Jedro

Zamolčanje podatkov o prihodkih iz naslova pogodbe o zaposlitvi pomeni dajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklepe Upravnega sodišča RS št. I U 73/2011-5 z dne 9. 2. 2011 (1. točka izreka) in odločila, da tožnica šest mesecev od izdaje te odločbe ne more zaprositi za dodelitev BPP (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, ki ga je izdalo Upravno sodišče. Iz tožničine izjave o premoženjskem stanju z dne 19. 5. 2011 izhaja, da živi sama ter da prejema na podlagi pogodbe o opravljanju funkcije (ki jo je sklenila z Mestno občino ...) 384,22 EUR mesečnega dohodka, za kar je predložila tudi dokazila. Na podlagi poizvedbe, ki jo je toženka opravila po pooblastilu iz drugega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in naslednji – v nadaljevanju ZBPP), je bilo ugotovljeno, da ima tožnica dohodke tudi iz naslova zaposlitve pri ..., kar je v svoji izjavi zamolčala. Ker se zamolčanje relevantnih podatkov šteje za navajanje neresničnih podatkov, je organ za BPP v celoti odrekel dokazno vrednost tožničini izjavi o premoženjskem stanju. Zato je ugotovil, da tožnica ni izkazala, da glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči, in je njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrnil, v skladu s petim odstavkom 20. člena ZBPP pa je tožnici izrekel tudi sankcijo šest mesečne prepovedi vlaganja novih prošenj zaradi navajanja neresničnih podatkov.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in ji očita, da je nepravilna in nezakonita. O njej naj ne bi bilo pristojno odločati Upravno sodišče, ker ni pristojno odločati o pritožbi. Navaja, da je vložila pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča o zavrženju tožbe, ki jo je vložila kot mestna svetnica zoper sklep župana Mestne občine .... Tožbo naj bi vložila v javnem interesu, zato je skupaj s pritožbo zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks in drugih stroškov postopka. Meni, da se na podlagi 10. člena Zakona o sodnih taksah in na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZBPP njen finančni položaj ne ugotavlja. Člen 13 ZBPP je po njenem mnenju del pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ne more biti materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Sklicevanje predsednice sodišča na upravičence, ki so določeni v 10. členu zakona, pa naj bi bilo v nasprotju z določbami, na katere se sklicuje. Tožnica naj prošnje ne bi vložila in trdi, da ni bila dolžna priložiti podatkov o finančnem stanju. Obrazec za oprostitev stroškov naj bi vložila v javnem interesu. Ne strinja se z razlago določb 20. člena ZBPP in meni, da prvi odstavek 33. člena ZBPP ni pravna podlaga za vpogled v uradno evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Sodnici mag. A.A. očita nepravilno vodenje postopka in napačno odločanje.

Tudi sankcija naj bi bila določena nezakonito, saj naj sodišče ne bi ugotovilo neresničnih podatkov, podatki o sejninah pa so pravilni. Ker je tožbo vložila v interesu občanov, kot mestna svetnica, meni, da so navedeni vsi podatki, ki so potrebni. Prihodki iz zaposlitve naj bi bili brezpredmetni, njihovo zamolčanje zato ne more biti podlaga za odločanje po petem odstavku 20. člena ZBPP. Predsednici sodišča očita nerazumevanje pravic državljanov in se sklicuje na 87., 120. in 125. člen Ustave. Meni, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in zahteva, da se ji brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP.

Toženka na tožničine navedbe po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih organ za BPP navaja v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZBPP o odobritvi BPP odloča organ za BPP specializiranega sodišča prve stopnje. To pomeni, da ta organ odloča tudi o odobritvi BPP za postopek s pravnimi sredstvi. Tožničine navedbe, v katerih smiselno navaja, da za odločanje o pritožbi ni pristojno Upravno sodišče (ker gre za pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča), niso utemeljene.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prošnja zavrnjena, ker je tožnica navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Tožnica pa ne ugovarja ugotovitvi, da je prejemala tudi prihodke iz naslova zaposlitve na ..., ki jih kljub pozivu organa ni navedla. Zato sodišče pritrjuje stališču organa za BPP, da tožnica ni izkazala, da izpolnjuje pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 13. člena ZBPP.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o tem, da je tožbo vložila v javnem interesu in kot mestna svetnica. Po tretjem odstavku 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Pri upravičencih iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP se finančni položaj prosilca res ne ugotavlja, vendar tožnica zmotno meni, da je prosilka po tej določbi. Po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP so prosilci za BPP nevladne organizacije in združenja, ki delujejo v javnem interesu. Tožnica kot občinski funkcionar ni nevladna organizacija niti združenje. Njena funkcija občinske svetnice ji ne daje položaja nevladnih organizacij in združenj, ki so vpisane v ustrezen register.

Tožnica je torej pritožbo zoper sklep sodišča lahko vložila le v lastnem imenu in ne v imenu oseb iz prvega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah. Tožničino sklicevanje na določbe 10. člena tega zakona je neupoštevno tudi zato, ker Zakon o sodnih taksah ne ureja BPP. Po prvem odstavku 1. člena ZBPP pa je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. V skladu s tem namenom je tudi predpisan pogoj iz prvega odstavka 13. člena, po katerem je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Če izpolnjevanje finančnega pogoja ni izkazano, prošnji za BPP ni mogoče ugoditi. Zato je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev o zavrnitvi prošnje za BPP pravilna in zakonita.

Pravilna in zakonita je tudi odločitev o sankciji, ki jo je organ za BPP tožnici izrekel, ker je zamolčala podatek o plači, ki jo prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odločba, ki je zavrnilna, zajema tudi ugotovitev, da v obravnavanem primeru pomeni zamolčanje podatkov o prihodkih iz naslova pogodbe o zaposlitvi dajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju. Tožnica je bila v pozivu organa za BPP z dne 14. 3. 2011 opozorjena na to, da mora prošnja za BPP med drugim vsebovati podatke o njenih dohodkih in drugih prejemkih ter podatke o premoženjskem stanju. V pozivu je bilo tudi pojasnilo, s katerimi listinami se dokazujejo prejemki iz naslova plače in drugi prejemki iz dela v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge. Poleg tega je tožnica podatke organu za BPP posredovala na obrazcu, iz katerega jasno izhaja, da je treba označiti vse vrste dohodkov in prejemkov, in podpisala izjavo, s katero je izjavila, da so v vlogi navedeni vsi njeni dohodki in prejemki (2. točka izjave).

Tožnica se sicer sklicuje na to, da lahko organ podatke pridobi po uradni dolžnosti, vendar ta možnost organa za BPP na zakonitost odločitve o šestmesečni prepovedi vlaganja prošenj za dodelitev BPP ne more vplivati. Navedena prepoved vlaganja prošenj za BPP po petem odstavku 20. člena ZBPP je namreč določena za primer, ko prosilec v izjavi, ki je del prošnje za BPP, navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Ta prepoved je torej določena ne glede na možnost, da organ podatke pridobi po uradni dolžnosti.

Tudi tožničin tožbeni očitek, da je prikrajšana za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, je neutemeljen, saj je tožnica to pravno sredstvo imela, a ga ni izkoristila. Dejstvo, da ji z izpodbijano odločitvijo ni bila odobrena BPP, pa samo po sebi še ne pomeni kršitve te človekove pravice. Zgolj s sklicevanjem na določbe Ustave pa tožbe tudi ni mogoče utemeljiti.

Ker je odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, izdala predsednica Upravnega sodišča in ne sodnica, ki ji tožnica očita nepravilnosti, in ker se nepravilnosti, ki jih tej sodnici očita, ne nanašajo na postopke, v katerem je bila izdana izpodbijana določba, se sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.