Jedro

Pogoj "in tukaj dejansko tudi živi" ni izpolnjen, če je bila oseba, ki prosi za državljanstvo po plebiscitu 1990 pa do odločitve organa o sprejemu v državljanstvo, odsotna iz RS zaradi šolanja v drugi republiki prejšnje SFRJ, pa je na šolanje ni poslalo slovensko podjetje ali državni organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je v postopku ugotovila, da je tožnik dejansko bivanje v Republiki Sloveniji prekinil septembra 1992, ko je po lastni izjavi odšel na šolanje v Vršac v Srbijo, na tamkajšnjo pilotsko šolo. V Slovenijo se je vrnil v marcu 1993. Ker je tožnik z odhodom v Srbijo prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS). Poleg navedenih okoliščin je tožena stranka v postopku tudi ugotovila, da je bil tožnik s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani - enota v Ljubljani št. K 44/82 z dne 8.1.1985 obsojen na kazen štirih mesecev zapora, pogojno za dobo treh let, s sodbo istega sodišča št. K 549/88 z dne 22.6.1989 pa na kazen štirih mesecev zapora, pogojno za dobo dveh let, zaradi česar je tožena stranka ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red in je zato po 3. odstavku 40. člena ZDS zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V tožbi tožnik izpodbija odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je res odšel na šolanje v pilotsko šolo v Vršac kot ugotavlja tožena stranka, vendar to ne pomeni, da je s tem prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji. Tožnik se je vrnil v Slovenijo, saj je šolanje v Vršcu zaključil. Tudi drugi razlog zavrnitve prošnje tožnika je neutemeljen, saj tožena stranka ne pove, zakaj naj bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red in mir. Tožnik živi v Sloveniji že 15 let in njegova prisotnost ne predstavlja prav nobene nevarnosti za javni red in mir. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v celoti ugodi oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja razloge iz odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 40. člena ZDS, državljan druge republike (nekdanje SFRJ) pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja "dejanskega življenja v Sloveniji", ker je bil v času od septembra 1992 do marca 1993 odsoten iz Republike Slovenije, torej v obdobju po plebiscitu pa do izdaje odločbe, dejansko najmanj 7 mesecev ni živel v Republiki Sloveniji.

Vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi", v zakonu ni določneje opredeljena. Zato jo je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih upravni organ v upravnem postopku ugotovi. V tem primeru je tožena stranka ugotovila in tega tožnik ne izpodbija, da je bil tožnik v obdobju po plebiscitu odsoten iz Republike Slovenije od septembra 1992 do marca 1993 zaradi šolanja za pilota v pilotski šoli v Vršcu v Srbiji. Tožnik trdi, da šolanje ne pomeni, da je s tem prekinil dejansko bivanje v Republiki Sloveniji. Sodišče pripominja, da je pri opredelitvi pogoja "in tukaj tudi dejansko živi" bistvena predvsem okoliščina, da je tožnik v obdobju po plebiscitu dejansko, brez daljših prekinitev zaradi okoliščin na njegovi strani, ves čas živel na teritoriju Republike Slovenije. Sodišče pri tem posebej poudarja, da pomeni pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDS izjemo od rednih načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije, pri čemer je ob uzakonitvi te določbe, zakonodajalec upošteval zatečeno stanje v Republiki Sloveniji ob plebiscitu in je zato dal državljanom drugih republik tedanje SFRJ možnost, da pod lažjimi pogoji pridobijo državljanstvo Republike Slovenije. Seveda, pa je ob uzakonitvi pogoja "dejanskega življenja v Republiki Slovenije" od prosilcev za državljanstvo po tej določbi pričakoval, da bodo vsaj v obdobju po plebiscitu in v času do pridobitve državljanstva Republike Slovenije, ta pogoj tudi dejansko izpolnili in tako tudi s tem na svoj način izkazali lojalnost do države, za katere državljanstvo prosijo, v zanjo kritičnem in negotovem obdobju pred in po osamosvojitvi. Po mnenju sodišča tožnik tega pogoja ni izpolnil. Ta pogoj bi bil po presoji sodišča izpolnjen le v primeru, če bi tožnika poslalo na šolanje slovensko podjetje ali državni organ, česar pa tožnik v postopku ni izkazal. Sodišče se sicer strinja s tožbenim ugovorom, da tožena stranka v odločbi ni povedala, zakaj naj bi sprejem tožnika v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in mir, vendar pa ta okoliščina v tem primeru za samo odločitev ni pomembna, saj tožnik že po 1. odstavku 40. člena ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).