Jedro

Namen zakonskega določila 28. točke tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov je v tem, da se omogoči družinam s tremi ali več mladoletnimi otroki nakup avtomobila po nižji davčni stopnji izključno za zadovoljevanje njihovih potreb. Navedeno davčno olajšavo je zato treba razlagati ozko in strogo v skladu z namenom olajšave. V primeru, ko davčni organ nedvomno ugotovi, da je lastnik avtomobila vozilo dal v rabo kakšni drugi osebi, pri čemer ni pomemben tudi formalnopraven prenos lastništva, izgubi lastnik pravico do nakupa po znižani davčni stopnji in mora plačati razliko prometnega davka s predpisanimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A., Izpostave B. z dne 16. 6. 1999, s katero je organ prve stopnje tožniku naknadno odmeril prometni davek od davčne osnove 4.117.246,00 SIT po 27 % davčni stopnji v višini 1.111.656,40 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi v višini 753.270,00 SIT, obračunanimi od 4. 3. 1997 do 15. 6. 1999. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik dne 4. 3. 1997 kupil osebno vozilo AUDI A6 po znižani davčni stopnji na podlagi 28. točke tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov, ki je sestavni del Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92-popravek, 12/93-odločba US, 71/93, 16/96, 57/97, 3/98 ter 35/98, v nadaljevanju ZPD). Iz uradne evidence Davčnega urada A., Izpostave B. sicer ni razvidno, da bi tožnik s pogodbo prenesel lastništvo omenjenega osebnega vozila na A.A., vendar je iz podatkov, ki so zbrani pri Ministrstvu za notranje zadeve A. in pri Okrožnem državnem tožilstvu v A. razvidno, da je A.A. sodeloval že pri nakupu z davčnimi olajšavami kupljenega osebnega vozila in ga tudi uporabljal. Iz obvestila Policijske uprave A. namreč izhaja, da so od nakupa vozila dalje policisti obravnavali in ukrepali zoper voznika A.A. glede storitev prometnih prekrškov, ki jih je storil sam, brez lastnika oziroma v navzočnosti neznanih oseb. Tožnik je v zvezi z nakupom in uporabo z davčnimi olajšavami kupljenega vozila zaslišan kot stranka izjavil, da sporno osebno vozilo uporablja za svoje potrebe in za potrebe svoje družine, res pa ga je nekajkrat posodil svojemu bratrancu, vendar pa nikoli za daljši čas. Glede osebnih podatkov na zavarovalni polici za vozilo, ki se glasi na bratranca, je po tožnikovem mnenju storila napako zavarovalnica, saj vozilo bratrancu tudi večkrat posodi. Tožnik pa ni vedel povedati ničesar v zvezi z izbrisom klavzule oziroma opombe v prometnem dovoljenju, da je vozilo kupljeno z davčno olajšavo in da se ga ne sme odtujiti pred potekom določenega roka. V skladu z določilom 28. točke tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov mora lastnik avtomobila plačati razliko med davkom od prometa novega osebnega avtomobila po znižani stopnji in davkom po polni stopnji, če ga lastnik proda ali ga brezplačno ali kako drugače odtuji in ga da v rabo komu drugemu pred potekom triletnega roka od dneva nakupa. Tožena stranka v zvezi s citiranim določilom ugotavlja, da je tožnik, kar je tudi sam potrdil, z davčnimi olajšavami kupljeno vozilo pred potekom triletnega roka večkrat odtujil oziroma ga posodil svojemu bratrancu, ki je vozilo tudi uporabljal. ZPD pa v primeru ugotavljanja nenamenske rabe nikjer ne terja ponavljajočega ali trajajočega stanja rabe oziroma uporabe in tudi ne dela razlik med pravnimi temelji uporabe. Zato je po mnenju tožene stranke treba razumeti rabo oziroma uporabo že kot enkratno dejanje. S tem, ko je tožnik posodil vozilo in ga dal v rabo svojemu bratrancu, je namreč prekinil stroge pogoje, ki so omogočili nakup vozila po znižani davčni stopnji in je posledično nastopila tudi obveznost plačila ugotovljene razlike prometnega davka.

Tožnik tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi se sklicuje na določilo 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da odločbo v upravnem postopku izda predstojnik državnega organa, ki pa lahko pooblasti posamezno uradno osebo za odločanje o upravnih stvareh. Pooblastilo mora biti izdano v obliki pismenega akta, pooblaščena uradna oseba pa se mora v uvodu odločbe sklicevati na tako pooblastilo. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, katera oseba jo je izdala in vodila postopek. Podpis na odločbi je nečitljiv, pod njim pa je dostavek "za", kar pomeni, da izpodbijane odločbe ni podpisal in izdal direktor Glavnega urada. Izpodbijane odločbe zato po tožnikovem mnenju ni izdala pristojna in z zakonom določena oseba, sicer pa so tudi razlogi v njej sami s seboj v nasprotju. V razlogih je namreč navedeno, da je tožnik osebni avto večkrat odtujil, nesporno pa je tožnik še vedno lastnik avtomobila, saj ga ni odtujil. Tožnik nadalje meni, da sklicevanje na obvestila Policijske uprave A. in podatke Okrožnega državnega tožilstva ni zadostno niti konkretizirano, postopek davčne zatajitve niti ni uveden zoper tožnika, kar bi bilo treba preveriti pri pristojnem Okrajnem sodišču v B. Tožnik je že v pritožbi zatrjeval nepravilno uporabo materialnega prava, saj je po njegovem mnenju zakonodajalec postavil dva kumulativno določena pogoja za plačilo razlike davka; priti mora do odtujitve vozila in do oddaje v rabo nekomu tretjemu. Iz izpodbijane odločbe pa jasno izhaja, da tožnik vozila ni odtujil, saj je še vedno registrirano na tožnika, ki ga tudi uporablja za potrebe svoje družine. Glede na navedeno zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj je tožena stranka popolno in pravilno obrazložila razloge za svojo odločitev, zato se sodišče v sodbi na razloge izpodbijane odločbe v celoti sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 ter 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbo pa sodišče dodaja: Sodišče je v zvezi z ugovorom tožnika, da izpodbijane odločbe ni izdala pristojna uradna oseba, z dopisom št. U 452/2000-6 z dne 24. 1. 2002 toženo stranko pozvalo, da sporoči ime podpisnika izpodbijane odločbe in ali je oseba, ki je odločbo podpisala, za izdajo odločbe imela ustrezno pooblastilo. Tožena stranka je z dopisom z dne 29. 1. 2002 pojasnila, da sta bila za odločanje v času izdaje izpodbijane odločbe v davčnem postopku na drugi stopnji pristojna direktor B.B. in namestnik direktorja C.C. v skladu z določili 11. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97, 35/95, 48/98 ter 26/99, v nadaljevanju ZDS) in Pravilnikom o notranji organizaciji Davčne uprave RS. Odločbo v upravni stvari izda predstojnik državnega organa, razen če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi posebnimi predpisi drugače določeno (1. odstavek 35. člena ZUP). Glede na navedeno zakonsko ureditev in podatke v spisih obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je izpodbijano odločbo podpisal namestnik direktorja Davčne uprave RS, ki je imel za podpis zakonsko pooblastilo v določbi 2. odstavka 11. člena v zvezi s 7. alineo 8. člena ZDS, zato tožena stranka ni kršila določbe 35. člena ZUP, saj je odločbo izdala in podpisala pristojna uradna oseba. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi ugovor nepravilne uporabe materialnega prava. V 28. točki tarifne številke 3 tarife davka od prometa proizvodov so določeni primeri, ko mora lastnik avtomobila plačati razliko med davkom od prometa novega osebnega avtomobila po znižani stopnji in davkom po polni davčni stopnji. Do prekinitve izpolnjevanja strogih in omejitvenih pogojev, na podlagi katerih je upravičenec kupil avtomobil po znižani davčni stopnji pride, če lastnik avtomobil proda ali ga brezplačno ali kako drugače odtuji in ga da v rabo komu drugemu pred potekom triletnega roka od dneva nakupa. Pravno naziranje tožnika, da morata biti kumulativno izpolnjena oba zakonska pogoja, tako odtujitev avtomobila kot tudi oddaja v rabo tretji osebi, po presoji sodišča ni v skladu z namenom zakonskega določila, ki je v tem, da se omogoči družinam s tremi ali več mladoletnimi otroki nakup avtomobila po nižji davčni stopnji izključno za zadovoljevanje njihovih potreb. Navedeno davčno olajšavo je zato treba razlagati ozko in strogo v skladu z namenom olajšave. V primeru, ko davčni organ nedvomno ugotovi, da je lastnik avtomobila vozilo dal v rabo kakšni drugi osebi, pri čemer ni pomemben tudi formalnopraven prenos lastništva, izgubi lastnik pravico do nakupa po znižani davčni stopnji in mora plačati razliko prometnega davka s predpisanimi zamudnimi obrestmi. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik svoje vozilo večkrat posodil bratrancu, ki ga je uporabljal brez tožnikove prisotnosti. Prav tako ni sporno, da je bila v prometnem dovoljenju izbrisana opomba, da je vozilo kupljeno z davčno olajšavo in da se ga ne sme odtujiti pred potekom določenega roka, ter da se zavarovalna polica ni glasila na tožnikovo temveč na bratrančevo ime, ki je bil s strani policije večkrat obravnavan zaradi storitve prometnih prekrškov s spornim avtomobilom. Navedene dejanske ugotovitve po prepričanju sodišča nudijo davčnemu organu zadostno podlago za naknadno odmero razlike prometnega davka, zato je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Tožena stranka se pri ugotavljanju dejanskega stanja ni zgolj sklicevala na obvestila policijske uprave in podatke okrožnega državnega tožilstva, temveč je pri dokazni presoji upoštevala vse listinske dokaze in zaslišanje tožnika, ki je bil z ugotovljenimi dejstvi in pridobljenimi dokazi tudi seznanjen. Postopek naknadne odmere prometnega davka je samostojen upravni postopek, ki ni odvisen od predhodne rešitve kazenskega postopka, zato na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikov ugovor, da zoper njega ni bil uveden kazenski postopek zaradi davčne zatajitve, in da bi se davčni organ v zvezi s tem lahko skliceval le na ugotovitve morebitne kazenske sodbe.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in v zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.