnem mestu, pri čemer slednje ni bistvena sestavina po 31. členu ZDR-1.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 13, 17, 17/1, 18, 24, 31

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 21, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.