Jedro

V obravnavanem primeru je ob ugotovitvi, da je toženec vlagal svoj prispevek v gospodarsko družbo, ki je posebno premoženje toženke in pravdni stranki oblike udeležbe nista uredili s pogodbo, treba glede na drugi odstavek 80. člena DZ uporabiti pravila OZ o družbeni pogodbi. Pri tem pa premoženja, o katerem govori 996. člen OZ, na katerem imajo družbeniki enake deleže, če pogodba ne določa drugače, ni mogoče poenostavljeno enačiti s poslovnim deležem gospodarske družbe, ki je posebno premoženje enega od zakoncev. Ob upoštevanju situacije, ki jo ureja 80. člen DZ, bi lahko šlo le za premoženje družbe civilnega prava, za katero DZ šteje, da je nastala med zakoncema v zvezi z vlaganji v gospodarsko družbo, ki je posebno premoženje enega od zakoncev, to premoženje pa je posledica teh vlaganj.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tč. I izreka potrdi.

II. Pritožbi toženke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tč. II izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Hkrati je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je o predlogu odločilo s sklepom z dne 17. 11. 2023 in mu delno ugodilo. Toženki je (med drugim) I. prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v družbi A., d. o. o., matična številka: ..., v deležu do 60 % ter odredilo zaznambo te prepovedi v sodnem registru; II. prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine ID znak del stavbe 000-25 in ID znak del stavbe 000-26 v deležu do celote in odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; III. v presežku je predlog zavrnilo.

2. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o ugovoru, ki ga je zoper izdano začasno odredbo vložila toženka. Delno mu je ugodilo in sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo v tč. II izreka (to je v delu, v ki se nanaša na nepremičnini) ter predlog tožnika v tem delu zavrnilo (tč. I izreka sklepa). V ostalem (to je glede poslovnega deleža) je ugovor zavrnilo (tč. II izreka sklepa). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

_**Povzetek navedb v pritožbenem postopku**_

3. Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča, da obstoja zunajzakonske skupnosti ni z verjetnostjo izkazal. Opozarja na svoje trditve in sodišču očita, da se do navedb ni opredelilo in svoje ugotovitve ni obrazložilo. Navaja, da je v zvezi s tem predlagal zaslišanje otrok in predložil listinske dokaze, a je sodišče vseeno zaključilo, da so navedbe toženke bolj prepričljive. Dokaze ene in druge stranke je presojalo ob upoštevanju različnih kriterijev in ne enako skrbno. Izostala je dokazna ocena po 8. čl. ZPP,1 kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Ker predlaganih dokazov ni izvedlo, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

5. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

6. Toženka v pritožbi sodišču očita, da je spregledalo njeno navedbo, da tožnik ni upravičen niti do obligacijskega zahtevka v skladu z 996. čl. OZ.2 Za svoje delo je namreč prejemal plačilo po sklenjenih podjemnih pogodbah. Povzema 1. odst. 80. čl. DZ3 in navaja, da se le v primeru, da dogovora ni, šteje, da gre za udeležbo po pravilih družbene pogodbe. V nadaljevanju povzema stališče Barbare Novak iz uvodnih pojasnil Družinskega zakonika. S tem, ko je sodišče uporabilo 996. čl. OZ, je zmotno uporabilo materialno pravo. V prid takemu stališču govori tudi odločba VS RS II Ips 387/2011. Tudi morebitno povečanje vrednosti poslovnega deleža zato spada v posebno premoženje zakonca, ki je imetnik poslovnega deleža, kar pa ne pomeni obogatitve. Drugi zakonec je delo vložil v družbo, ki je samostojen subjekt in za svoje delo prejel plačilo. Ker je bil plačan, je nelogično trditi, da bi bil kdorkoli obogaten na račun njegovega dela (tako tudi Ščernjavič in Hudej, Odvetnik št. 72, 2015). Do tega, da je bil tožnik za svoje delo plačan, se sodišče ni opredelilo in je zato prišlo do kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Neobrazložen je tudi zaključek o 60 % deležu. Povzema navedbe o svojem delu v družbi in vztraja, da je tožnik opravil bolj malo dela. Večinoma se je ukvarjal z drugimi projekti in družbami. Nepravilen je zaključek, da je tožnik izkazal, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, kar v nadaljevanju dodatno pojasni in zaključuje, da je za izpad dohodka kriv tožnik sam. Ker se sodišče do njenih navedb o tem ni opredelilo, je prišlo do kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

7. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril. Meni, da je sodišče materialno pravo (80. čl. DZ) uporabilo pravilno. Drugačne pogodbe, ki jo omenja ta določba, v konkretnem primeru ni, zato je treba uporabiti 996. čl. OZ. Pojasnjuje, zakaj obogatitveni zahtevek ne pride v poštev in se sklicuje na stališče G. Dugarja. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka, je zastarela in se nanaša na ZZZDR,4 ki določbe, ki jo sedaj vsebuje DZ, ni imel. Podjemna pogodba ni pogodba o udeležbi. Tožnik je prispeval veliko več kot pa je bilo določeno s podjemno pogodbo, kar dokazujejo predložene izjave delavcev. Neutemeljeni so tudi očitki glede težko nadomestljive škode.

_**Presoja utemeljenosti pritožb**_

8. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

_Glede pritožbe tožnika_

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svoje terjatve v pogledu stanovanja na naslovu ..., ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti, kar je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. čl. ZIZ,5 je materialnopravno pravilen.

10. Iz ugotovitev, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja, da sta se pravdni stranki, ki sta zakonsko zvezo sklenili 25. 11. 1989, razvezali 4. 12. 2006. Stanovanje, za katerega tožnik trdi, da spada v skupno premoženje, je bilo kupljeno 15. 5. 2000. Ne glede na to, da je bil nakup izvršen še v času trajanja zakonske zveze,6 pa je za presojo, ali gre za skupno premoženje ali ne, bistvena ugotovitev, da sta pravdni stranki 4. 4. 2006, pred notarko, v obliki izvršljivega notarskega zapisa, sklenili v sporazum iz 64. čl. takrat veljavnega ZZZDR, katerega sestavni del je bil tudi sporazum o ugotovitvi obsega in delitvi skupnega premoženja. Z njim sta ob razvezi uredili vsa medsebojna premoženjsko pravna razmerja (2. čl.) in med drugim soglašali, da v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi nista pridobili nobenega nepremičnega premoženja (3. čl.). Bili sta tudi soglasni, da sta s sporazumom dogovorili in uredili vse medsebojne obveznosti iz naslova s skupnim delom in sredstvi pridobljenega premoženja tako, da nobeden izmed njiju ne more od drugega ničesar več terjati. Zaradi tako sklenjenega sporazuma tožnik v tej pravdi ne more zahtevati ugotovitve, da stanovanje spada v skupno premoženje. Pisen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev namreč ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in njegove delitve, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje.7 Povedano drugače - tudi če je stanovanje morda bilo del skupnega premoženja, je s sklenitvijo sporazuma to prenehalo biti.

11. Po razvezi zakonske zveze, v kolikor bi se med pravdnima strankama res vzpostavila zunajzakonska skupnost, bi skupno premoženje sicer lahko spet pričelo nastajati, a tožnik trditev v tej smeri ni ponudil. 12. Ker verjetnost terjatve že iz navedenih razlogov ni izkazana, se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov v zvezi z zatrjevano zunajzakonsko skupnostjo v tem delu odločbe ne opredeljuje.

13. Ker je izkaz verjetnosti terjatve po določilu 272. čl. ZIZ predpostavka, ki mora biti za izdajo začasne odredbe nujno podana, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu ugovoru toženke ugodilo, začasno odredbo razveljavilo in predlog tožnika zavrnilo, pravilna.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje v tč. I izreka potrdilo.

Glede pritožbe toženke

15. Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotovilo, da je sklep sodišča prve stopnje v pogledu odločitve, ki se nanaša na poslovni delež družbe A., d. o. o., obremenjen s kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih, na katera je sodišče oprlo zaključek o verjetno izkazani terjatvi tožnika, si namreč nasprotujejo. Tako je sodišče v tč. 11 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tožnik tega, da bi med pravdnima strankama po razvezi prišlo do vzpostavitve zunajzakonske skupnosti, ni verjetno izkazal, v nadaljevanju (glej tč. 21 in 22) pa je, kljub taki ugotovitvi oziroma v nasprotju z njo, zaključilo, da je tožnik, ob upoštevanju 80. čl. DZ, ki ureja problematiko podjetniškega premoženja zakoncev, z verjetnostjo izkazal, da ima na poslovnem deležu družbe 60 % delež. Nasprotje je očitno, saj prva ugotovitev izključuje drugo.

16. Že zaradi te kršitve je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in odločitev v tč. II izreka sklepa na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da kršitev odpravi.

17. Čeprav opredeljevanje do drugih pritožbenih očitkov glede na razlog razveljavitve ni nujno, pritožbeno sodišče vseeno opozarja, da sicer nima pomisleka, da je v obravnavanem primeru, ob pravilni ugotovitvi, da je družba A., d. o. o., posebno premoženje toženke,8 treba na podlagi 80. čl. DZ uporabiti pravila OZ o družbeni pogodbi,9 a ne tako nekritično, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Premoženja, o katerem govori 996. čl. OZ in na katerem imajo družbeniki enake deleže, če pogodba ne določa drugače, namreč ni mogoče preprosto enačiti s poslovnim deležem družbe A., d. o. o., saj je premoženje, o katerem govori 996. čl. OZ, premoženje družbe, ki je nastalo s prispevki družbenikov ali s poslovanjem te družbe. Ob upoštevanju situacije, ki jo ureja 80. čl. DZ, gre za premoženje družbe civilnega prava, za katero DZ šteje, da je nastala med zakoncema v zvezi z vlaganji v gospodarsko družbo, ki je posebno premoženje enega od zakoncev, to premoženje pa je posledica teh vlaganj. Poslovni delež v družbi A., d. o. o., pa zagotovo ni plod tožnikovega prispevka, saj je bila toženka imetnica že ob začetku zatrjevane zunajzakonske skupnosti. Z vlaganji se je kvečjemu povečala njegova vrednost. Sodišče prve stopnje bo zato ob ponovnem odločanju moralo ugotoviti, kaj sploh je premoženje družbe civilnega prava, ki jo ima v mislih 80. čl. DZ, saj je od odgovora na to vprašanje odvisen tudi odgovor, do kakšnega zahtevka je tožnik sploh upravičen. Zaključek, da je tožnik z verjetnostjo izkazal, da ima na poslovnem deležu družbe A., d. o. o. nadpolovični delež, to je 60 %, je zato (najmanj) preuranjen.

18. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da je v izpodbijanem sklepu zaključek o tem, da obstoj zunajzakonske skupnosti ni z verjetnostjo izkazan, neobrazložen. Sodišče je navedbe ene in druge stranke zgolj povzelo, ni pa dokazno ocenilo s strani tožnika predloženih (listinskih) dokazov, med katerimi so tudi časopisni članek, ki pravdni stranki predstavlja kot zakonca, in listine, ki kažejo, da je toženka, kljub razvezi v letu 2006, priimek spremenila šele v letu 2023. To pomanjkljivost bo moralo ob ponovnem odločanju odpraviti. V kolikor bi sodišče pri tem prišlo do zaključka, da ti dokazi tožnikovih trditev ne dokazujejo s stopnjo verjetnosti, bo moralo izvesti (vsaj del) ostalih predlaganih dokazov (zaslišanje strank oziroma prič).

19. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal izpolnjenost predpostavke po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, to je, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Ne glede na pravilnost oziroma nepravilnost ugotovitev o škodi, ki naj bi nastajala v posledici zatrjevano slabega vodenja podjetja A., d. o. o., s strani toženke, ta škoda z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo preprečena. Tožnik namreč predlaga prepoved odsvojitve in obremenitve poslovnega deleža, taka prepoved pa dela toženke v podjetju ne bo ne preprečila ne izboljšala.

**_Glede pritožbenih stroškov_**

20. Stroški, ki so nastali v pritožbenem postopku, so del pravdnih stroškov. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Obligacijski zakonik. 3 Družinski zakonik. 4 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. 5 Zakon o izvršbi in zavarovanju. 6 Po 67. čl. DZ so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. 7 Glej odločbo VS SRS II Ips 165/84 ter pravno mnenje občne seje VSS z dne 29.5.1985, objava Poročilo VSS 1/85, str.18 - 20. 8 Glej razloge v tč. 19 izpodbijanega sklepa ter pojasnilo gleda pomena v letu 2006 sklenjenega sporazuma po 64. čl. ZZZDR (tč. 10 te odločbe). 9 Podjemne pogodbe, ki jo omenja toženka v pritožbi, ni mogoče opredeliti kot pogodbe o določitvi oblike udeležbe iz 1. odst. 80. čl. DZ, saj ne gre za pogodbo med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, ampak za pogodbo (oziroma pogodbe) med tožnikom in podjetjem.