Jedro

Pritožnika navajata, da iz izvedeniškega mnenja sploh ne izhaja, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo. Izvedenec dr. I. G. je ugotovil, da je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je oškodovanec utrpel prelom nosnih kosti s premikom odlomkov in da je bil zaradi poškodbe prizadet pomemben organ, da je bila prizadeta oškodovančeva zunanjost, da je bila prizadeta osnovna funkcija (dihanje skozi nos) ter da je bila oškodovančeva zmožnost za delo znatno zmanjšana od dneva poškodbe do 6.2.2002 ter od 22.2.2002 do

27.2.2002. Glede na navedeno ter glede na določbo I. odst. 134. člena KZ, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, čeprav izvedenec tega izrecno ni zapisal.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obtoženi dejanje storil z direktnim naklepom. Pritožnika napačno menita, da bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, da je imel obtoženi v naklepu povzročitev konkretne hude telesne poškodbe. Storilec se mora zavedati svojega ravnanja in ga hoteti storiti. Obtoženi, ki je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, se je nedvomno zavedal, da je njegovo ravnanje prepovedano, prav tako se je zavedal, da z močnim udarcem s pestjo v sredo obraza oz. v nos lahko oškodovanca hudo telesno poškoduje in je glede na način udarca (močan in nepričakovan udarec) ter smer udarca oškodovanca hotel poškodovati. Ni pa potrebno, da je imel obtoženi v zavesti prav zlom nosu, temveč zadošča, da je imel v zavesti hudo poškodovanje oškodovanca.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba zagovornikov obtoženega S. D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na

100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega S. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. odst. 134. člena KZ in mu izreklo kazen desetih mesecev zapora.

Obtoženemu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornika iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo zagovornikoma obtoženca, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Prav tako ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz

11. točke 1. odst. 371. člena ZKP.

Pritožnika neutemeljeno navajata, da je podano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe ter listinami in vsebino zapisnikov, ker sodišče ni upoštevalo spremembe izpovedbe oškodovanca ter T. na glavni obravnavi. Prav tako neutemeljeno navajata, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker v razlogih sodbe ni jasno navedeno, zakaj sodišče ne verjame izpovedbama oškodovanca in T., ki sta ju podala na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta oškodovanec A. D. in priča S. T. pred preiskovalnim sodnikom, pred katerim sta bila zaslišana leto dni po dogodku, skladno izpovedala, da je prav obtoženi udaril oškodovanca v nos, pravilno je tudi ugotovilo, da sta oba zaslišana na glavni obravnavi spremenila izpovedbi tako, da sta trdila, da sta dogodek analizirala in prišla do zaključka, da ne moreta trditi, kdo je udaril oškodovanca, saj sta bila poleg obtoženca in K. navzoča še dva neznana moška. Sodišče prve stopnje je pravilno glede na vse izvedene dokaze ocenilo, da je pojasnilo oškodovanca in priče T., zakaj sta spremenila izpovedbi več kot dve leti in pol po dogodku, neprepričljivo in nelogično, zato je utemeljeno poklonilo vero izpovedbama, ki sta ju podala pred preiskovalnim sodnikom. Sodišče druge stopnje se z oceno sodišča prve stopnje popolnoma strinja, saj sodišče prve stopnje ti izpovedbi ni ocenjevalo le samostojno, temveč v povezavi z drugimi dokazi, ki prav tako potrjujejo sklep sodišča prve stopnje, da je obtožencu dokazano, da je storil kaznivo dejanje.

Oškodovanec in S. T. sta namreč takoj po dogodku poklicala policijo, policist D. T. je neposredno po dogodku opravil ločeno pogovor z obema in sta tudi njemu oba skladno povedala, da je oškodovanca udaril prav obtoženi. Oškodovanec je tudi še istega dne obiskal zdravnika, kar izhaja iz obvestila o telesni poškodbi. Izvedenec je ugotovil, da je poškodba nosu najverjetneje nastala s pestjo v levo stran nosu in da je šlo za en, precej močan udarec. Oškodovanec pa je tudi M. Š. povedal, da ga je pretepel obtoženi. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

Pritožnika, ki v pritožbi izražata nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in podajata lastno oceno izpovedb prič (oškodovanca, T., K., T. in Š.) ter obtoženčevega zagovora, razlogov sodbe ne moreta izpodbiti. Le nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjske sodbe in ponujanje lastne ocene izvedenih dokazov, ne vnaša dvomov v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča. Pritožnika navajata, da iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, kdo naj bi bil storilec kaznivega dejanja in je zato, glede tega, mnenje neuporabno. Naloga izvedenca je, da poda mnenje o načinu nastanka poškodbe ter naravi poškodbe. Sodišče prve stopnje pa mora na podlagi vseh izvedenih dokazov (med drugim tudi izvedeniškega mnenja) ugotoviti, ali je obtožencu dejanje dokazano, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zoper oškodovanca in T. v teku še en kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, ker naj bi obtožencu poškodovala lokal (kar izpostavljata pritožnika), vendar pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da to dejstvo ne more ekskulpirati obtoženca za predmetno kaznivo dejanje. Nerelevantne so navedbe pritožnikov, da sta se želela oškodovanec in S. T. obtožencu maščevati, da izpovedbe nista spreminjala zaradi strahu pred obtožencem in da se je navedba, da je obtoženi za spremembo izpovedbe prejel 500 EUR izkazala za neresnično, ker je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da razlog, zakaj sta oškodovanec in T. spremenila izpovedbi na glavni obravnavi, niti ni pomemben.

Pritožnika tudi ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da sta starša oškodovanca dogodke očitno pomešala, da ni dokazov o tem, da je obtoženi staršem grozil ter da imata starša interes v tem kazenskem postopku, da bi od obtoženca lahko izterjala odškodnino za predmetno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta oškodovančeva starša očitno zamešala dogodke, saj sta izpovedala drugače kot oškodovanec, vendar pa sodišče prve stopnje ravno zaradi tega razloga sodbe ni oprlo na njuni izpovedbi, zato je irelevantna navedba pritožnikov, o motivu oškodovančevih staršev ter navedba da je oškodovančeva mati za spremembo izpovedbe izvedela od oškodovančevega brata.

Pritožnika navajata, da iz izvedeniškega mnenja sploh ne izhaja, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo. Izvedenec dr. I. G. je ugotovil, da je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je oškodovanec utrpel prelom nosnih kosti s premikom odlomkov in da je bil zaradi poškodbe prizadet pomemben organ, da je bila prizadeta oškodovančeva zunanjost, da je bila prizadeta osnovna funkcija (dihanje skozi nos) ter da je bila oškodovančeva zmožnost za delo znatno zmanjšana od dneva poškodbe do 6.2.2002 ter od 22.2.2002 do

27.2.2002. Glede na navedeno ter glede na določbo I. odst. 134. člena KZ, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, čeprav izvedenec tega izrecno ni zapisal. Samo dejstvo, da se oškodovanec ni zglasil na kontrolni pregled dne 6.2.2002, ne vpliva na opredelitev vrste telesne poškodbe. Res je sicer, da je bil oškodovanec že pred predmetnim dogodkom poškodovan po nosu, kar izhaja iz dokumentacije (priloge C8 do C10), vendar pa je izvedenec v dopolnitvi izvedeniškega mnenja ugotovil, da gre za poškodbo iz leta 2001, ter da je pri tej poškodbi z RTG diagnostiko izključena poškodba skeleta. Zato pritožnika neutemeljeno navajata, da ni jasno ali je bil operativni poseg dne

21.2.2002 opravljen zaradi poškodbe, ki jo je oškodovanec utrpel dne

28.1.2002. Iz zdravniške dokumentacije ter izvedeniškega mnenja je namreč razvidno, da so oškodovancu dne 28.1.2002, ko je utrpel poškodbo, uravnali nosne kosti (t.i. repozicija kosti), da so ob pregledu dne 18.2.2002 ugotovili, da je nosna piramida v celoti odrinjena v desno ter da je pretin upognjen v desno in da oškodovanec oteženo diha skozi nos, zato so ga dne 21.2.2002 sprejeli na oddelek zaradi predvidene operacije in ponovne uravnave nosnih kosti, poseg pa so opravili dne 22.2.2002. Glede na opisan potek zdravljenja ni dvoma, da je operacija z dne 22.2.2002 posledica poškodbe z dne

28.1.2002, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obtoženi dejanje storil z direktnim naklepom. Pritožnika napačno menita, da bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, da je imel obtoženi v naklepu povzročitev konkretne hude telesne poškodbe. Storilec se mora zavedati svojega ravnanja in ga hoteti storiti. Obtoženi, ki je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, se je nedvomno zavedal, da je njegovo ravnanje prepovedano, prav tako se je zavedal, da z močnim udarcem s pestjo v sredo obraza oz. v nos lahko oškodovanca hudo telesno poškoduje in je glede na način udarca (močan in nepričakovan udarec) ter smer udarca oškodovanca hotel poškodovati. Ni pa potrebno, da je imel obtoženi v zavesti prav zlom nosu, temveč zadošča, da je imel v zavesti hudo poškodovanje oškodovanca. Glede na to, da je oškodovanec po prepričanju obtoženca mesec dni pred dogodkom obtožencu poškodoval lokal, da je obtoženi oškodovanca zunaj lokala počakal z namenom, da ga napade ter da je oškodovanca udaril nepripravljenega, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se mu je hotel maščevati in je pritožba, da za tak zaključek ni dokazov, neutemeljena.

Pritožba vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (368. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto kazenske sankcije in na to ali naj bo kazen večja ali manjša ter obtožencu ob upoštevanju okoliščin in načina storitve kaznivega dejanja izreklo kazen, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pri preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev zakona na katere mora paziti po uradni dolžnosti (I. odst. 383. člena ZKP).

Ker zagovornika s pritožbo nista uspela, mora obtoženec na podlagi določbe I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram.