Jedro

Tožnik je dne 4. 11. 2011 toženi stranki (delodajalcu) podal zahtevo za plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu, dne 12. 4. 2012 pa je vložil tožbo na sodišče. Tožnik je z izjavo z dne 4. 12. 2012 potrdil, da bo „preklical tožbo v zvezi z odškodninskim zahtevkom in da je dobil v celoti izplačan bolniški stalež“, kar je tožnik storil z umikom tožbe 18. 5. 2012. Dejstvo, da je tožnik umaknil tožbo skladno z dogovorom z dne 4. 12. 2011, potrjuje, da je pri sporni izjavi („da je dobil v celoti izplačan bolniški stalež“) prišlo do napake v zapisu ter da je dejansko šlo za dogovor o plačilu odškodnine za nesrečo pri delu. Zato tožbeni zahtevek, s katerim tožnik v tem sporu uveljavlja odškodnino iz istega naslova, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 3.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.600,00 EUR od 20. 11. 2011 dalje do plačila in od zneska 40,00 EUR od 2. 4. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka s pp (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške v višini 545,86 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka) ter da je tožnik dolžan stranskemu intervenientu povrniti povzročene stroške v višini 39,00 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po temelju, ker naj bi bil med strankama sklenjen dogovor o plačilu odškodnine. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na izjavo z dne 4. 12. 2011, ki jo je v spis predložila tožena stranka. V izjavi je navedeno „s svojim podpisom potrjujem, da sem preklical tožbo v zvezi z odškodninskim zahtevkom proti toženi stranki in da sem dobil v celoti izplačan bolniški stalež“. V izjavi ni navedeno, da je bilo za isti znesek dogovorjeno tudi, da so s tem poravnani vsi zahtevki tožnika iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku z dne 4. 5. 2011. Sodišče prve stopnje se do pravno relevantnih zatrjevanj tožnika ni opredelilo, s čimer je poseglo v pravico tožnika do vsebinskega dialoga s sodiščem. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je bila izjava z dne 4. 12. 2011 nedvomno v naprej pripravljena in predlagana s strani tožene stranke, nejasna določila pa je treba vedno razlagati v korist druge stranke. Sodišče prve stopnje je uporabilo teleološko razlago ter odločilo, da „izplačan bolniški stalež“ v konkretnem primeru pomeni odškodnino. Navedlo je, da iz izjave priče A.A. izhaja, da je pri sestavi izjave naredila napako, ko je uporabila izraz bolniški stalež namesto odškodnina. Sodišče prve stopnje se do verodostojnosti priče ni opredelilo. Tožnik je zahteval izplačilo nadomestila za bolniški stalež, ker mu plače za mesece, ko je bil formalno v bolniškem staležu, s strani tožene stranke niso bile izplačane. Predlagal je, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi izpiske iz javnopravne evidence Ajpes o oddanih obračunih osebnih prejemkov tožnika za toženo stranko, predlagal je tudi svoje zaslišanje. V kolikor bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagani dokaz, bi lahko ugotovilo, da tožniku v resnici ni bila izplačana plača. Ne glede na navedeno tudi iz listinskih dokazov tožene stranke ne izhaja, da bi tožnik prejel izplačilo neto plače v znesku 1.913,51 EUR za maj 2011 in neto plače v znesku 1.452,65 EUR za junij 2011, kot to skuša prikazati tožena stranka z izpisanim obračunom plače. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo najmanj obrazložiti zakaj meni, da je bila tožniku za navedena meseca plača v celoti izplačana, namesto da se zgolj pavšalno sklicuje na izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, zakaj naj bi umik prvotne tožbe predstavljal dokaz o tem, da je bila sklenjena poravnava o popolnem izplačilu odškodnine iz dogodka z dne 4. 5. 2011. Tožnik je tudi zatrjeval, da ni sklenil nikakršnega ustnega sporazuma o popolni poravnavi odškodninske terjatve, kot to navajata tožena stranka in sodišče. Izpostavil je tudi, da pri delodajalcu ni podpisal nobene izjave, tožena stranka pa temu ni nasprotovala, niti ni predlagala nobenega dokaznega predloga, s katerim bi ovrgla tožnikove trditve. Trditve tožnika so zato ostale neprerekane in bi se kot take morale šteti za priznane in nesporne. Sodišče prve stopnje je s kršitvami pravil pravdnega postopka zmotno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo nezakonito sodniško odločitev. Sodišče prve stopnje se je iz previdnosti opredelilo še do ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Iz zaslišanja priče B.B. naj bi bilo razvidno, da v konkretnem primeru ne obstoji krivdna odgovornost tožene stranke, ker naj bi bil tožnik izključno sam odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Tožnik je v postopku zatrjeval, da tožena stranka dela ni organizirala na primeren način, ker ni poskrbela za varna in ustrezna delovna sredstva, ni poskrbela, da bi delo opravljalo zadostno število delavcev, ni izvajala nadzora nad delovnim procesom, tožniku nevarnega dela ni prepovedala, čeprav bi to morala storiti in je očitno pristala na škodljive posledice. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je odločilo, da je bil tožnik izključno sam odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje se je očitno spustilo v obravnavanje o temelju odškodninske odgovornosti, pri tem pa je „preslišalo“ predlog tožnika po imenovanju izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Ker izvedenec ni bil angažiran, so bila kršena pravila ZPP, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno. S tem ko ni ugotovilo, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, ampak je arbitrarno odločilo, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škodnega dogodka, je kršilo načelo dispozitivnosti iz 7. člena v povezavi s 339. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik prejel primerno odškodnino. Tožnik naj bi prejel 800,00 EUR odškodnine. Tožnik ni zanikal, da je res prejel zavarovalnino iz naslova kolektivnega zavarovanja, vendar sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je bila zavarovalna premija plačana iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti delodajalca, ampak je navedlo le, da je bila premija plačana iz sredstev delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker se je poškodoval na delu pri toženi stranki dne 4. 5. 2011. 7. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dogovor v zvezi s plačilom odškodnine. Ugotovilo je, da je iz izjave z dne 4. 12. 2011 razvidno, da tožnik potrjuje, da je preklical tožbo v zvezi z odškodninskim zahtevkom in da je dobil v celoti izplačan bolniški stalež. Izpodbijana sodba torej temelji na stališču, da je tožnik z izjavo potrdil, da je prejel izplačano odškodnino za nesrečo pri delu in da gre za sklenjeno izvensodno poravnavo. Glede na besedilo v izjavi, da gre za izplačilo bolniškega staleža, je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi priče A.A., ki je izpovedala, da je pri sestavi izjave naredila napako, ko je uporabila izraz bolniški stalež namesto odškodnina. Poleg tega je sodišče prve stopnje štelo kot prepričljiv dokaz o sklenjeni poravnavi dejstvo, da je tožnik umaknil identično tožbo, vloženo dne 13. 4. 2012, s katero je tožnik zahteval plačilo odškodnine kot v konkretnem postopku.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih niso nejasni in med seboj v nasprotju, kot to neutemeljeno opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri razlagi nejasnega določila „izplačan bolniški stalež“ uporabilo teleološko razlago ter odločilo, da „izplačan bolniški stalež“ v konkretnem primeru pomeni odškodnino. Zapis izjave z dne 4. 12. 2011 ni nejasen, med strankama pa je postala sporna njegova vsebina. Sodišče prve stopnje je pri razlagi sporne vsebine izjave sledilo prepričljivi izpovedi priče A.A., v njeno verodostojnost tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, saj zgolj dejstvo, da je priča zaposlena pri toženi stranki še ne omaja njene verodostojnosti. Iz izpovedi priče izhaja, da je pri zapisu izjave prišlo do pomote. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odločilna prava volja strank in da zapis v izjavi glede na dejanske ugotovitve predstavlja očitno pomoto. Ne gre za izjavo, za katero bi bilo potrebno uporabiti 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), saj ne gre za vnaprej pripravljeno pogodbo, temveč zgolj za zapis dogovora med tožnikom in direktorjem tožene stranke. Glede trditev tožnika, da mu tožena stranka v mesecu maju in juniju 2011 ni izplačala plače, ker je sicer delal, formalno pa je bil v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, zato je zahteval nadomestilo bolniškega staleža, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za mesec maj in junij 2011 v celoti izplačala plačo, zato tožnik ni bil upravičen do plačila nadomestila za čas bolniškega staleža. Navedeno izhaja tako iz plačilnih list (priloga B10), plačilnih nalogov (priloga B11) in podpisne listine (priloga B26), zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvesti predlaganega dokaza s poizvedbami pri AJPES-u glede plačila davkov in prispevkov.

10. Tožnik je dne 4. 11. 2011 na toženo stranko podal zahtevo za plačilo odškodnine, dne 12. 4. 2012 pa je vložil tožbo na sodišče. Tožnik je z izjavo z dne 4. 12. 2011 potrdil, da bo preklical tožbo v zvezi z odškodninskim zahtevkom, kar je tožnik storil z umikom tožbe 18. 5. 2012. Dejstvo umika tožbe skladno z dogovorom z dne 4. 12. 2011 tudi po oceni pritožbenega sodišča dodatno potrjuje, da je pri sporni izjavi prišlo do napake v zapisu, ter da je dejansko šlo za dogovor o plačilu odškodnine za nesrečo pri delu.

11. Glede pritožbenih navajanj, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnika, ki so s strani tožene stranke ostale neprerekane, to je trditve, da tožnik ni sklenil ustnega sporazuma o popolni poravnavi odškodninske terjatve, niti ni podpisal izjave z dne 4. 11. 2011, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik sam izpovedal, da je podpis podoben njegovemu, tožnik bi torej moral predlagati izvedenca grafologa, če je menil, da podpis ni njegov, ne pa tožena stranka.

12. Sodišče prve stopnje se je glede na ugotovitev, da je bila tožniku izplačana odškodnina za nesrečo pri delu z dne 4. 5. 2011 iz „previdnosti“ opredeljevalo tudi do ostalih elementov, ki vplivajo na odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izplačala dogovorjeno odškodnino v višini 800,00 EUR, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke za nastalo nesrečo pri delu tožnika z dne 4. 5. 2011. V skladu z določbo 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Ker torej niso uveljavljani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k rešitvi zadeve, zato sama krije svoje pritožbene stroške (155. člen ZPP).