Jedro

V letu 2014 so pri toženi stranki zaradi upada poslovanja spremenili način organizacije dela (ukinili so nekatere oddaje in namestili stacionarne kamere), zaradi česar se je zmanjšala potreba po delu delavcev na delovnem mestu snemalec, ki ga je zasedala tudi tožnica. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je določeno delo pri delodajalcu še potrebno, še ne utemeljuje zaključka, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstoji. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela (npr. zmanjša število izvajalcev na določenem delovnem mestu, prenese delovne naloge na druge zaposlene ali celo na zunanje izvajalce). V konkretnem primeru to pomeni, da je zakonita odločitev tožene stranke, da zaradi slabšega poslovanja in posledično spremenjene organizacije dela (ukinitev nekaterih oddaj in namestitev stacionarnih kamer) zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu snemalec in tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi, čeprav sicer delo snemalcev v določenem zmanjšanem obsegu še potrebuje. Zato je izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnice: za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2010, ki je bila tožnici podana s strani tožene stranke; da se navedena odpoved pogodbe o zaposlitvi odpravi kot nezakonita in se ugotovi, da nima nobenih pravnih učinkov; da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, ji od 31. 7. 2014 vzpostaviti delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki ji je imela tožnica pri toženi stranki pred 31. 7. 2014, obračunati in plačati plače za vsak mesec od 31. 7. 2014 v bruto znesku 802,17 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, od plač odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo dohodnine, vse z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper I. točko izreka, se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je delovno mesto snemalec pri toženi stranki potrebno, saj toženi stranki omogoča opravljanje njene dejavnosti. Tožena stranka je delo na tem delovnem mestu zagotavljala z osebami, ki so delali na podlagi podjemnih pogodb ali samozaposlitve. Zato ni res, da to delo ne bi bilo več potrebno. Tožena stranka dobro posluje in ni ustvarila izgube iz tekočega poslovanja. Tožena stranka ni predložila listinskih dokazov o svojem poslovanju (izvirnika bilance stanja in bilance uspeha ter podatka o likvidnosti), poslovni račun tožene stranke ni bil blokiran. Sodišče prve stopnje bi moralo za ugotovitev poslovanja tožene stranke postaviti izvedenca finančne stroke.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožničine pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici iz poslovnega razloga. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu snemalec. V letu 2014 so pri toženi stranki zaradi upada poslovanja spremenili način organizacije dela (ukinili so nekatere oddaje in namestili stacionarne kamere), zaradi česar se je zmanjšala potreba po delu delavcev na delovnem mestu snemalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožničine tožbene zahtevke zavrnilo.

7. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ker poslovni razlog pomeni le prenehanje potrebe po opravljanju dela delavca, kateremu se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, iz razlogov na strani delodajalca, ni utemeljen pritožbeni očitek, da poslovni razlog ni podan, ker je sicer delo, ki ga je ta delavec opravljal, pri delodajalcu še potrebno. Zgolj dejstvo, da je določeno delo pri delodajalcu še potrebno, še ne utemeljuje zaključka, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstoji. Delodajalec se namreč lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela (npr. zmanjša število izvajalcev na določenem delovnem mestu, prenese delovne naloge na druge zaposlene ali celo na zunanje izvajalce)(1) konkretnem primeru to pomeni, da je zakonita odločitev tožene stranke, da zaradi slabšega poslovanja in posledično spremenjene organizacije dela (ukinitev nekaterih oddaje in namestitev stacionarnih kamer) zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu snemalec in tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi, čeprav sicer delo snemalcev v določenem zmanjšanem obsegu še potrebuje.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka na delovnem mestu snemalec ni zaposlila drugih delavcev in da se je število zaposlenih pri toženi stranki zmanjšalo. Tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. V pritožbi tožnica navaja le, da so pri toženi stranki delo snemalcev začeli opravljati samostojni podjetniki oziroma osebe, ki delo opravljajo na podlagi pogodb civilnega prava. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Odločitev delodajalca, da namesto delavca, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, isto delo začnejo opravljati osebe, ki s toženo stranko niso v delovnem razmerju (samostojni podjetniki, študentje, delo po pogodbah civilnega prava, itd.), pomeni organizacijsko odločitev delodajalca, ki ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov(2) fiktivnost poslovnega razloga bi lahko kazala zgolj sklenitev delovnega razmerja z drugimi delavci v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do tega pa v konkretnem primeru ni prišlo.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj poslovnega razloga. Tožena stranka je upad poslovanja v letu 2014 dokazovala z listino - primerjava realizacije 2013/2014 za A. d. o. o. (B4) ter zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. in C.C.. Delodajalec ima v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi proste roke pri odločitvi, s katerimi dokazi bo dokazoval obstoj utemeljenega odpovednega razloga. Zaradi neobstoja dokaznih pravil v slovenskem pravdnem postopku je namreč obstoj vsakega zatrjevanega dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli dokazom. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožena stranka morala predložiti bilanco stanja in bilanco uspeha ter podatek o svoji likvidnosti. To bi morala storiti le, če bi tožnica to v postopku od nje zahtevala (227. člen ZPP), vendar tega tožnica ni storila.

10. Neutemeljene so tudi navedbe, da poslovni razlog ni podan, ker tožena stranka ni poslovala z izgubo in ker ni imela blokiranega transakcijskega računa, saj poslovni razlog ni vezan na obstoj tovrstnih okoliščin in je lahko podan tudi, če delodajalec izkaže zgolj upad poslovanja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo poslovanje tožene stranke ugotavljati s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Nobena od strank namreč izvedbe tega dokaza ni predlagala, pogoji za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) pa niso bili izpolnjeni, saj je sodišče prve stopnje vsa relevantna dejstva lahko ugotovilo že na podlagi izvedbe predlaganih dokazov.

11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP). Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 219/2008 z dne 7. 6. 2010. (2) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 297/2011 z dne 16. 10. 2012.