Jedro

Pogoj za zahtevek na podlagi 49. člena ZBPP je sprememba premoženjskega stanja na strani upravičenca, do katere je prišlo po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, ta sprememba pa mora biti tolikšna, da prejemnik BPP ne bi več izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP. Za odločitev o vračilu na tej pravni podlagi tako ne zadostuje, da toženka po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba o dodelitvi BPP, in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem štiriletnem obdobju.

Izrek

I. Tožbi se ugodi ter se odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 636/2008 z dne 10. 5. 2016, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 347,70 EUR, in sicer mora od tega znesek 85,68 EUR povrniti v dobro proračuna Republike Slovenije s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. SI56 01100-6370461162, znesek 262,02 EUR pa mora povrniti tožeči stranki, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da je tožnik neupravičeno prejel redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), ki mu je bila odobrena z odločbama toženke, št. Bpp 636/2008 z dne 13. 11. 2008 in Bpp 636/2008 z dne 21. 2. 2009, ter odločila, da mora tožnik neupravičeno prejeto BPP v roku 15 dni po prejemu te odločbe vrniti na transakcijski račun toženke, in sicer nagrado in stroške odvetnika v višini 2.296,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; vračilo je prihodek proračuna Republike Slovenije.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo z dne 13. 11. 2008 tožniku odobrena redna BPP za pravni posvet ter sestavo poročila o izgledih za uspeh v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod št. P 29/2007, z odločbo z dne 21. 2. 2009 pa še BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji ter kot oprostitev plačila stroškov v omenjenem pravdnem postopku. Toženka navaja določbe drugega in tretjega odstavka 41. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter pojasni, da je preverila materialno stanje tožnika in ugotovila, da je v letu 2012 prodal svoj solastniški delež do 1/4 nepremičnine - štirisobnega stanovanja v izmeri 81,30 m2 in garaže s shrambo v skupni izmeri 18,35 m2, z identifikacijsko št. 2606-560-105, na naslovu ... in pri tem pridobil najmanj 30.000,00 EUR. Na poziv, naj se o tem izjasni, je tožnik v odgovoru z dne 7. 4. 2016 pritrdil ugotovitvam o prodaji nepremičnine in prejemu denarja, sicer pa opisoval stanje stanovanja in dolgove, ki jih je moral poplačati. Le-teh toženka na podlagi ZBPP v zvezi z 12., 22. in 23. členom Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika ne more upoštevati. Glede na njegov odgovor je štela, da se je v obdobju, ko bi tožnik moral sporočiti spremembe, njegovo premoženjsko stanje tako spremenilo, da bi vplivalo na pravico do BPP. Ker spremembe ni sporočil, je toženka na podlagi 41. člena v zvezi s 43. členom ZBPP štela, da je že plačano BPP (to so nagrada in stroški odvetnika v znesku 2.296,28 EUR po sklepih z dne 29. 12. 2008 in 2. 3. 2010) tožnik prejel neupravičeno in jo je zato dolžan povrniti.

3. Tožnik zoper takšno odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi in nadaljnji vlogi sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da prejete BPP ni zavezan vrniti, oziroma zadevo vrne v ponovni postopek toženki. Tej naj naloži, da tožniku povrne stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi tožnik ugovarja, da si je toženka njegov odgovor z dne 7. 4. 2016 napačno razlagala. Ni življenjsko, da bi pridobil 30.000,00 EUR za 1/4 stanovanja, zgrajenega leta 1971, ki je bilo v zelo slabem stanju ter v času prodaje oziroma prepisa na kupca obremenjeno s hipotekami v treh izvršilnih zadevah (že glede na glavnico z obrestmi je obremenitev znašala 15.000,00 EUR, z izvršilnimi stroški, stroški odvetnika, cenilca ipd. pa bi bila še višja). Tožnik je svoj solastniški delež v letu 2012 prepisal na kupca A.A., ki je nepremičnino prevzel tik pred prisilno licitacijo, s tem da je prevzel reševanje izvršilnih zadev in dosegel, da je Občina Piran terjatve umaknila. Tožnik dejansko ni prejel kupnine, ampak se je le znebil dolga v višini približno 20.000,00 EUR. Če bi bila nepremičnina prodana na dražbi po polovični ceni, kupnina ne bi zadoščala niti za poplačilo dolgov v navedenih izvršilnih zadevah. Tudi sicer realna vrednost tožnikovega deleža na nepremičnini ni dosegala višine hipotek, vsekakor ni bil vreden 30.000 EUR. Tožnik je izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP ves čas od odobritve BPP do dokončnega obračuna stroškov, ki je bil narejen 2. 3. 2010. Toženka je določbe 41. in 43. člena ZBPP napačno uporabila, saj je domnevna sprememba premoženjskega stanja nastala šele kasneje, v letu 2012. Sicer pa se ne v času odobrene BPP niti do danes tožnikovo premoženjsko stanje ni spremenilo tako, da bi zmogel povrniti iz naslova BPP izplačane stroške. Kot je pojasnil že toženki, ima še vedno dolgove, je invalidsko upokojen in prejema mesečno pokojnino 417,00 EUR. Sklicuje se na tretji odstavek 14. člena ZBPP ter navaja, da terjatev upnikov, ki so ga bremenile, ni zakrivil po svoji volji, nastale so zaradi njegove dolgotrajne bolezni ter nesposobnosti odvetnikov in kasneje razveljavljenih odločb sodišča. Poleg tega je zahtevek za vrnitev BPP zastaral, saj je od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP do izdaje izpodbijane odločbe preteklo več kot pet let. 5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih. Med strankama ni sporno, da je bila tožniku s pravnomočnima odločbama dodeljena BPP in da v pravdnem postopku P 29/2007 (kasneje P 722/2010) ni uspel, zato je toženka upravičeno preverjala, ali bi moral zaradi izboljšanja premoženjskega stanja vrniti prejeto BPP. Da je tožnik v letu 2012 prodal svoj solastniški delež na nepremičnini na naslovu ..., ni sporno. Na podlagi ugotovitve, da je prejel najmanj 30.000,00 EUR kupnine, je toženka zaključila, da se je njegovo materialno stanje izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP, saj navedeni znesek presega premoženjski cenzus 13.780,00 EUR, kot tudi življenjske stroške za preživljanje ene osebe in morebiti še enega družinskega člana. Tožnik je v svoji izjavi potrdil ugotovitve o prodaji in kupnini ter navedel, da si s tem ni mogel zagotoviti preživetja, saj je moral poplačati odvetniške storitve. To poplačilo pa je bilo v neskladju z 41. členom ZBPP. Na vsebino in posledice določb tega člena v zvezi s 43. členom ZBPP je bil tožnik opozorjen ob vložitvi prošnje in v odločbah o dodelitvi BPP. V odgovoru je opisoval še poplačila drugih upnikov in slabo stanje stanovanja. Obremenitev s hipotekami se pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ne upošteva, prav tako hipoteke ne onemogočajo razpolaganja z nepremičnino. Tožnikove trditve izključuje tudi s A.A. sklenjena prodajna pogodba. Čeprav je bil dokončni obračun stroškov sestavljen v letu 2010, je bil tožnik po tretjem odstavku 49. člena ZBPP zavezan ravnati v skladu z 41. členom tega zakona še v obdobju štirih let po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja, saj je od pravnomočnosti sodbe, izdane v zadevi P 722/2010 dne 5. 2. 2013, do izdaje sklepa z dne 7. 7. 2014 minilo le leto in dva meseca, tako kratek zastaralni rok ni določen v nobenem zakonu, tudi sicer pa gre za nezastarljivo javnopravno terjatev. Poleg tega je šele v tožbi podan ugovor zastaranja novota, ki je ni dopustno upoštevati.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno utemeljuje argumente iz tožbe. S prodajo solastnega deleža na nepremičnini na naslovu ... se njegovo materialno stanje ni v ničemer izboljšalo. Dogovorjena kupnina ni presegala vrednosti odsvojenega premoženja, s katerim je razpolagal že, ko mu je bila s pravnomočno odločbo priznana pravica do BPP, solastnik te nepremičnine je namreč postal že na podlagi darilne pogodbe z dne 13. 4. 1988. Toženka nadalje ni presojala, ali je sploh imel možnost razpolagati s kupnino. Kot je večkrat poudaril, sredstev, s katerimi bi lahko prosto razpolagal, ni prejel, saj je bilo s pogodbo dogovorjeno, da kupec poplača tožnikove dolgove do višine dogovorjene kupnine. Ti dolgovi so izhajali iz več hipotek, vknjiženih na podlagi sklepov o izvršbi. Tožnik se je za sklenitev prodajne pogodbe odločil, ko je postalo jasno, da se bo njegov solastniški delež prodajal na javni dražbi v izvršilnem postopku. Potek lahko pojasnita A.A. in B.B. Toženka je spregledala, da bi bila nepremičnina predmet prodaje na javni dražbi, kjer se lahko proda za polovico tržne vrednosti, če upnica v izvršilnih postopkih ne bi bila poplačana iz prejete kupnine. Tožnik torej s kupnino ni mogel razpolagati, ker so bili z njo v celoti poplačani hipotekarni upniki.

7. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Kot je razvidno iz spisov zadeve, je toženka izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku po tem, ko je njen sklep, št. Bpp 636/2008 z dne 7. 7. 2014, s katerim je tožniku naložila plačilo zneska 2.296,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, to sodišče s sodbo in sklepom, št. III U 383/2014-6 z dne 9. 1. 2015, odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

10. V sodbi III U 383/2014-6 je sodišče pojasnilo, da je v skladu s takrat veljavnim 49. členom ZBPP upravičenec do BPP, ki v postopku ni uspel, dolžan povrniti sredstva za BPP, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Pogoj za zahtevek na tej podlagi je torej sprememba premoženjskega stanja na strani upravičenca, do katere je prišlo po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, ta sprememba pa mora biti tolikšna, da prejemnik BPP ne bi več izpolnjeval pogojev za dodelitev BPP. Za odločitev o vračilu na tej pravni podlagi tako ne zadostuje, da toženka po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba o dodelitvi BPP, in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem štiriletnem obdobju. Kot je poudarilo sodišče, namreč ni mogoče izključiti, da je prosilec že ob odločanju o dodelitvi BPP razpolagal z istim premoženjem, relevantnim za ugotavljanje upravičenosti do BPP, ki pa ga organ ni upošteval, npr. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, in je izdal pozitivno odločbo. Ker je ta, čeprav nepravilna odločba postala pravnomočna, morebitnega spregleda določenega premoženja ni mogoče sanirati na način, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja po prvem odstavku 49. člena ZBPP upoštevajo okoliščine, ki so obstajale že v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP, ker bi to pomenilo poseg v pravnomočno urejeno razmerje.

11. V ponovnem postopku je toženka sprejela po vsebini enako odločitev, vendar jo je tokrat oprla na drugačno dejansko in pravno podlago. Tudi nova utemeljitev pa ne zadošča za to, da bi sodišče odločbo lahko potrdilo kot pravilno in zakonito. Pri tem sodišče izpostavlja, da mora obrazložitev odločbe, kot je izpodbijana, ustrezati standardu iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). To pomeni, da mora poleg navedb stranke o dejstvih obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Če odločba takšne obrazložitve nima, je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljive obrazložitve odločbe po ustaljeni sodni praksi ni mogoče nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

12. Toženka v ponovnem postopku ugotavlja, da je tožnik v letu 2012 prodal svoj solastniški delež do 1/4 nepremičnine - stanovanja in garaže na naslovu ... za kupnino najmanj v višini 30.000,00 EUR, o čemer toženke ni obvestil. Pri tem se sklicuje na drugi in tretji odstavek 41. člena ZBPP. V drugem odstavku tega člena je določeno, da mora upravičenec pristojno strokovno službo za BPP v času od odobritve BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Te spremembe mora sporočiti najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje zvedel (tretji odstavek 41. člena ZBPP). Če tega ne stori, se že plačana BPP šteje za neupravičeno prejeto ter jo je upravičenec dolžan vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi v korist proračuna Republike Slovenije (prvi do tretji odstavek 43. člena ZBPP).

13. V določbah 41. člena ZBPP, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka, je torej določena obveznost upravičenca, da pristojno službo za BPP v 8 dneh obvesti o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP, pri čemer je ta obveznost upravičenca predpisana za čas od dodelitve BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov. Takšen obračun je bil v obravnavani zadevi - kar izhaja iz predloženih spisov, pa tudi navedb strank in torej med njima ni sporno - opravljen s sklepom o odmeri stroškov, št. Bpp 636/2008 z dne 2. 3. 2010. Tožnik zato utemeljeno izpostavi, da je bila prodajna pogodba za nepremičnino na naslovu ... sklenjena šele v letu 2012 in s tem po dnevu dokončnega obračuna stroškov. Zato ugovarja, da ni kršil dolžnosti iz drugega odstavka 43. člena ZBPP.

14. Toženka šele v odgovoru na tožbo pojasni, da je tudi pri ponovnem odločanju izhajala tudi iz določb 49. člena ZBPP (kot so veljale pred uveljavitvijo ZBPP-C) in da torej izpodbijana odločba ne temelji le na določbah 41. in 43. člena tega zakona, kot sledi iz njene obrazložitve. Kot rečeno, vse razloge je treba navesti že v utemeljitvi odločbe. V primeru, kot je obravnavani, je pri tem treba upoštevati, da se je na določbe 49. člena ZBPP in s tem tudi na obdobje, opredeljeno v teh določbah, mogoče opreti le, ko gre za situacijo iz tega člena, ko se je torej premoženjsko stanje upravičenca do BPP v štirih letih po pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena BPP, izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Da gre v obravnavanem primeru za takšno situacijo, toženka niti v ponovnem postopku ni ustrezno obrazložila. Povedano drugače, toženka ni utemeljila, zakaj se je s prodajo solastnega deleža nepremičnine na naslovu ... tožnikovo premoženjsko stanje glede na premoženjsko stanje, ki je bilo ugotovljeno oziroma upoštevano ob izdaji odločb o dodelitvi BPP z dne 13. 11. 2008 in 21. 2. 2009, izboljšalo do te mere, da tožnik ne bi bil več upravičen do BPP. V tej zvezi bi toženka morala pojasniti, katero premoženje je oziroma ni upoštevala pri odločanju o dodelitvi BPP in zakaj, ter se opredeliti, zakaj pri prodaji zadevne nepremičnine ne gre zgolj za spremembo oblike premoženja, ampak za izboljšanje premoženjskega položaja v relevantnem zakonskem obdobju.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem naj toženka - ob celostni presoji vseh okoliščin obravnavane BPP zadeve ter ob izdaji odločb o dodelitvi BPP obstoječega oziroma upoštevanega premoženjskega stanja tožnika in v relevantnem obdobju nastalih sprememb tega stanja - ugotovi, ali je podana katera od zakonskih podlag za vračilo iz naslova BPP izplačanih sredstev, odločitev pa nato obrazloži v skladu s predpisanim standardom, tako z dejanskega kot tudi s pravnega vidika. Od podlage odločitve je odvisna tudi presoja utemeljenosti tožnikovega ugovora, da je zahtevek za vračilo iz naslova BPP izplačanih sredstev zastaral. Sodišče pripominja, da naj toženka pri vročanju upošteva določbe ZUP, in jo v zvezi s tem opozarja tudi na četrti odstavek 96. člena tega zakona.

K II. točki izreka:

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče - skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetnica - odmerilo v pavšalnem znesku 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, poveča za 22 % DDV. Tožnik bi bil tako upravičen do skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker pa mu je bila za ta upravni spor dodeljena BPP (z odločbo pristojnega organa za BPP tega sodišča, št. Bpp 178/2016-8 z dne 10. 11. 2016) in ker bo iz tega naslova Republika Slovenija za nagrado in povračilo stroškov izvajanja BPP založila skupaj 85,68 EUR (po sklepu pristojnega organa za BPP tega sodišča, št. Bpp 178/2016-10 z dne 10. 1. 2017, in popravnem sklepu, št. Bpp 178/2016-11 z dne 16. 1. 2017), je sodišče ob upoštevanju tretjega odstavka 46. člena ZBPP o povrnitvi stroškov postopka odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka.

17. Sodna taksa se v tovrstnem upravnem sporu skladno z ustaljeno sodno prakso na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ne plača.