Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje narok opravilo, ne da bi bilo izkazano vabilo za toženo stranko, je storilo bistveno postopkovno kršitev, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.850.000,00 SIT ter pravdne stroške v višini 595.921,28 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je toženo stranko v postopku na prvi stopnji zastopal pooblaščenec v nasprotju z zakonskimi določili. Tožene stranke, ki je pravna oseba, ne more zastopati druga pravna oseba (v danem primeru Zavarovalniška delniška družba), ki se sama poklicno ne ukvarja z nudenjem pravne pomoči. Pritožuje se zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da je zmotna odločitev sodišča, ko je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov, ki so nastali pred pravdo, z obrazložitvijo, da gre za stroške, ki so že zajeti v sestavi tožbe. Tudi stroški, povezani s sestavo zahtevka pred pravdo, kot tudi vloga, ki predstavlja pritožbo oziroma ugovor zoper neupravičeno odklonitev odškodninskega zahtevka, danega pred pravdo, predstavljajo samostojne stroške. Zato je potrebno tudi take stroške šteti med tiste, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Tožena stranka se po pooblaščencu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker z opustitvijo vročitve vabila na glavno obravnavo dne 19.06.2003 toženi stranki ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Na to kršitev je tožena stranka opozorila na zadnjem naroku dne 21.10.2003, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Na obravnavi 19.06.2003 pa je sodišče zasliševalo priče, na izpoved katerih opira tudi svojo sodbo. Z nevročitvijo vabila pa sodišče toženi stranki ni omogočilo, da bi sodelovala pri zaslišanju teh prič. Sodišče pa je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Glede temelja odškodninskega zahtevka tožena stranka iz obrazložitve sodbe ni mogla razbrati, kakšna naj bi bila njena odgovornost - objektivna ali krivdna - zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje v sodbi tudi govori o nevarni stvari, čeprav se v konkretni zadevi obravnava igranje nogometa, torej dejavnost. Tožena stranka meni, da za nastanek škode ni odgovorna, saj se je tožnik poškodoval pri igranju nogometa. Gre za povsem običajno igro, katere pravila so splošno znana. Ne držijo trditve sodišča, da tožena stranka ni zatrjevala, da je prišlo do ravnanja, ki je še v okviru običajnih ravnanj na nogometnem igrišču. Že v odgovoru na tožbo je zapisala, da pravila igre niso bila kršena, kar pomeni, da se je izvajala v okviru običajnih ravnanj. Za nevarno dejavnost gre le takrat, kadar gre za dejavnost, ki predstavlja veliko nevarnost nastanka škode za življenje in zdravje ljudi. Priča I.K. je povedal (pri njenem zaslišanju tožena stranka ni sodelovala), da so se vaje izvajale v dveh delih, navodila naj bi obstajala le glede izvajanja kondicijskih vaj, glede drugega dela pa ni bilo pravil in je bilo vodji izmene prepuščeno, da oceni, ali je drugi del potreben. Tožnik kot vodja izmene je odločal, ali se bo igranje nogometa izvajalo ali ne. Tožnik se je odločil za igranje nogometa, s čimer se je sam izpostavil običajnim nevarnostim, ki se pojavljajo pri igri nogometa in katerim se sploh ni mogoče izogniti. Pritožuje se tudi zaradi višine odškodnine in meni, da je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče se opira na izvedensko mnenje dr. K., pri čemer je na sedmi strani obrazložitve sodbe navedlo, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 10.06.1996 do 31.12.1997. Zdravljenje naj bi se zaključilo 31.12.1997, trajalo naj bi devet mesecev. Tožena stranka poudarja, da je bilo zdravljenje prekinjeno kar za eno leto, in sicer od 18.05.1996 do maja 1997, kar pomeni, da se je maja 1996 tožnikovo stanje že tako izboljšalo, da je lahko pričel z rednim delom. Zato bi bilo potrebno ocenjevati posebej škodo, ki je bila znana ob zaključku bolniškega staleža 18.05.1996 in posebej novo škodo, ki je nastala kasneje, torej po maju 1997. Odškodnina pa je tudi previsoko odmerjena. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem iz sodbe ni mogoče razbrati, kako je sodišče za to obliko škode upoštevalo leto dni časa, ko zdravljenja pri tožniku ni bilo, upoštevalo pa je tudi določene okoliščine, ki jih je nato upoštevalo ponovno pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je upoštevalo kot sekundarni strah pri tožniku zgolj tistega, ki je nastal v maju 1997, torej leto dni po zaključku bolniškega staleža. Torej je v maju 1997 začela nastajati nova škoda in je v maju 1996 določen obseg škode že bil znan in je tako zastaran. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku prisodilo 1.800.000,00 SIT, čeprav iz obrazložitve ne izhaja, da bi bile tožnikove aktivnosti tako zmanjšane, da bi opravičevale tako visoko odškodnino. Nekritično je sledilo mnenju izvedenca, ki pri tožniku ocenjuje invalidnost, kar pa ni mogoče enačiti z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Tudi glede na tožnikovo starost ob nastanku nezgode, tožena stranka meni, da odmerjena odškodnina ni v skladu s sodno prakso.

V skladu z določbo 2.odst. 350.čl. ZPP mora sodišče druge stopnje preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Takšen preizkus v obravnavani zadevi je pokazal, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo dne 19.06.2003 opravilo v odsotnosti tožene stranke. Pri tem je v zapisniku navedlo, da je vabilo za toženo stranko izkazano, kar pa iz spisovnih podatkov ne izhaja. Zato naroka ne bi smelo opraviti. Kljub temu je narok 19.06.2003 opravilo in zaslišalo pričo I.K., I.J. ter tožnika, na izpovedi katerih se je opiralo tudi v izpodbijani sodbi. Kot pravilno opozarja pritožba, je pooblaščenec tožene stranke na naslednjem naroku 21.10.2003 sodišče na to opozoril, pa sodišče na to ni reagiralo in obravnavanje v predmetni zadevi zaključilo ter izdalo izpodbijano sodbo. S tem, ko je sodišče prve stopnje narok opravilo, ne da bi bilo izkazano vabilo za toženo stranko, je storilo že citirano bistveno postopkovno kršitev, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče, ne da bi se spustilo v vsebinsko obravnavanje pritožb, moralo obema pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka, torej bo moralo opraviti glavno obravnavo ob izkazanih vabilih za obe pravdni stranki. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče le dodaja, da iz pooblastila, ki se nahaja v spisu, izhaja, da tožene stranke ne zastopa S.d.d., kot je sodišče očitno napačno navedlo v uvodu sodbe in na kar opozarja pritožba tožeče stranke, ampak pooblaščenec B.Š., pri čemer mora sodišče prve stopnje seveda v skladu s 3.odst. 87.čl. ZPP paziti, da je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).