Jedro

Za presojo, da bi sprejem tožnika v državljanstvo predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države, je potrebno ugotavljanje konkretnih tožnikovih ravnanj in na to nevarnost ni mogoče posplošeno sklepati zgolj na podlagi ugotovitve o tem, kakšen položaj je zasedal v bivši JA leta 1991. Vsa odločilna dejstva, ki so potrebna za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za sprejem v državljanstvo, mora tožena stranka ugotoviti glede na stanje v času odločanja in na tej podlagi utemeljiti svojo prognozo o bodoči tožnikovi nevarnosti za varnost in obrambo države.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 519/97-9 z dne 17.9.1998 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.1997, s katero je zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu (ZDRS), ker je ugotovila, da so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, kar je zakonska ovira za sprejem v državljanstvo. Pritrdilo je dejanskim ugotovitvam tožene stranke glede navedene zakonske ovire. V razlogih sodbe navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je bil tožnik aktivni pripadnik jugoslovanske armade v času agresije na Republiko Slovenijo in je kot polkovnik opravljal dolžnosti načelnika oddelka za kadrovske zadeve v takratnem 14. korpusu v L. Navedeni korpus je deloval na ozemlju Republike Slovenije v času spopadov med slovenskimi enotami in jugoslovansko vojsko. Funkcija načelnika oddelka za kadrovske zadeve je bila v tistem času zelo pomembna, saj je bilo potrebno na izpraznjena oziroma nezasedena mesta, ki so jih ob nastalih dogodkih in ob pozivu Predsedstva Republike Slovenije, zapustili določeni častniki, razporediti starešinski kader JLA. Ta je moral biti ustrezen in sposoben izvrševati ukaze in povelja nadrejenih poveljstev. Prvostopno sodišče je sledilo ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik do 31.12.1991, ko mu je prenehalo delovno razmerje, v jugoslovanski armadi zasedal položaj, ki je že sam predstavljal nevarnost za Republiko Slovenijo. Tožnika je mogoče šteti za aktivnega v jugoslovanski armadi vsaj do 17.10.1991, ko je vložil zahtevo za predčasno upokojitev in tudi zahtevo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Njegovo delovanje v jugoslovanski armadi je trajalo do odhoda zadnjega vojaka te armade iz Slovenije, to je do oktobra 1991. Tožnikov položaj v jugoslovanski armadi, ki ga je imel na področju kadrovskih zadev, je omogočal velik vpliv na kadrovanje. Tudi njegovo ravnanje v času od 27.6.1991 do oktobra 1991, ko na poziv Predsedstva RS ni izstopil iz jugoslovanske armade, ampak je počakal na epilog dogodkov in prosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ne dajejo zagotovila, da se bo tožnik podredil pravnemu redu države in da ne bo ravnal v nasprotju z njenimi interesi, zato je odločba tožene stranke pravilna. Pravilno je bil uporabljen tudi prosti preudarek, ki ga je tožena stranka uporabila v mejah in v skladu z zakonskim pooblastilom (2. odstavek 4. člena ZUP/86). Prvostopno sodišče se strinja tudi s pravno podlago odločitve in je zato tožbo zavrnilo.

Tožnik uveljavlja v pritožbi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da napadeno odločbo odpravi in samo meritorno o zadevi odloči. Navaja, da so napačne dejanske ugotovitve, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje glede njegovega delovanja in pooblastil v okviru funkcije, ki jo je opravljal. Neutemeljeno mu je bilo pripisano, da je imel redne kontakte s KOS, to je s službo, ki ni več obstajala. Njegov vpliv na kadrovsko politiko je bil napačno ocenjen, saj je to politiko izvajal načelnik 14. korpusa samostojno in je ta izbiral ustrezne kadre, ki so bili strokovni in moralno neoporečni. Vplivu načelnika 14. korpusa se je moral podrejati, vključno s svojimi pomočniki in referenti. Vloga načelnika personalnega oddelka korpusa in tudi njegova je bila plansko administrativna in je kot sekretar kadrovskega sveta korpusa odločitve samo predlagal, odločal pa je poveljnik korpusa po predhodnem dogovoru z načelnikom varnosti in sekretarjem partijskega komiteja.

Ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so v nasprotju z ugotovitvami generala K. in njegovo izjavo. Sodba in izpodbijana odločba ugotavljata napačno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red in mir in s tem dajeta za bodoče dogodke napoved, ki naj bi jo utemeljeval sam njegov položaj, ki ga je zasedal v jugoslovanski vojski in je predstavljal nevarnost za Republiko Slovenijo. Nevzdržno je stališče, da bi bil lahko, glede na bivšo službeno funkcijo, v bodoče nevaren za Slovenijo.Sodba in tudi upravna odločba mu ne očitata nobenih konkretnih dejanj in zato nimata ustrezne obrazložitve. Tudi dejstvo, da tožnik, kljub pozivu Predsedstva Republike Slovenije, ni izstopil iz JLA, je sodišče napačno presodilo in to dejstvo ne more biti podlaga za presojo utemeljenosti njegove zahteve za sprejem v državljanstvo in ne za napoved, da ni mogoče zagotoviti, da se bo tožnik podredil pravnemu redu države in da ne bo deloval v nasprotju z njenimi interesi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je Ustavno sodišče v odločbi opr. št. Up-847/94 z dne 11.7.1996 odpravilo sodbo Vrhovnega sodišča št. U 494/93-8 in odločbo tožene stranke z dne 11.3.1993. Presodilo je, da tožniku v postopku niso bila zagotovljena minimalna procesna jamstva, ki jih določa 22. člen Ustave RS, ker upravni organ v odločbi ni navedel niti dejstev, na podlagi katerih je napravil sklep o tožnikovem delovanju zoper Slovenijo in ne dokazov, ki bi taka dejstva potrjevali. V odločbi, izdani po prostem preudarku in na podlagi določbe, v kateri je zakonsko dejansko stanje opisano z nedoločenimi pravnimi pojmi, morajo biti odločilna dejstva in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, navedeni v njegovi obrazložitvi odločbe.

Napačno je, po mnenju Ustavnega sodišča, ravnalo tudi Vrhovno sodišče, ker ni ugotovilo pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe in je samo dodalo, da je tožnik kot polkovnik nekdanje JA načeloval kadrovskemu oddelku ... 14. korpusa in da je kadroval tako za oficirje JA kot tudi za njeno varnostno službo. Vrhovno sodišče tudi ni pravilno ugotovilo, da s tem, ko upravni organ ni navedel konkretnih dejanj, iz katerih bi sklepal na tožnikovo delovanje zoper interese države in njeno osamosvojitev, ni nepopolno ugotovil dejanskega stanja.

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila napotkom Ustavnega sodišča, ampak je navedla, da ni potrebno preverjanje resničnosti navedb o tožnikovih dejavnostih s katerimi naj bi ogrožal varnost oziroma interese države, ker je dejanski stan tega nedoločenega pravnega pojma podan že s samim dejstvom, da je bil tožnik poklicni častnik, na odgovornem položaju v vojski, ki je skušala preprečiti nastanek slovenske države; delo, ki ga je opravljal, je zahtevalo redne stalne stike s protiobveščevalno službo tuje države, ki je še vedno aktivna v Republiki Sloveniji; vprašljiva pa je tudi tožnikova lojalnost zaradi ohranitve jugoslovanskega državljanstva.

Po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Z opustitvijo ugotavljanja konkretnih tožnikovih ravnanj in s tem podlage za opredelitev glede njegove nevarnosti za varnost in obrambo države v času odločanja 19.2.1997, tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča, ni sledila odločbi Ustavnega sodišča. Stališče tožene stranke, da ni bilo potrebno ugotavljanje konkretnih tožnikovih ravnaj, zaradi njegovega vodilnega položaja v vojski, ni sprejemljivo. Vsa odločilna dejstva, ki so potrebna za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za sprejem v državljanstvo, bi morala tožena stranka ugotoviti glede na stanje v času odločanja v letu 1997 in na tej podlagi utemeljiti svojo prognozo o bodoči tožnikovi nevarnosti za varnost in obrambo države. Na to nevarnost pa ni mogoče posplošeno sklepati zgolj na podlagi ugotovitve o tem, kakšen položaj je zasedal tožnik v bivši JA leta 1991. Ker prvostopno sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni dovolj ocenilo podlag in preudarkov na katerih temelji ta odločba, je izpodbijana sodba pomanjkljiva.

Glede na navedeno, po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ni imelo podlage za zavrnitev tožbe in so podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Zato je skladno z določbo 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.