Jedro

Pogojna obsodba se lahko zaradi neizpolnitve posebnega pogoja prekliče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe.

Pri izračunu roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 ter da ima od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka. V ne nujnih zadevah, kamor spadajo tudi zadeve preklica pogojne obsodbe, je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov, prvič z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 165/2020 s 13. 11. 2020) v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, vendar predmetni rok v obravnavanem primeru procesnih rokov, ki so začeli teči šele dne 15. 10. 2020, ne podaljšuje, in ponovno v času od 15. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 2/2021 s 7. 1. 2021). Ta rok pa ima vpliv na tek procesnega roka v konkretnem primeru in ga podaljšuje za 77 dni ter je do njega prišlo znotraj roka za preklic pogojne obsodbe.

Sodba o preklicu pogojne obsodbe mora postati tudi pravnomočna v roku za preklic pogojne obsodbe.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se postopek za preklic pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 3973/2016 z dne 15. 10. 2020, ustavi.

II. Stroški postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obsojenega ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obsojenemu A. A. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 3973/2016 z dne 15. 10. 2020, pravnomočni istega dne, v zvezi s sodbo istega sodišča II Kr 3973/2016 z dne 17. 5. 2022, pravnomočni dne 18. 11. 2022. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso v znesku 65,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obsojeni in njegov zagovornik. Obsojeni v pritožbi zatrjuje, da bi se sicer rok za preklic pogojne obsodbe iztekel dne 15. 10. 2023, vendar pa se je ta rok podaljšal zaradi epidemije Covida 19 za 77 dni, torej se je rok za preklic pogojne iztekel dne 31. 12. 2023. Ker pa sodba o preklicu pogojne obsodbe na dan 31. 12. 2023 še ni bila pravnomočna, jo je potrebno razveljaviti in postopek za preklice pogojne obsodbe ustaviti. Zagovornik obsojenega prav tako v pritožbi navaja, da se je rok za preklic pogoje obsodbe iztekel, le da dne 15. 10. 2023, ker v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 postopka za preklic pogojne še ni bilo, zaradi česar podaljšanja roka za 77 dni ni mogoče upoštevati. Predlagal je razveljavitev sodbe in da se postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Zagovornik sicer nima prav, da je rok za preklic pogojne obsodbe v obravnavanem primeru potekel 15. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je v točki 4 izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo, da je pri izračunu roka za preklic pogojne obsodbe treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 ter da ima od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka. V ne nujnih zadevah, kamor spadajo tudi zadeve preklica pogojen obsodbe, je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov, prvič z Odredbo o začasnih ukrepih iz 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Slovenije (Ur. l. 165/2020 s 13. 11. 2020) v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, vendar predmetni rok v obravnavanem primeru procesnih rokov, ki so začeli teči šele dne 15. 10. 2020, ne podaljšuje in ponovno v času od 15. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83. člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Slovenije (Ur. l. 2/2021 s 7. 1. 2021). Ta rok pa ima vpliv na tek procesnega roka v konkretnem primeru in ga podaljšuje za 77 dni ter je do njega prišlo znotraj roka za preklic pogojne obsodbe. Na to ne vpliva, kot to zmotno navaja zagovornik obsojenega, čas začetka postopka sodišča za preklic pogojne obsodbe.

5. Po določbi drugega odstavka 62. člena KZ-1 se pogojna obsodba lahko prekliče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodba, s katero je bila obtoženemu izrečena pogojna obsodba, postala pravnomočna 15. 10. 2022. Rok za izpolnitev posebnega pogoja je potekel 15. 10. 2022, saj ga je sodišče prve stopnje s sodbo II Kr 3973/2016 z dne 17. 5. 2022, pravnomočni dne 18. 11. 2022, obsojencu podaljšalo do tega dne. Rok za preklic pogojne obsodbe, ob upoštevanju podaljšanja roka za 77 dni iz že zgoraj navedenih razlogov, se je tako iztekel 31. 12. 2023. Sodišče prve stopnje je obsojenemu preklicalo pogojno obsodbo dne 10. 10. 2023, torej v časovnem okviru kot ga determinira zgoraj navedena zakonska določba. Vendar pa je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da mora sodba o preklicu pogojne obsodbe, v kateri je naložen dodaten pogoj, postati pravnomočna v roku za preklic pogojne obsodbe1. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbi obsojenega, da izpodbijana sodba na dan 31. 12. 2023 zaradi pritožb še ni postala pravnomočna. Spis je namreč bil predložen višjemu sodišču 9. 2. 2024, torej po preteku roka za preklic pogojne obsodbe.

6. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo (četrti odstavek 506. člena ZKP).

7. Izrek o stroških je posledica sklep o ustavitvi kazenskega postopka in temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 52329/2020 z dne 4. 9. 2014.