Jedro

Postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako ni predložil nobenih dokazov. Tožnik nadalje niti v tožbi ni navedel, za kakšna nova dejstva in dokaze gre, vztrajal je zgolj, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega nasilja, kar pa ni nova okoliščina.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik 2. 6. 2026 (v nadaljevanju zahtevek za uvedbo ponovnega postopka).

2.V obrazložitvi je uvodoma ugotovila, da je tožnik 16. 12. 2024 v Republiki Sloveniji prvič podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena. Toženka je po pregledu dokumentacije zaključila, da tožnik v zahtevku za ponovno uvedbo postopka ni podal novih dejstev in dokaznih predlogov. Skliceval se je namreč na okoliščino, da v Sloveniji živi že dalj časa in se ne more kar tako vrniti v Maroko, tam pa naj bi imel družinske težave, kar je obstajalo že pred njegovih odhodom iz izvorne države. Hkrati je ugotovila, da tudi sicer ne gre za dejstva, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede na ugotovljeno je presodila, da tožnik ni uspel izkazati pogojev za vložitev ponovne prošnje.

Bistvene navedbe strank postopka

3.Tožnik v tožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, bistveno kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicujoč se na načelo nevračanja poudarja, da ima v Maroku družinske težave, zato se boji za svoje življenje. Prosi, da se mu omogoči podaja prošnje in pomaga urediti življenje v Sloveniji. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek.

4.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Vztraja, da tožnik v zahtevi ni ponudil nobenih novih dejstev in dokazov.

Dokazni postopek

5.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-3966/2024, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A1 (izpodbijan sklep). Ob soglasju s strankama je listine štelo za prebrane in jih ni dodatno naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

Tožba ni utemeljena.

6.Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

7.V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

8.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹ Stališče je skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je tako v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.²

9.V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje³.

10.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, tj. da ni izpolnil prvega pogoja za dopustnost ponovne prošnje. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze.

11.Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 2. 6. 2026, na katerega tožnik ni imel pripomb, je jasno razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka. Takoj na začetku postopka ga je tako uradna oseba natančno seznanila s tem, kdaj in v katerih okoliščinah se lahko vloži zahtevek za ponovni postopek. Ne le, da ga je opozorila na to, da mora navesti nova dejstva in nove dokaze. Izpostavila je tudi, da morajo biti ti takšni, da bistveno povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite ter da bo sprejela tudi tista dejstva in dokaze, ki so sicer obstajali že v času prvega postopka, vendar jih tožnik takrat iz upravičenih razlogov ni uveljavljal. Na jasen in razumljiv način ga je opozorila na njegovo dokazno breme. Pojasnila mu je, da je njegova dolžnost, da navede (nova) dejstva oziroma predloži (nove) dokaze ter da morajo biti njegove navedbe resnične, saj je kriva izpovedba kazniva. Tožnik je na izrecno vprašanje navedel, da dodatnih pojasnil glede postopka ne potrebuje, da njegov pooblaščenec ne bo prisoten ter, da tolmačenje razume, zato sodišče zaključuje, da je sam postopek in svoje obveznosti za podajo zahteve razumel. Na izrecno vprašanje toženke, zakaj se je odločil podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je odgovoril, da je razlog to, da tukaj dela in je spoznal, kakšen sistem je v Sloveniji, s čimer tudi po prepričanju sodišča ni ponudil novih dejstev oziroma dokazov. Navedel je tudi, da je v Evropo prišel zelo mlad in, da se v Maroko ne more vrniti, saj ima družinske težave. Na dodatno vprašanje, ali so tovrstne težave obstajale že pred njegovim odhodom, pa je izrecno navedel, da so, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da ne gre za kakšno novo okoliščino.

12.Tožnik tako ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov. Tožnik nadalje niti v tožbi ni navedel, za kakšna nova dejstva in dokaze gre, vztrajal je zgolj, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega nasilja, kar pa ni nova okoliščina. Kaj takega ne ponudi niti na glavni obravnavi, saj je zaslišan vztrajal pri svoji izpovedbi v upravnem postopku. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

13.Sodišče posledično zaključuje, da tožnik ni izkazal, da bi obstajala nova dejstva, ki bi mu znatno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je v tožbi še zatrjeval, da se toženka pri odločitvi ni opredelila do nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v matično državo, s čimer naj bi bilo kršeno načelo nevračanja. Sodišče ugotavlja, da na podlagi postavljenih tožbenih navedb, ki so pavšalne, kršitev tega načela ni razvidna, saj je bil tožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku, v katerem pa sam ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga 64. člen in 65. člen ZMZ-1, to je predložitve dokazov oz. navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. V zvezi z družinskim sporom tudi ni podal nobenih konkretnih trditev. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2Vrhovno sodišče je navedeno stališče sprejelo v 9. točki obrazložitve.

3Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 45/2023 z dne 15. 3. 2023, v kateri se je sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34. Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023 in druge.