Jedro

Ker tožeča stranka v postopku podpisa pogodbe ni preverila, ali je vzpostavitev komunikacijske povezave mogoča, ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ker tožena stranka ni prekršila sklenjene pogodbe, razlogi za prekinitev naročniškega razmerja niso na njeni strani. Kljub temu pa je zaradi prenehanja pogodbe vsaka od strank dolžna vrniti, kar je na podlagi sklenjene pogodbe prejela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v izpodbijani sodbi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.548,59 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da je toženi stranki izročila terminalsko opremo. Namestitev opreme je tožeča stranka toženi skladno z določilom 11. člena pogodbe zaračunala v računu z dne 6. 1. 2009, preostala dva računa z dne 3. 4. 2009 in 20. 5. 2009 pa ne predstavljata pogodbene kazni, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, ampak predstavljata protivrednost terminalske opreme, ki je bila izročena toženi stranki. Ker je bilo naročniško razmerje prekinjeno zaradi huje kršitve tožene stranke, je bila tožena stranka skladno s 7. členom sklenjene pogodbe dolžna plačati tožeči stranki sorazmeren delež od polnega zneska višine ugodnosti, ki jo je pridobila s prejemom terminalske opreme.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in vztrajala tako kot v postopku na prvi stopnji, da komunikacijska zveza, ki je bila predmet pogodbe ni bila nikoli vzpostavljena, tožena stranka pa tehnično takšne storitve sama tudi ne more opraviti. Tožena stranka je tožečo večkrat pozvala naj zvezo vzpostavi, ker jo pri svojem poslovanju potrebuje. Tožeča stranka zveze ni vzpostavila, ampak je toženi pošiljala le račune za storitve, ki jih ni opravila. Tožeča stranka ni imela nikakršne podlage, da zaračunava storitve in opremo, saj zveze v smislu določila 11. člena sklenjene pogodbe ni vzpostavila. Tožeča stranka bi morala v skladu s sklenjeno pogodbo predno jo je podpisala preveriti podatke o kvaliteti zanke, pa tega ni storila. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila pogodbena določila, do prenehanja pogodbe ni prišlo po krivdi tožene stranke, zato ne nosi nobene odgovornosti.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Vtoževani zahtevek predstavlja denarno terjatev, ki ne presega mejnega zneska 4.000,00 EUR, zato se utemeljenost presoja po pravilih za spore majhne vrednosti, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodbe sodišča v sporih majhne vrednosti je dovoljeno izpodbijati samo zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje na katerega je pritožbeno sodišče vezano: Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev Elektronska komunikacijska povezava, ki bi omogočala vzpostavitev in zagotavljanje storitev dogovorjenih s sklenjeno pogodbo, ni bila vzpostavljena.

Tožena stranka računov ni plačala in kljub pozivov tožeče stranke izročene terminalske opreme, ki je sicer last tožeče stranke, ni vrnila.

Tožeča stranka je vedela, da komunikacijska povezava, ki bi toženi stranki omogočila uporabo pogodbenih storitev, ni vzpostavljena.

Tožena stranka je večkrat zahtevala vzpostavitev komunikacijske povezave pri tožeči stranki.

Tožeča stranka pred podpisom pogodbe ni preverila, ali je pri toženi stranki možno vzpostaviti komunikacijsko povezavo in ni preverila podatkov o kvaliteti lokalne znamke.

7. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz 12. člena sklenjene pogodbe sledi, da tožeča stranka začne zaračunavati naročnino z dne, ko naročnik aktivira uporabo storitev izbranega naročniškega paketa na spletnih straneh registracijskega strežnika oziroma najpozneje v desetih dneh od dneva uspešne vzpostavitve povezave. Povezava pa ni bila vzpostavljena, zato tožeča stranka za izstavljanje računov za naročnino ni imela podlage. Ker tožeča stranka v postopku podpisa pogodbe ni (3. točka) preverila, ali je vzpostavitev komunikacijske povezave mogoča, ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ker tožena stranka ni prekršila sklenjene pogodbe, razlogi za prekinitev naročniškega razmerja niso na njeni strani. Kljub temu pa je zaradi prenehanja pogodbe vsaka od strank dolžna vrniti, kar je na podlagi sklenjene pogodbe prejela. Iz določila 23. točke pogodbe sledi, da mora naročnik vrniti terminalno opremo v predpisanem roku. Skladno z določili veljavnih splošnih pogojev, je naročnik dolžan vrniti opremo v roku osem dni od prenehanja razmerja. V primeru da je ne vrne, ga tožeča stranka pozove k vračilu in mu da dodaten osemdnevni rok. V primeru zamude tudi drugega roka je naročnik dolžan plačati pogodbeno kazen v višini vrednosti opreme, ki bi jo moral vrniti. Tožeča stranka pa ni dolžna sprejeti naknadne izpolnitve vračila opreme.

8. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava (določil pogodbe s splošnimi pogoji), dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitve sodišča ni mogoče prenesti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

9. Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).