Jedro

Denarna kazen, ki jo senat lahko izreče procesnemu udeležencu na glavni obravnavi zaradi motenja reda, ko žali drugega udeleženca, predstavlja disciplinsko kazen in ne kaznovanje zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Subjektivni znak prizadete osebe se za izrek te kazni ne zahteva, temveč je od ocene senata odvisno, ali ravnanje procesnega udeleženca pomeni motenje reda.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zasebnega tožilca V. P. po določilu 1. odst. 302. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s 1. odst. 78. člena ZKP kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR.

Proti temu sklepu je zasebni tožilec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa, da se zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek pred novim senatom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z navedbo zasebnega tožilca, da sklep predstavlja povračilni ukrep predsednika senata zaradi neuspešno vodenih predkazenskih postopkov zoper njega v preteklosti, saj takšna navedba ni podprta z nobenim dokazom. Sklep o denarni kazni zoper zasebnega tožilca, ki je bil kaznovan zaradi žaljivih besed, ki jih je izrekel drugim udeležencem v postopku, s čimer je motil red glavne obravnave po 1. odst. 302. člena ZKP, je namreč izdal senat in ne predsednik senata, kot to zahteva zakon, zasebni tožilec pa tudi ni izkazal okoliščine, da je predsednik senata AB v preteklosti kadarkoli vodil predkazenski postopek kot tožilec zoper zasebnega tožilca, saj v pritožbi zgolj pavšalno sklepa, da glede na to, da je predsednik senata nekoč bil zaposlen kot tožilec v posebni tožilski skupini pri Vrhovnem državnem tožilstvu, gotovo sodeloval tudi z Okrožnim državnim tožilstvom v Celju, ki je sprožilo nekaj kazenskih postopkov proti zasebnemu tožilcu v preteklosti. Prav tako ni relevantna pritožnikova navedba, da pri njegovih izrečenih žaljivih besed ni podan subjektivni element osebne prizadetosti naslovnikov njegovih besed. Denarna kazen, ki jo senat lahko navzočemu na glavni obravnavi izreče zaradi motenja reda predstavlja disciplinsko kazen in ne kaznovanje zaradi kaznivega dejanja, denimo po 169. členu KZ. To izhaja iz stališča pravne teorije in sodne prakse, da če ima motenje reda na glavni obravnavi tudi zakonske znake kaznivega dejanja, se disciplinska kazen ne všteje po 49. členu KZ v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje. Subjektivni element prizadete osebe se torej za izrek te kazni ne zahteva, temveč je od ocene senata odvisno, ali predstavlja ravnanje navzočega na glavni obravnavi motenja reda.

Iz istega razloga so neutemeljene tudi pritožnikove navedbe, da prvostopenjsko sodišče pri izreku kazni ni upoštevalo omilitvenih določb in socialnega stanja zasebnega tožilca. Denarna kazen, ki je bila izrečena pritožniku je znotraj zakonsko določenega okvira, ki ga določa 78. člen ZKP, kakršnihkoli drugih okoliščin, ki naj bi vplivale na odmero disciplinske kazni, pa ZKP ne predvideva. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je glede odmere disciplinske kazni upoštevalo, da je zasebni tožilec z žaljenjem treh udeležencev postopka motil red glavne obravnave, z žalitvami pa nadaljeval še tudi po opozorilu s strani predsednika senata, šlo pa je za trikratno kršitev različnih navzočih, zato je primeren znesek denarne kazni 500,00 EUR. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je zasebni tožilec motil red glavne obravnave, saj takšno dejansko stanje nedvomno izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, na katerega pa zasebni tožilec ni podal nobenih pripomb. Zasebni tožilec je s tem, ko je priči MB rekel, da "čeprav je tožilec, laže", odvetniku obdolženca mag. EZ rekel "naj opozori samega sebe" in obdolženemu rekel, da je "policijski pisun" motil red glavne obravnave in se tudi ni podredil ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja z oceno pritožnika, da v besedah namenjenih obdolženčevemu zagovorniku ni moč zaznati žaljivosti, poudarja, da žaljivost besed ni potrebna za njihovo opredelitev kot motečih za red na glavni obravnavi. Obenem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spoštovalo z zakonom določen obvezni vrsti red, ki je potreben, da lahko pride do izreka denarne kazni. Glede navedbe pritožnika, da sodišče prve stopnje pri izreku denarne kazni udeležencev v postopku ni obravnavalo enako, saj naj bi bilo bolj popustljivo do ostalih udeležencev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno dejansko stanje ne izhaja iz zapisnikov o glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je zasebni tožilec tisti, ki nenehno moti red in se sploh obnaša neprimerno. Takšno dejansko stanje pa v dopolnitvi pritožbe priznava sam pritožnik, ko navaja številne primere neprimernega izražanja, za katerega ni bil kaznovan, sicer z utemeljitvijo, da naj bi predsednik senata začel zasebnega tožilca obravnavati strožje po tem, ko ga je obtožil "okuženosti" zaradi nekdanje tožilske funkcije. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je ocena ravnanj, ki pomenijo motenje reda na glavni obravnavi, v pristojnosti senata, ki pa mora seveda izkazati tudi določeno mero strpnosti do udeležencev v postopku. Zgolj v tej luči je moč razlagati dejstvo, da se senat ni odločil za disciplinsko kaznovanje zasebnega tožilca že prej, nikakor pa se ni moč strinjati z navedbo, da naj bi predsednik senata začel pritožnika obravnavati strožje po očitku njegove okuženosti, saj je takšen očitek na predsednika senata pritožnik naslovil že v vlogi pred narokom za prvo obravnavo. Iz teh razlogov pritožba ni utemeljena, pri odločanju o pritožbi pa tudi niso bile ugotovljene kršitve, ki se ugotavljajo po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožnikovega predloga za poizvedbo o "okuženosti" predsednika senata sodišča prve stopnje in predloga za njegovo izločitev, saj je takšen razlog moč uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo oziroma drugo odločbo sodišča prve stopnje, s katerim se kazenski postopek zaključi.