Jedro

Tožnikov prihod v Republiko Slovenijo je povezan z ekonomskimi razlogi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.5.2007 (1. točka izreka), na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka) ter na podlagi 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 6. odstavkom 39. člena ZAzil zavrglo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). Z omenjeno odločbo je tožena stranka iz razlogov 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) ter odločila, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Odločitev tožene stranke o zavrženju prosilčeve prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene, temelji na dejanski ugotovitvi, da naj bi tožnik zaprosil za azil v Republiki Sloveniji zaradi svoje slabe ekonomske situacije ter osebnih težav povezanih z ljubezenskim razmerjem.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Ker je že iz njegove prošnje za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (njegov prihod naj bi bil povezan z ekonomskimi razlogi, razlog za zapustitev matične države v letu 1998 pa osebne narave -ljubezensko razmerje, ki ga partnerkini svojci naj ne bi dopuščali) je tožena stranka utemeljeno odločala v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil) ter pravilno presodila, da omenjena razloga ne predstavljata preganjanja v smislu določb ZAzil ter Direktive sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav za kvalifikacijo ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite (Direktiva). Iz tožnikovih navedb, da se je tudi po letu 1998 vračal v izvorno državo, je tožena stranka pravilno sklepala, da mu tam preganjanje resno ni grozilo. V tožbi tožnik ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Zato je sodišče sprejelo odločitev na nejavni seji brez glavne obravnave v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da naj bi sodišče odločilo brez glavne obravnave v nasprotju z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Kršen naj bi bil 33. člen ZAzil, saj tožena stranka tožnikovega zaslišanja ni preverila in ni pridobila dokazov, ki jih tožnik ni predlagal. Ker glavna obravnava ni bila opravljena temelji odločitev na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v posledici česar naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnikovo preganjanje naj bi bilo razvidno že iz dejstva, da je pripadnik Romske skupnosti, da nima matične številke, da si preganjanja ni upal prijaviti pri policiji, ker naj bi bila tu zaposlena oseba, ki ga je preganjala. Meni, da razlogi, ki jih je navedel v prošnji ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem postopku; gre za preganjanje, ki temelji na njegovi narodnosti, pripadnosti, je dalj časa trajajoče, državne oblasti pa niso ustrezno reagirale. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločila v tako imenovanem pospešenem postopku. Pravilno je ugotovila vse okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že s tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu za azil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnikov prihod v Republiko Slovenijo povezan z ekonomskimi razlogi. Iz prošnje za azil, ki jo je podal tožnik, namreč izhaja, da se je odločil zaprositi za azil v Sloveniji, da si uredi dokumentne in da bi imel tu boljše življenje. Na ekonomski razlog za zapustitev matične države tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže pojasnilo tožnika, da na Madžarskem (kjer je bil pred tem) za azil ni zaprosil, ker njegova ekonomska situacija takrat še ni bila slaba. Glede na podatke spisa, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je bil v matični državi kdaj in na kakršen koli način preganjanj zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je odločilo na seji. Te razloge pritožbeno sodišče sprejema, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v tožbi ni navajal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo glavna obravnava potrebna zaradi dopolnjevanja dejanskega stanja z ugotovitvami, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev.

Glede na navedeno določbe postopka v upravnem sporu niso bile bistveno kršene, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnikovi pavšalni ugovori v pritožbi o tem, da v Republiko Slovenijo ni prišel zaradi ekonomskih razlogov in da je bila njegova tožba neupravičeno zavrnjena, glede na navedeno ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.