Jedro

Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kot materialno podlago za presojo obravnavane zadeve upoštevati določbe 479. in 484. čl. ZOR. ZOR v zvezi s pogodbo o delu, za tako pogodbo pa je v obravnavanem primeru nedvomno šlo, odgovornost za napake samostojno in celovito ureja v 5. oddelku, to je v členih od 614 do 621.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v A. z dne 20.4.2004 obdržalo deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 73.693,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2003 dalje ter izvršilne stroške v znesku 11.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2004 dalje. Glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 73.693,00 SIT od 10.6.2002 do 17.12.2003 je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku osmih dni v višini 91.928,60 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2005 dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da po njenem mnenju pravil o jamčevanju za stvarne napake v obravnavani zadevi ni moč uporabiti. ZOR namreč tega, kdaj gre za stvarne napake pri določbah pogodbe o delu ne vsebuje. Tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ker ni zatrjevala napak od 1. do 4. odst. 479. čl. ZOR, dokaznemu bremenu pa, ker ni predlagala dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. To pa pomeni, da ni zadostila razlogom o odločilnih dejstvih in je zato podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker 484. čl. ZOR predpisuje pisno obliko obvestila, tožeča stranka pa pritožnika o stvarnih napakah ni pisno in tudi ne ustno obvestila, toženi stranki tudi ni bila dana možnost odprave napak po 620. čl. ZOR. Ker tožeča stranka tožene o stvarnih napakah ni niti pisno in tudi ne ustno obvestila, ni bil omogočen postopek po 614. čl. ZOR. Tudi ni mogoče verjeti dokazno nepodprtim zatrjevanjem tožeče stranke, da je o stvarnih napakah obveščala pritožnika, ko pa še računa ni naslovila nanj. Ta je bil namreč izstavljen GIP S. d.d., slednji pa v času, ko naj bi nastala vtoževana obveznost ni več obstajal. Zato pritožnik tudi ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje pa tudi ni uporabilo določila 1. odst. 616. čl. ZOR, ki določa prekluzijo glede sodnega varstva pravic, če naročnik pravic iz naslova jamčevanja za stvarne napake ne uveljavlja v enem letu od obvestila o napakah. Na prekluzijo bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je tudi v tem delu podana zmotna uporaba materialnega prava. Ta pa je imela za posledico absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj v obrazložitvi sodbe ni razlogov in ocene dejstev, ki se nanašajo na prekludiranost tožeče stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu, ki je sicer spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče tudi v sporu majhne vrednosti. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je obravnavani spor presojalo po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ne pa po Obligacijskem zakoniku (OZ), saj se spor nanaša na obligacijsko razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (1060. čl. OZ). Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kot materialno podlago za presojo obravnavane zadeve upoštevati določbe 479. in 484. čl. ZOR. ZOR v zvezi s pogodbo o delu, za tako pogodbo pa je v obravnavanem primeru nedvomno šlo, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, odgovornost za napake samostojno in celovito ureja v 5. oddelku, to je v členih od 614 do 621. Ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi te zakonske določbe upoštevalo, so popolnoma neutemeljeni pritožbeni očitki glede napačne uporabe materialnega prava. S pritožbeno trditvijo, da tožeča stranka ni o napakah niti pisno niti ustno obvestila tožene stranke, dejansko tožena stranka napada v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa glede na določbo 1. odst. 458. čl. ZPP ni dopustno. Tudi očitka, da ji tožeča stranka ni omogočila odprave napak skladno z določbami 620. čl. ZOR ni mogoče opredeliti drugače kot izpodbijanje v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Zato tudi ta pritožbeni očitek, ob dejstvu da predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novovoto po 1.odst.337.čl. ZPP tudi iz tega razloga ni upošteven. Vtoževana obveznost ni nastala z izstavitvijo računa, zato okoliščina, da naj bi družba GIP S. d.d. v času izstavitve računa ne obstajala več, ni pomembna. Pomembno je zgolj to, da je bil račun izstavljen na pravnega prednika sedaj tožene stranke, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Stališče pritožbe, da mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati potek roka iz 1. odst. 616. čl. ZOR je napačno. Potek tega roka sodišče upošteva zgolj na ugovor stranke. Ker pa tožena stranka tega ugovora tekom postopka ni podala, ga glede na določilo 1. odst. 337. čl. ZPP tudi ne more več uspešno uveljavljati v pritožbi.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.