Jedro

Aktivni pripadnik bivše JLA, vojne mornarice ni bil in ni zavarovanec za primer brezposelnosti, čeprav je slovenski državljan s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na tožnikovo pritožbo zoper odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 15.6.1992 to odločbo odpravila in sama enako odločila tako, da je njegovo zahtevo za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni upravičenec do navedene pravice po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V 1. odstavku 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa tudi ni podlage, ker po agresiji na Republiko Slovenijo ni bil opravljen prenos zadev iz JLA v TO Republike Slovenije. Tožena stranka še navaja, da izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 243. člena in na 2. odstavku 244. člena zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem je morala odločbo prve stopnje, s katero je bil tožniku dejansko priznan status upravičenca do denarnega nadomestila, ker je bila njegova zahteva zavrnjena zaradi zamude roka za prijavo zavodu za zaposlovanje, spremeniti v tožnikovo škodo, ker je bil z njo očitno prekršen materialni zakon, in sicer zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, po katerem tožnik ni upravičenec do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

V tožbi tožnik navaja, da tožena stranka ni ravnala po sodbi vrhovnega sodišča, s katero je bila prejšnja odločba tožene stranke z dne 30.9.1992 odpravljena. Opozarja, da tudi izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena glede tega, zakaj vojaška oseba bivše JLA, kadrovana iz Republike Slovenije, ki je bila že prej država, ne bi imela pravice do denarnega nadomestila, ko se vrne v svojo državo, kjer je imela ves čas tudi stalno prebivališče. Meni, da vprašanje statusa zavarovanca glede na 18. člen zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ne bi smelo biti vprašljivo, saj bi morala tožena stranka upoštevati specifičnosti vojaške službe glede na bivši prostor Jugoslavije in financiranje JLA, za kar je prispevala tudi Republika Slovenija in s tem priznala, da so kadri v JLA, ki izhajajo iz Republike Slovenije, tudi njeni kadri. Med drugim še navaja, da je šel leta 1969 kot 15-letnik v mornariško srednjo tehnično šolo, kamor je bil poslan s strani državnega sekretariata za ljudsko obrambo - personalne uprave, nato služboval in se šolal v mornariški vojni akademiji, skupaj 18 let, zapustil JLA 1.8.1991, se odzval pozivu slovenske vlade 25.9.1991 in se vrnil v Slovenijo v januarju 1991 ter prijavil na zavodu za zaposlovanje dne 1.8.1992. Zahteva za denarno nadomestilo mu je bila odbita trikrat, vsakič na drugi podlagi. Ker meni, da mu status zavarovanca pripada kot vojaški osebi, ki jo je kadrovala Republika Slovenija, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez vseh sredstev za preživljanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi sodbe tega sodišča z dne 11.3.1993, s katero je bila prejšnja odločba tožene stranke z dne 30.9.1992 odpravljena zaradi tega, ker sta tožena stranka in pred njo organ prve stopnje, zadevo obravnavala po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB), ne da bi ugotovila in obrazložila, na kakšni podlagi ima tožnik status zavarovanca po navedenem zakonu glede na ugotovljene dejanske okoliščine, da mu je prenehalo delovno razmerje z delodajalcem JLA 10.10.1991. V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da tožnik nima statusa zavarovanca po navedenem zakonu. Čeprav ima tožnik prav, ko trdi, da tožena stranka v izpodbijani odločbi takega sklepa o dejanskem stanju ni obrazložila in tudi ni navedla, na katere določbe navedenega zakona svojo odločitev opira, pa navedena pomanjkljivost po presoji sodišča ne more vplivati na drugačno rešitev zadeve. Dejansko stanje, da je bil tožnik aktivni pripadnik JLA - vojne mornarice do 10.10.1991, ko mu je služba prenehala, od takrat dalje pa brezposeln, namreč ni sporno, pravno pa področje ureja zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki velja od 16.2.1991 in temelji na načelih obveznega in pod določenimi pogoji tudi prostovoljnega zavarovanja (14. in 15. člen). V 2. členu določa, katere organizacije, delodajalci in druge osebe zagotavljajo sredstva za dejavnost zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti; med temi osebami nekdanje JLA ni, kar je razumljivo, saj so bile pravice aktivnih vojaških oseb po prenehanju službe v JLA drugače urejene z določbami zveznega zakona o službi v oboroženih silah, ki jih Republika Slovenija po osamosvojitvi ni prevzela v svoj pravni red.

Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti lahko torej uveljavi le zavarovanec po navedenem zakonu. Tožnik to ni bil, kar tožena stranka pravilno ugotavlja. Okoliščini, da je imel tožnik ves čas prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in da je bil usmerjen v JLA iz Slovenije, na navedeno presojo ne moreta vplivati.

Ker je bila že z odločbo prve stopnje z dne 15.6.1992 tožnikova zahteva zavrnjena, bi morala tožena stranka pravzaprav njegovo pritožbo zavrniti, v obrazložitvi pa navesti pravo dejansko in pravno podlago za odločitev (3. odstavek 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Čeprav ni tako ravnala, ker je odločbo prve stopnje odpravila in sama enako odločila, za kar ni podlage v določbah 243. in 244. člena zakona o splošnem upravnem postopku, na katere se sklicuje, navedena napaka v postopku po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem sodišče presoja zakonitost zavrnitve zahteve za denarno nadomestilo med brezposelnostjo glede na pravno ureditev, ki jo vsebuje zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo, enako kot določbe zakona o splošnem upravnem postopku, kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Izrek o oprostitvi plačila sodnih taks temelji na določbah 13. člena zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91).