Jedro

Pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da za varne delovne pogoje na lokaciji restavracije, kjer je delal in se poškodoval tožnik, ni bila zadolžena (tudi) tožena stranka, ampak samo uporabnik. Delodajalec ima namreč v razmerju do delavca, tudi če "prenese" svojo odgovornost za izvajanje varnostnih ukrepov na drugega, še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz delovnega razmerja (tudi obveznost zagotavljati varno delovno okolje po ZDR-1 in ZVZD-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 12.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 1.175,93 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer sprejelo, kar je tožnik izjavil na zaslišanju ter navedel v tožbi in vlogah (glede zaposlitve, premestitve na drugo delo, poškodbe in ravnanja tožene stranke), vendar je odgovornost za poškodbo zmotno namesto toženi stranki pripisalo uporabniku oziroma naročniku, ki je bil dolžan zagotoviti varne delovne pogoje na lokaciji restavracije A.. Trdi, da zaradi navedenega vzročna zveza med protipravnostjo ravnanja tožene stranke in nastalo škodo ni bila pretrgana. Meni, da za vprašanje vzročne zveze ni pomembno, ali je tožena stranka registrirana za dejavnost posredovanja delavcev ali ne. Po njegovem mnenju je bistveno, da ga je tožena stranka poslala na delo k uporabniku oziroma naročniku, tožnik pa z ustnim ali pisnim dogovorom med njima ni bil seznanjen. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tega oziroma ni ugotavljalo, kako bi to v dani situaciji lahko izvedel. Če bi sledili stališču sodišča prve stopnje bi šlo po njegovem mnenju za pravno praznino, tožnik pa bi bil kot delavec popolnoma nezaščiten in v primeru poškodbe prepuščen sam sebi, ker zanjo nihče ne bi odgovarjal. V primeru, da bi tožil uporabnika/naročnika, bi ta po tožnikovem mnenju zatrjeval, da tožnik z njim ni bil v delovnem razmerju in da je odšel na omenjeno delo na predlog sodelavca. Navaja, da bi tolmačenje prava na način, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pomenilo, da se lahko z delavci kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju neomejeno manipulira brez kazenske ali drugačne odgovornosti, saj delavec ne more vedeti, zakaj ga je delodajalec poslal opravljati delo pri uporabniku/naročniku in kako sta medsebojno dogovorjena glede odškodninske odgovornosti. Meni, da dejstvo, da se je 27. 12. 2015 poškodoval ter da je tožena stranka pri napotitvi k naročniku ravnala v nasprotju s predpisi, zadošča za njeno odgovornost v zvezi s poškodbo, ki je nastala, ko je pri naročniku na poziv delavca naročnika pomagal pri prestavljanju plohov oziroma desk, se na neosvetljenem delu terase spotaknil, padel in si zlomil nogo. Navaja, da je tožena stranka z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi in je imela kot delodajalec obveznosti, ki jih zanjo določa delovno pravna zakonodaja, s sklenitvijo dogovora z naročnikom pa teh obveznosti ni prenesla nanj, saj pisna ali ustna pogodba velja le med pogodbenima strankama, ne vpliva pa na razmerje med tožnikom in toženo stranko. Navaja, da morebitna pasivna legitimacija naročnika ne izključuje pasivne legitimacije tožene stranke kot delodajalca (sklicuje se na sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 176/2017), ta namreč kljub sklenitvi take pogodbe ohranja vse delovnopravne obveznosti, ki jih ima do svojega delavca glede objektivne in krivdne odgovornosti. Meni, da je treba upoštevati tudi dejstvo, da je oseba, s katero se je tožena stranka dogovarjala o premestitvi tožnika iz B. v C. , tudi dejanski lastnik obeh gostinskih objektov. Sklicuje se na navodila te osebe, o tem, kaj naj tožnik pove na zdravniškem pregledu in kako naj ravna ter kakšne posledice ga čakajo, kar pa je v postopku ostalo nedokazano, je pa razvidno iz izjav prič, razen tistih, ki so še vedno zaposlene pri tem dejanskem delodajalcu. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ker naj bi bil prepozen. Navaja, da je v zvezi s poškodbo postavil zelo objektiven in minimalen tožbeni zahtevek po višini in bi sodišče lahko na podlagi lastnih izkušenj, v spis vložene medicinske dokumentacije ter navedb tožnika tudi brez izvedenca medicinske stroke odločilo o višini odškodnine. Trdi, da za kritje stroškov izvedenca nima sredstev oziroma bi jih zelo težko plačal. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila vseh stroškov pritožbenega postopka tožniku v plačilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, vendar delno zaradi drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih zatrjevanih dejstev, do takih, ki na odločitev v zadevi ne morejo vplivati (npr. dejstva, ali je bil tožnik seznanjen z dogovorom med toženo stranko in uporabnikom/naročnikom oziroma kako bi se lahko z njim seznanil, ter dejstva, da naj bi mu D.D. naročil, kaj naj pove na zdravniškem pregledu), pa se ni dolžno opredeljevati. Pritožbene navedbe v tej smeri so tako neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot kuhar ter da je sicer delal v restavraciji na B., sredi decembra 2015 pa je bil po nalogu direktorice tožene stranke na podlagi ustnega dogovora med njo, solastnikom tožene stranke D.D. in direktorico uporabnika poslan za kuharja v A. v C.(uporabnik), - da si je 27. 12. 2015 poškodoval levi gleženj tako, da je tožnik, ki je bil kot kuhar razporejen v popoldansko izmeno, na poziv vodje strežbe E.E. v A. pomagal pri prelaganju desk na terasi, ki je bila osvetljena le s sojem lune, pri tem pa se je spotaknil in padel ter si zlomil levi gleženj.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za poškodbo tožnika na podlagi določb 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) v povezavi z določbami Obligacijskega prava (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) o krivdni odškodninski odgovornosti. Tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik v času poškodbe pri delu svoje delo opravljal pri naročniku tožene stranke oziroma uporabniku v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1, ne da bi bila tožena stranka registrirana za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku v skladu s predpisi o urejanju trga dela, kar je sicer v nasprotju s predpisi, da pa je zaradi odsotnosti pisnega dogovora med toženo stranko in uporabnikom v zvezi s tem za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik, in ne tožena stranka.

9. Pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da za varne delovne pogoje na lokaciji restavracije A. C., kjer je delal in se poškodoval tožnik, ni bila zadolžena (tudi) tožena stranka, ampak samo uporabnik A. d. o. o. Delodajalec ima namreč v razmerju do delavca, tudi če "prenese" svojo odgovornost za izvajanje varnostnih ukrepov na drugega, še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz delovnega razmerja (tudi obveznost zagotavljati varno delovno okolje po ZDR-1 in Zakonu o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.).1

10. Vendar pa je ne glede na to zmotno materialnopravno stališče pravilna ugotovitev, da med ugotovljenim protipravnim ravnanjem tožene stranke (napotitev tožnika na delo k uporabniku, čeprav ni bila registrirana kot agencija za posredovanje delavcev) in nastalo škodo ni podana vzročna zveza. Ni mogoče slediti zavzemanju, da je pravnorelevanten vzrok za tožnikovo poškodbo 27. 12. 2015 že sama napotitev s strani tožene stranke na delovišče v restavraciji A.. Skladno z uveljavljenimi teorijami vzročnosti ni mogoče kot vzroka za tožnikov padec na terasi šteti odredbe tožene stranke, da začasno delo opravlja v restavraciji v C. namesto v restavraciji v B.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnikovo delovno mesto v kuhinji, do poškodbe pa ni prišlo na njegovem delovišču niti pri opravljanju njegovega dela, ampak na terasi pred restavracijo, kamor je tožnik po pozivu vodje strežbe E.E. šel premikat drva oziroma plohe. Delavec uporabnika E.E. ni bil tožnikov nadrejeni in ni bil oseba, ki mu je odrejala delo, česar tožnik v postopku niti ni zatrjeval. Kolikor tožnik s pritožbenimi trditvami o navodilih za delo s strani dejanskega lastnika tožene stranke in uporabnika uveljavlja, da mu je premikanje drv oziroma plohov odredil kdo drug, in ne E.E., je to nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala, ko je opravljal delo, ki ga glede na svoje delovne obveznosti ni bil dolžan opravljati, ki ni bilo povezano z njegovimi delovnimi obveznostmi, ki ga je začel opravljati zunaj svojega delovišča in ki mu ga tožena stranka (oziroma njegov nadrejeni pri uporabniku) sploh ni odredila.2

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil ta prepozen, pritožbeno sodišče pa dodaja, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, ker v primeru nedokazanega temelja odškodninske odgovornosti sodišče ne ugotavlja višine škode, za ugotavljanje katere je bil predlagan ta dokaz.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. z odločbama pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 16/2018 in Pdp 268/2019. Zadeva Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2011 je starejšega datuma ter glede na ugotovljeno objektivno odgovornost uporabnika (uporabnika) neprimerljiva s predmetno, enako velja za sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 661/2017. 2 Prim. z odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 780/2017.