Jedro

Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 386. člena ZFPPIPP, nima pravnega učinka (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP), je torej ničen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 1.022 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2020 zavrne ter v III. točki izreka tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica mora toženki v 8 dneh povrniti 127,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici v 8 dneh plačati 1.791,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2020 (I. točka izreka) in 792,86 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 31. 1. 2018 do 22. 7. 2020 je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se (očitno v zanjo neugodnem delu, torej I. in III. točki izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje toženka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi navedbe, ki jih je podala v prvi pripravljalni vlogi, po tistem, ko je pridobila strokovno zastopstvo. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje okoliščino, da je bila toženka v času sklepanja naročil v osebnem stečaju, upoštevati v luči 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pogodba z odloženim ali obročnim plačilom, ki dejansko predstavlja posojilo, ne more biti veljavna, tožnica zahtevka zato ne more uspešno uveljavljati.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ne presega 2.000 EUR, gre torej za spor majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo pravila 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V skladu s 451. členom ZPP mora v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo.1 Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo (3. odstavek 452. člena ZPP). Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (4. odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se v skladu s 453. členom ZPP ne upoštevajo. Procesna pravica (možnost) tožene stranke vložiti (drugo) pripravljalno vlogo (po 4. odstavku 452. člena ZPP) je torej vselej vezana na okoliščino, da je tožeča stranka pred tem podala vlogo, s katero je odgovoril na navedbe tožene stranke, podane v odgovoru na tožbo.

6. Navedbe, ki jih je toženka prvič podala v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 2. 4. 2021, pa niso takšne. Z njimi se toženka (prvič) določno opredeli do navedb, ki jih je tožnica podala že v dopolnitvi tožbe. Stališče sodišča prve stopnje, da so navedbe v vlogi, ki jo je prejelo 2. 4. 2021, prepozne, je torej pravilno. Posledično enako velja za diagnozo sodišča prve stopnje, s katerimi pravno odločilnimi ugovori toženke se je smelo ukvarjati. Pritožbeno sklicevanje na sodbo VSL II Cpg 1010/2015 ni na mestu, v njej namreč stališče, ki ga zastopa pritožnica, ni bilo zavzeto.2

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka od tožnice: 18. 6. 2016 kupila za 1.590 EUR kozmetičnih izdelkov, plačala 568 EUR in se preostalih 1.022 EUR zavezala poravnati v 31 mesečnih obrokih; nato pa 26. 8. 2016 kupila za 262 EUR; 10. 12. 2016 še za 210,11 EUR, 3. 3. 2017 pa še za 327,60 EUR kozmetičnih izdelkov. Pravno pomembna je še dejanska ugotovitev, da se je nad toženko že 12. 6. 2015 začel postopek osebnega stečaja.

8. Pritožnica zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje (v luči svojih dejanskih ugotovitev3, da je toženka od tožnice 18. 6. 2016 kupila za 1.590 EUR kozmetičnih izdelkov, račun pa se je zavezala poravnati v 31 mesečnih obrokih) spregledalo prvo alinejo 2. točke 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP. Pri zavezi, da bo toženka kupnino poravnala v 31 mesečnih obrokih, gre za prodajo s posebnim dogovorom v smislu 522. člena in sledečih Obligacijskega zakonika (OZ), vendar pa ima tak dogovor tudi elemente kreditne pogodbe v smislu 49. člena in sledečih Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) oz. 3. točke 2. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2)4 ter prve alineje 2. točke 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP.

9. V skladu s prvo alinejo 2. točke 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika (med drugim) omeji tako, da brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila. Namen omejitve poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe razume pravilno. Drugače kot pri pravni osebi, pri kateri stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik oblikuje njeno poslovno voljo, stečajni dolžnik, ki je fizična oseba, ohrani omejeno poslovno sposobnost ter vstopa v pravna razmerja, zato mu pri tem nastajajo običajni življenjski stroški (na primer stroški življenjskih potrebščin, plačilo najemnine za najeto stanovanje, stanovanjski stroški, šolnina in šolske potrebščine za otroke, ...). Potroški, ki običajne življenjske stroške presegajo, pa predstavljajo nedopustno razpolaganje. Nakup kozmetičnih izdelkov v vrednosti, ki terja nakup na obroke (na kar 31 obrokov) je nedvomno tak potrošek. Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s 1. odstavkom 386. člena ZFPPIPP, nima pravnega učinka (1. odstavek 386. člena ZFPPIPP), je torej ničen.5 Opisano zato velja tudi za sporno pogodbo o prodaji na obroke, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi jo (stečajno) sodišče odobrilo, trditev o odobritvi nobena od strank niti ni podala. Zaključek sodišča prve stopnje, da z začetkom postopka osebnega stečaja toženkina sposobnost za sklenitev obravnavnih pogodb ni bila omejena, je torej (kolikor se nanaša na pogodbo, sklenjeno 18. 6. 2016) materialno pravno napačen. Kakšne bi bile posledice ničnosti sporne pogodbe (ker so bili kupljeni izdelki porabljeni), s čimer se je sodišče prve stopnje ukvarjalo v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ob tem, ko nobena od pravdnih strank (bistveno pa je, da to velja za tožnico) ni podala trditev, ki bi omogočale obravnavo zahtevka na podlagi 1. odstavka 87. člena OZ6, ne more biti odločilno.

10. Zaradi opisanega je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 1.022 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2020 zavrnilo.

11. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pa ne izhaja, da bi bilo plačila po ostalih pogodbah odloženo ali obročno, torej, da bi šlo za pogodbe z elementi posojilnih pogodb. V preostalem delu zato pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere višje sodišča pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato na podlagi 353. člena ZPP v preostalem delu zavrnilo.

12. Sprememba sodbe terja spremembo odločitve o pravdnih stroških, saj je sedaj tožnica v pravdi zmagala le deloma. Glede na doseženi uspeh – tožnica je uspela z nekaj manj kot polovico zahtevka, je višje sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka na prvi stopnji. Tožnica pa mora toženki povrniti 57 % stroškov pritožbenega postopka7, torej 127,22 EUR.

1 Ker se ta pravdni postopek ni začel z vložitvijo tožbe, ampak je nadaljevanje pred tem na podlagi tožničinega predloga za izvršbo začetega izvršilnega postopka, „tožbo“ (v smislu določb 452. člena ZPP) predstavlja njena dopolnitev tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 22. 12. 2020, „odgovor na tožbo“ (v smislu določb 452. člena ZPP) pa toženkina „zahteva za izvedbo naroka“, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 18. 1. 2021. 2 Jedro odločbe je: „Tožena stranka je od sodišča prve stopnje prejela poziv, iz katerega izhaja, da mora v odgovoru na vlogo tožeče stranke navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati vse dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, ter da se dejstva, ki v tej (in morebitni naslednji) pripravljalni vlogi ne bodo navedena, ne bodo upoštevala. Tudi povprečno skrbna laična oseba bi na podlagi takšnega pouka (sploh v povezavi s trditvami tožeče stranke) mogla in morala sklepati, da mora, v kolikor nasprotuje navedbam nasprotne stranke, podati pisno vlogo z obrazložitvijo svojih ugovorov. Hkrati ni naloga sodišča, da pravdne stranke poziva, naj dopolnijo svojo trditveno podlago (pisno ali na naroku), če takšen poziv izhaja že iz navedb nasprotne stranke.“ 3 Na te je pritožbeno sodišče v postopku v sporu majhne vrednosti glede na določbo 1. odstavka 458. člena ZPP vezano. 4 Potrošniška kreditna pogodba (v nadaljnjem besedilu: kreditna pogodba) je pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora. 5 Prim. sodba VSM I Cp 732/2019. 6 Torej, kakšno naj bi bilo ustrezno denarno nadomestilo za porabljene izdelke po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. 7 Gre za odvetniške stroške za sestavo pritožbe, odmera je razvidna iz stroškovnika na list. št. 88 v spisu.