Jedro

V sporni zadevi ni bila izpolnjena ena od predpostavk, ki mora biti podana, da sodišče vsebinsko obravnava zadevo. Tožnik ni predložil dokončne odločbe, ki bi jo izpodbijal v socialnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe trpi proračun Delovnega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je prejelo 21. 10. 2019. 2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo ob ugotovitvi, da tožnik ni predložil odločbe, ki bi jo izpodbijal v tem sporu. Res je, da v tem sporu ne izpodbija nobene odločbe. Tožbo je namreč vložil zaradi varstva pravic proti dejanjem tožene stranke. Le-ta namreč ne izvrši pravice, ki jo je z odločbo že priznala. Tožnik se sklicuje na 58. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)1 po katerem se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz prvega odstavka navedenega člena na način in po postopku, ki ga določa zakon. Tožniku je bila z dvema odločbama CSD A. in sicer opr. št. ... in opr. št. ... že priznana pravica do varstvenega dodatka, ki pa ni bil izplačan. Tožnik je s predmetno tožbo zahteval, da tožena stranka izvrši pravico, ki mu je bila priznana z navedenima odločbama v skladu z 58. členom ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko. S tožbo je uveljavljal, da sodišče prve stopnje izda sodbo, s katero bo odredilo, da mu mora tožena stranka vrniti ves zaseženi denar.

6. Sodišče prve stopnje je tožnika s sklepom I Ps 1207/2019 z dne 24. 10. 2019 pozvalo, da predloži dokončno odločbo, katero izpodbija. Opozorilo ga je tudi na posledice, če ne bo ravnal po nalogu sodišča. Tožnik je z dopisom z dne 2. 12. 2019 sodišču sporočil, da dokončne odločbe ne more predložiti, saj postavlja zahtevek, da naj tožena stranka izvrši pravico, kot mu je bila priznana z odločbama z dne 3. 5. 2019 (pravilno 13. 5. 2019) in 22. 8. 2019, ki ju je tudi predložil sodišču (priloge A/5 in A/6). Z odločbo z dne 13. 5. 2019 je bila med drugim tožniku priznana pravica do denarne socialne pomoči, nadalje pravica do varstvenega dodatka in pravica do plačila prispevka za obvezno zavarovanje za čas od 1. 6. 2019 do 31. 5. 2020. Z odločbo z dne 22. 8. 2019 pa je bila prej navedena odločba s 1. 9. 2019 razveljavljena. Že omenjene pravice so bile tožniku na novo priznane in odmerjene v drugačnem znesku.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v sporni zadevi ni bila izpolnjena ena od predpostavk, ki mora biti podana, da sodišče vsebinsko obravnava zadevo. Tožnik ni predložil dokončne odločbe, ki bi jo izpodbijal v socialnem sporu, kar med strankama niti ni sporno.

8. V 58. členu ZDSS-1, na katerega se sklicuje tožnik je določeno, da se sodno varstvo v socialnem sporu zagotavlja proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, vendar na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Navedena določba torej odkazuje na uporabo ostalih določb ZDSS-1. V tem primeru je potrebno uporabiti 63. člen, kjer je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V primeru iz prvega odstavka tega člena socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno.

9. V predmetni zadevi so bile že izdane odločbe o pravici do varstvenega dodatka, ki pa očitno za tožnika niso bile sporne in jih tudi ne izpodbija pred sodiščem. Uveljavlja zgolj, da tožena stranka odločbe o priznani pravici izvrši. V primeru, ko gre za vprašanje izvršbe upravnega akta, pa omenjeno ni v pristojnosti socialnega sodišča oziroma ne gre za socialni spor. Kot je to tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje gre v tem primeru lahko zgolj za postopek izvršbe po Zakonu o davčnem postopku.3 Za tak postopek pa Delovno in socialno sodišče ni stvarno pristojno.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter upoštevaje, da je bila tožniku za vložitev pritožbe z odločbo z dne 24. 12. 2019 dodeljena izredna BPP od 24. 12. 2019 dalje odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.

1 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami.