Jedro

Kljub jasnemu in večkratnemu izrecnemu predlogu zagovornikov storilca, da sodišče pridobi izpis merilnika hitrosti, iz katerega bo razvidna izmerjena hitrost in drugi podatki, ki jih naprava ob tem beleži, pri čemer so zagovorniki izpostavili, da storilec zanika, da bi vozil s hitrostjo, kot naj bi bila izmerjena in da je mogoče edino na takšen način preveriti, ali je bila res izmerjena takšna hitrost storilčevega vozila kot izhaja iz izpodbijanega plačilnega naloga, sodišče tega dokaza ni izvedlo in se v razlogih sodbe do predlaganega dokaza tudi ni opredelilo. Vrhovno sodišče sprejema vložnikovo stališče, da je predmetni dokaz glede na sam način odkrivanja in dokazovanja obravnavanega prekrška edini dokaz, s katerim se storilec lahko razbremeni odgovornosti za prekršek ali dokaže, da je bil prekršek milejši.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Celju se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Laško, Policijska uprava Celje, je D. Ž. v hitrem postopku o prekršku na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) dne 12. 2. 2019 izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), s katerim mu je izrekel globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Celju je zahtevo storilčevih zagovornikov za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku vlaga vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do obrambe, konkretno kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist storilca iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa razveljavi ter vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovim zagovornikom. Storilec nanjo ni odgovoril, zagovorniki pa v odgovoru pojasnjujejo, da je izpis merilne naprave edini možen razbremenilni dokaz, s katerim lahko storilec izpodbije gole trditve policista v njegovi ročni zabeležki o domnevno izmerjeni hitrosti vozila, ki je drugače kot z vpogledom v shranjen zapis konkretne naprave ni mogoče preveriti. Sodišče pa se do neizvedbe dokaza ni opredelilo in ga tako ni ocenilo za nepomembnega ali neizvedljivega. Storilcu je bil na podlagi poizvedbe na Generalno policijsko upravo posredovan podatek, da predmetni laserski merilnik hitrosti Traffi Patrol XR omogoča hrambo izmerjenih hitrosti, prenos teh podatkov na spominski medij, Policija pa hrani te podatke v tehnični bazi podatkov. Glede na to zagovorniki storilca trdijo, da je obramba predlagala izvedbo enostavnega, zanesljivega in izvedljivega dokaza. K odgovoru so priložili tudi odgovor Policije z dne 6. 4. 2020 na zahtevo zagovornikov storilca za dostop do informacij javnega značaja glede hrambe in prenosa podatkov iz laserskega merilnika hitrosti Traffi Patrol XR.

B.

4. Iz dejanskega opisa prekrška, ki ga je prekrškovni organ priložil sodišču skupaj z vloženo zahtevo za sodno varstvo storilčevih zagovornikov (peti odstavek 57. člena ZP-1), izhaja, da se storilcu očita, da je vozil osebno vozilo po glavni cesti I. reda, v naselju Vrhovo, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, s hitrostjo 62 km/h, kar je bilo ugotovljeno z laserskim merilnikom hitrosti znamke Traffi Patrol, tovarniških številk 507-207/09666. Storilec je bil neposredno po storitvi prekrška ustavljen, pri čemer je bil seznanjen s storitvijo prekrška tako, da mu je bila na začetku postopka prekoračena hitrost pokazana in prekršek predočen. Na laserskem merilniku hitrosti je bila na ekranu pokazana izmerjena hitrost 67 km/h na razdalji 104,4 metra.

5. Zoper plačilni nalog je storilec po zagovornikih vložil zahtevo za sodno varstvo. V njej so zagovorniki med drugim trdili, da se storilec na kraju prekrška ni strinjal z vsebino plačilnega naloga, saj dejansko stanje prekrška ni bilo takšno kot je to izhajalo iz plačilnega naloga. Policist, ki je storilca ustavil, slednjemu ni z ničemer predstavil in dokazal domnevnega rezultata meritev hitrosti, temveč mu je zgolj ustno zatrdil, da je za las prekoračil hitrost 60 km/h. Kljub trditvam kršitelja, da ni vozil 62 km/h, je policist izdal plačilni nalog in nanj zapisal, da je storilcu predstavil dokaze za očitani prekršek. Storilec je podpisal vročitev naloga, ni pa se strinjal z očitkom. Policist pa mu je onemogočil, da bi se seznanil z rezultati meritev. Ob navedenem so zagovorniki v zahtevi za sodno primarno zahtevali, da Policija storilcu vroči zapisnik o opravljenih meritvah hitrosti, da se sploh lahko izjasni o prekršku. V zahtevi za sodno varstvo so vložniki tudi navedli, da je storilec pred začetkom naselja zmanjšal hitrost vožnje na predpisanih 50 km/h in nato nastavil tempomat na 55 km/h, ker je tam cesta povsem ravna in pregledna. Pri tem pa je glede na to, da je na odseku izvajanja meritev bil klanec navzdol, bilo možno, da je bila hitrost vozila kljub tempomatu nekoliko višja od nastavljene, vendar ne višja kot 60 km/h. Med predlaganimi dokazi so v zahtevi za sodno varstvo izrecno navedli tudi izpis zaznave prometnega prekrška iz merilne naprave.

6. Zagovorniki storilca so sodišču med postopkom za sodno varstvo posredovali tudi vlogi z dne 26. 8. 2019 in dne 23. 9. 2019, v katerih so navedli, da storilec s strani policije še vedno ni prejel izpisa same merilne naprave z vsemi podatki o izmeri hitrosti, oddaljenosti, dolžini meritev in s fotografijo storilčevega vozila, iz katerega bo mogoče preveriti, da je bila res izmerjena takšna hitrost storilčevega vozila na zatrjevanem mestu. Policisti kažejo zgolj svoj zapisnik, ki je izpolnjen s strani policista in ne gre za izpis naprave o neposredni zaznavi prekrška. Storilec zato prosi, da sodišče pridobi izpis same naprave. Tudi v vlogi z dne 30. 9. 2019 so zagovorniki navedli, da storilec ponovno prosi, da ga sodišče seznani z izpisom rezultatov meritev hitrosti iz merilne naprave.

7. Okrajno sodišče v Celju je o zahtevi za sodno varstvo odločilo po dopolnitvi dokaznega postopka, v katerem je med drugim zaslišalo storilca in dva policista, ki sta bila na kraju prekrška. Sodišče je na podlagi izpovedb policistov zaključilo, da je policist storilcu takoj po meritvi pokazal hitrost njegove vožnje. Ni pa sodišče izvedlo predlaganega dokaza obrambe za pridobitev izpisa iz merilne naprave, iz katerega bi bila razvidna izmerjena hitrost storilca in morebitni drugi podatki merilnika. Do neizvedbe tega dokaza se sodišče v razlogih sodbe tudi ni opredelilo.

8. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza in odsotnosti vsakršne obrazložitve v tej zvezi vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zaradi takšnega postopanja sodišču očita kršitev pravice do obrambe oziroma do izvajanja dokazov v korist storilca iz 3. alineje 29. člena Ustave in kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vložnik pojasnjuje, da je storilec ob zanikanju prekoračene hitrosti v zahtevi za sodno varstvo zanikal tudi, da bi mu bil ob sami seznanitvi s prekrškom s strani pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa omogočen bodisi vpogled v neposreden rezultat meritve hitrosti, bodisi v izpis iz merilne naprave. Izpostavil je odsotnost tega ključnega dokaza in predlagal, da sodišče pridobi ta manjkajoči izpis merilne naprave. Sodišče pa dokaznemu predlogu obrambe, kljub temu, da gre za ključni obremenilni dokaz za storilca, ni sledilo in se v razlogih sodbe do zavrnitve tudi ni opredelilo. Tožilstvo je v tej zvezi tudi pridobilo podatek pri prekrškovnemu organu glede samega shranjevanja tovrstnih izpisov rezultata merilnih naprav hitrosti, njihovem prenosu na ustrezen spominski medij ter o njegovi dostopnosti za potrebe dokazovanja v prekrškovnem postopku, in sicer, da so ti podatki shranjeni v tehnični bazi podatkov, kar pomeni, da za izvedbo dokaza ni izkazanih nobenih tehničnih ovir.

9. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah1 presodilo, da po prvem odstavku 55. člena ZP-1 v postopku o prekršku ugotavljanje odločilnih dejstev poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, kljub temu pa morajo biti storilcu prekrška tudi v hitrem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka iz tretje alineje 29. člena Ustave. Med drugim ima storilec pravico, da se v postopku o prekršku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani pa ima sodišče dolžnost, da storilcu omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če predlagatelj pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti določen, predlagatelj mora navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga mora sodišče ustrezno obrazložiti.

10. Kljub jasnemu in večkratnemu izrecnemu predlogu zagovornikov storilca, da sodišče pridobi izpis merilnika hitrosti, iz katerega bo razvidna izmerjena hitrost in drugi podatki, ki jih naprava ob tem beleži, pri čemer so zagovorniki izpostavili, da storilec zanika, da bi vozil s hitrostjo, kot naj bi bila izmerjena in da je mogoče edino na takšen način preveriti, ali je bila res izmerjena takšna hitrost storilčevega vozila kot izhaja iz izpodbijanega plačilnega naloga, sodišče tega dokaza ni izvedlo in se v razlogih sodbe do predlaganega dokaza tudi ni opredelilo. Vrhovno sodišče sprejema vložnikovo stališče, da je predmetni dokaz glede na sam način odkrivanja in dokazovanja obravnavanega prekrška edini dokaz, s katerim se storilec lahko razbremeni odgovornosti za prekršek ali dokaže, da je bil prekršek milejši. Gre za zanesljiv dokaz, ki je bil tudi podlaga za ugotovitev prekrška, zagovorniki storilca pa so predlog za njegovo izvedbo obrazložili in večkrat tudi opozorili, da dokaz kljub izrecnemu predlogu še ni bil izveden. Kljub temu pa ga sodišče ni izvedlo, niti v razlogih sodbe ni navedlo razlogov za takšno odločitev.

11. Ker je predlagani dokaz tudi po oceni Vrhovnega sodišča materialnopravno relevanten in ker je storilec tudi določno navedel, katero dejstvo s tem dokazuje, predstavlja neizvedba predlaganega dokaza kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj storilcu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V razlogih sodbe pa je tudi povsem izostala obrazložitev takšne odločitve sodišča, zato je podana tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

12. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010, IV Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008 in IV Ips 108/2012 z dne 25. 4. 2013.