Jedro

Iz izreka je razvidno, da je obsojenec kršil določilo 2. odstavka 41. člena ZTVCP zato, ker je vozil preblizu desnemu robu vozišča, ta očitek pa je v še zadostni meri konkretiziran z navedbo, da je obsojenec z vozilom zadel pešca, ki sta ob desnem robu vozišča hodila v smeri njegove vožnje. Dovolj določno sta v opisu dejanja opredeljeni navedbi, da je obsojenec vozil tudi v nasprotju z določbama 1. odstavka 45. člena in 4. odstavka 46. člena ZTVCP, ker je osebni avtomobil glede na bližino naselja, nočno vidljivost in vožnjo z zasenčenimi lučmi ter s prometnim znakom omejeno hitrost na 40 km/h, vozil prehitro. V opisanem primeru bi bil opis konkretnega življenjskega primera z vidika kazenskopravne stroke bolj korekten, če bi vseboval natančno navedbo razdalje obsojenčevega vozila od desnega roba vozišča in njegovo hitrost, vendar tudi tak opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ.

Iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec povzročil prometno nesrečo z vozilom reg. št. ..., čeprav je iz spisovnega gradiva razvidno, da obsojenec vozila s tako registrsko številko ni vozil. Ta ugotovitev v pravnomočni sodbi je sicer protispisna, kljub temu pa ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Napačna navedba registrske številke namreč ne sodi med odločilna dejstva.

S tem ko je sodišče druge stopnje obsojencu na podlagi 1. odstavka 39. člena KZ izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev, ne da bi mu po določbi 4. odstavka 137. člena ZKP vštelo čas, ko je bil obsojencu odvzeto vozniško dovoljenje, je bila storjena kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi tako, da se po 4. odstavku 137. člena ZKP čas, za katerega je bilo obsojencu odvzeto vozniško dovoljenje od 11.12.1997 do 16.01.1998, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega D.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe (pravilno bi bilo samo 2. odstavka 325. člena ZKP) izreklo kazen 11 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu D.J. po 1. odstavku 39. člena KZ izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca, pritožbi obsojenega D.J. in njegovega zagovornika pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega D.J. zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da ugotovi, da je zahteva utemeljena ter izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje ter v skladu s svojo pristojnostjo iz 4. odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Vrhovni državni tožilec A.P. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, poudarja, da v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sklepčen. Z navedbami, da sta sodišči zagrešili navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi zato, ker da so razlogi sodbe v precejšni meri s seboj v nasprotju ter da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah in med samimi listinami in zapisniki, pa zahteva skuša uveljavljati razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je zahteva utemeljena le kolikor zatrjuje, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbo 4. odstavka 137. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti deloma ugodi, tako da obsojencu v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije všteje čas odvzema vozniškega dovoljenja od 11.12.1997 do 16.01.1998, v ostalem pa zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Zagovornikom obsojenega D.J. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navajajo, da je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nerazumljiv, ker da sodišče v njem ni natančno opredelilo, s katerim ravnanjem je obsojenec kršil določbe Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), da te dopolnilne norme zgolj našteva, ne da bi jih napolnilo s konkretno vsebino. Tako ni razvidno, poudarjajo vložniki, koliko od roba vozišča je vozil obsojenec in tudi ne s kolikšno hitrostjo, zato pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje dejanje, tako kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Iz izreka je razvidno, da je obsojenec kršil določilo 2. odstavka 41. člena ZTVCP zato, ker je vozil preblizu desnemu robu vozišča, ta očitek pa je v še zadostni meri konkretiziran z navedbo, da je obsojenec z vozilom zadel pešca, ki sta ob desnem robu vozišča hodila v smeri njegove vožnje. Dovolj določno sta v opisu dejanja opredeljeni navedbi, da je obsojenec vozil tudi v nasprotju z določbama 1. odstavka 45. člena in 4. odstavka 46. člena ZTVCP, ker je osebni avtomobil glede na bližino naselja, nočno vidljivost in vožnjo z zasenčenimi lučmi ter s prometnim znakom omejeno hitrost na 40 km/h, vozil prehitro.

Strinjati se je treba z vložniki, da bi bil opis konkretnega življenjskega primera, če vseboval natančno navedbo razdalje obsojenčevega vozila od desnega roba vozišča in njegovo hitrost z vidika kazenskopravne stroke bolj korekten. Vendar pa opis dejanja vsebuje vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja in je tudi v tolikšni meri konkretiziran, da je jasno razvidno, da se nanaša zgolj na ta in na noben drugi historični dogodek. Tako je tudi ob upoštevanju pravila, da postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi njena obrazložitev, iz izreka jasno razvidno, za katero kaznivo dejanje je bil obsojenec spoznan za krivega. Izrek sodbe mora biti tudi v tolikšni meri konkretiziran, da je na podlagi njegove vsebine mogoče presoditi, ali gre za res iudicata ali ne, če se tako vprašanje postavi. Izrek v izpodbijani pravnomočni sodbi pa je glede tega nedvoumen. Sicer pa je sodbo treba jemati kot celoto, pri čemer je treba upoštevati ne le njen izrek, pač pa tudi razloge. V razlogih izpodbijane sodbe pa so podrobno navedeni podatki, na kolikšni razdalji od desnega roba vozišča in s kolikšno hitrostjo je obsojenec vozil. Vložniki navajajo, da je iz listin v spisu, vključno z izvedenskimi mnenji, iz izpovedb prič ter zagovora obsojenca nedvomno razvidno, da sta oškodovanca M. in M.S. hodila drug ob drugem po napačni strani ceste, se pri tem nahajala približno 1 m na vozišču, kar pa upoštevajoč širino vozišča, obsojenčevega vozila in avtobusa, ki je prihajal iz nasprotne smeri, ne daje nikakršne podlage za očitek obsojencu, da je v konkretnem primeru vozil preblizu desnega roba vozišča. Zagovorniki izpodbijajo dejansko stanje tudi z navedbami, da obsojenec v soju žarometov nasproti prihajajočega avtobusa, glede na konfiguracijo vozišča, ni mogel videti prometnega znaka, ki omejuje hitrost na 40 km/h, in da sodišče ni ugotavljalo, kolikšna je bila dovoljena hitrost pred tem prometnim znakom, gledano iz obsojenčeve smeri vožnje. Enako velja za trditve v zahtevi, da bi obsojenec, če bi oškodovanca poskušal obvoziti z zavijanjem v levo, trčil v avtobus, s tem pa ne bi ogrozil le sebe, temveč tudi morebitne potnike avtobusa, kar pa da ne potrjuje ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi, da bi moral obsojenec oškodovanca, da ju ne bi izpostavljal nevarnosti, obvoziti, da pa tega ni bil v stanju.

Vložniki prav tako zavračajo dokazno oceno glede ugotovitve, da je obsojenec s prednjim delom osebnega avtomobila direktno zadel tudi oškodovanko M.S., in da je podana vzročna zveza med obsojenčevo protipredpisno vožnjo in smrtjo oškodovanke, pri čemer drugače presojajo izvedenska mnenja izvedencev cestnoprometne in sodnomedicinske stroke.

Zato z navedbami, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah in med samimi listinami in zapisniki, zahteva po vsebini ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Vložniki v zahtevi ne sprejemajo ocene o vsebini listin in izpovedb, kot so povzete v razlogih sodbe in na ta način namesto dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, na podlagi lastne interpretacije dokazov, ponujajo drugačno dokazno presojo. Zato v tem delu zahteva napada pravnomočno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Pritrditi je treba vložnikom, da je iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe razvidno, da je obsojenec povzročil prometno nesrečo z vozilom reg. št. ..., čeprav je iz spisovnega gradiva razvidno, da obsojenec vozila s tako registrsko številko ni vozil. Ta ugotovitev v pravnomočni sodbi je protispisna, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je obsojenec upravljal vozilo z reg. št. .... Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, ko se nasprotje nanaša na odločilno, ne pa na kakršnokoli drugo dejstvo. Napačna navedba registrske številke med taka dejstva ne sodi in zato zahtevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Prav tako se je treba strinjati z vložniki, da je sodišče druge stopnje nepravilno povzelo vsebino izpovedbe priče J.Ž., v delu, ko je ta pojasnil, kdaj je v stranskem zunanjem ogledalu zagledal zavorne luči obsojenčevega avtomobila. Ta ni dejal, da se to zgodilo, ko je obsojenec že odpeljal mimo in bil od avtobusa oddaljen 40 metrov, ampak da te razdalje ne more oceniti, zanesljivo je le zatrdil, da je bilo takrat obsojenčevo vozilo že izza avtobusa. Tako nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi te priče v postopku in med samim tem zapisnikom, po presoji Vrhovnega sodišča, nima take teže, da bi utemeljevalo sklepanje, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Drži tudi trditev v zahtevi, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nekonsistentni glede ugotovitve, kdaj je obsojenec zaznal oškodovanca na vozišču, ali je bilo to pred srečanjem z avtobusom ali šele po tem. Ta neskladja v drugostopenjski sodbi, ob upoštevanju hitrosti obsojenčeve vožnje z zasenčenimi lučmi v pogojih nočne vidljivosti in preblizu desnemu robu vozišča, v pogojih, ko v bližini naselja moral pričakovati pešce na vozišču, dejstva, da se mu je približevalo nasproti vozeče vozilo ter glede na konfiguracijo ceste, niso odločilnega pomena in zato tudi niso vplivala na zakonitost sodbe.

Zahteva pa je utemeljena, ko po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je obsojencu na podlagi 1. odstavka 39. člena KZ izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev, ne da bi mu vštelo čas od 11.12.1997 do 16.01.1998, ko je bil obsojencu odvzeto vozniško dovoljenje. Tega položaja določba 49. člena KZ, ki predpisuje način vštevanja pripora in prejšnje kazni, ne ureja, vsebuje pa to, po vsebini materialno pravno, določbo 4. odstavek 137. člena ZKP. Po tej določbi se čas, za katerega je bilo odvzeto vozniško dovoljenje, obsojencu, ki je na prostosti, in tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Zahteva je zato v tem delu utemeljena in ji je Vrhovno sodišče ugodilo tako, da je obsojencu na podlagi 4. odstavka 137. člena ZKP v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije vštelo čas odvzema vozniškega dovoljenja od 11.12.1997 do 16.01.1998. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je v navedenem obsegu zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in ji je zato deloma ugodilo, tako da je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo pravnomočno sodbo v odločbi o vštetju odvzema vozniškega dovoljenja v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. V ostalem pa je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno, ker zatrjevane kršitve niso podane in zato, ker so jo obsojenčevi zagovorniki vložili tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovorniki obsojenega D.J. so z zahtevo za varstvo zakonitosti deloma uspeli, zato po 98.a členu v zvezi z 2. odstavkom 98. člena ZKP povprečnine ni določilo.

Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage, da bi na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP ugodilo predlogu vložnikov in izdalo odredbo, da se izvršitev kazni odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.