Jedro

Ker je vročilnica javna listina, iz vsebine katere izhaja osebna vročitev tožencu, toženec pa ni dokazal nasprotnega, je šteti, da je bila tožencu sodna pošiljka osebno vročena

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo (ki zajema obsodilni del odločitve) ter sodbo (ki zajema zavrnilni del odločitve (ki pritožbeno ni sporen), s katerima je odločilo o zahtevku tožeče stranke v tem postopku.

Z zamudno sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama (v nadaljevanju prvi in drugi tožnici) uporabnino za stanovanje v pritličju stanovanjske stavbe v Mariboru, v višini 350,00 EUR mesečno, in sicer 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2012 dalje do plačila ter 3.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi specificiranimi v točki I. izreka (točka I. izreka izpodbijane zamudne sodbe), nadalje za uporabo garaže uporabnino v znesku 50,00 EUR mesečno, in sicer 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2012 dalje ter 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi specificiranimi od zneskov v točki II. izreka (točka II. izreka izpodbijane zamudne sodbe) ter uporabnino za avto Renault Clio tip Exception 1,4 16V v znesku 100,00 EUR mesečno, in sicer 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 12. 2012 dalje do plačila ter 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov specificiranih v točki III. izreka (točka III. izreka izpodbijane zamudne sodbe).

Sodišče prve stopnje je v presežku s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da mora tožena stranka plačati tožečima strankama 839,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V. izreka).

2. Zoper zamudno sodbo, ki zajema obsodilni del in stroškovno odločitev (točka I., II., III. in V. izreka) se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da tožencu ni bila vročena tožba, zato je sodišče zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, ki v prvem odstavku 142. člena določajo, da je potrebno tožbo vročiti stranki osebno.

3. Toženec je vložil po prejemu zamudne sodbe in sodbe predlog za vrnitev v prejšnje stanje, hkrati pa še odgovor na tožbo in pritožbo (sedaj obravnavano). O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom dne 16. 6. 2014, s katerim je predlog zavrnilo, sklep pa je postal pravnomočen 9. 12. 2014. 4. Sodišče druge stopnje sedaj obravnava le pritožbo zoper zamudno sodbo ter stroškovno odločitev, kar je predmet izpodbijanja.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnicama plačati uporabnino za stanovanje, garažo in avtomobil, last pokojne matere tožnic S.R. (umrle 16. 5. 2012) od vključno junija 2012 dalje, pri čemer je sodišče prve stopnje ugodilo njunemu zahtevku vse do dneva izdaje zamudne sodbe (torej za 6 mesecev in še za nadaljnjih 11 mesecev), v ostalem pa njun zahtevek zavrnilo (odločitev vsebovana v točki IV. izreka sodbe). Odločitev temelji na uporabi 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), 72. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 198. in 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnici, ki v zapuščinskem postopku po pokojni materi tožencu ne priznavata dedne pravice, pokojna pa ni napravila oporoke, kar pomeni, da bo uvedeno zakonito dedovanje, v katerem bosta tudi, če bo toženec uspel dokazati dedno pravico, tožnici upravičeni do dedovanja, vsaka v višini 1/3 zapuščine, v tem pravdnem postopku uveljavljata uporabnino v višini 2/3, za uporabo stvari, ki jih od materine smrti dalje uporablja zgolj toženec, ki jima uporabo kljub pozivu tožnic preprečuje oziroma onemogoča. V tem obsegu je toženec neupravičeno obogaten oziroma sta tožnici neupravičeno prikrajšani zaradi preprečitve uporabe navedenih stvari (stanovanja, garaže in avtomobila).

7. Ker je šteti, da toženec priznava tožbene trditve, ki so skladne s predloženimi dokazi (tožba je sklepčna), saj ni vložil odgovora na tožbo, pri čemer so izpolnjene vse predpostavke za uporabo inštituta neupravičene obogatitve (plačilo uporabnine), sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je tožbeni zahtevek utemeljen (razen v delu, ki se tiče vtoževane uporabnine za vnaprej).

8. V obravnavanem primeru gre za skupno lastnino, v okviru dediščinske skupnosti, nastalo po uvedbi dedovanja, ki jo lahko do delitve dediščine sodediči uporabljajo in z njo razpolagajo le skupno. Ker je iz trditvene podlage tožbe razvidno kolikšen alikvotni del skupne lastnine odpade na tožnici kot dedinji in kolikšen na toženca kot dediča (če bo toženec uspel dokazati dedno pravico, bi bil dedni delež vsakega dediča 1/3), nadalje, da toženec tožnici izključuje iz souporabe in soposesti stvari, ki so predmet dedovanja ter kolikšna je višina prikrajšanja oziroma obogatitve, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v obsegu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku.(1)

9. Pritožba, ki sedaj graja le dejstvo vročitve tožbe, ni utemeljena. Ta procesna kršitev v postopku ni bila podana. Sodišče druge stopnje pri pregledu spisa ugotavlja, da je bila tožba tožencu osebno vročena, saj slednje izhaja iz vrnjene vročilnice, iz vsebine katere je razvidno, da je toženec osebno podpisal prejem tožbe z dne 29. 5. 2013 s prilogo in pozivom. Ker je vročilnica javna listina, iz vsebine katere izhaja osebna vročitev tožencu, toženec pa ni dokazal nasprotnega, je šteti, da je bila tožencu sodna pošiljka osebno vročena dne 21. 6. 2015. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi, drugi ter četrti odstavek 224. člena ZPP).(2) V tej posledici je bila torej izpolnjena tudi v pritožbi grajana predpostavka iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.(3)

10. V posledici vsega navedenega, ob ugotovitvi, da je bil izpolnjen pogoj, katerega izpolnitev je v pritožbi izpodbijana (pravilna vročitev tožbe v odgovor tožencu), in ker sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji niso bile ugotovljene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), sodišče prve stopnje pa je pri razsoji tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

11. Tožeča stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama kriti nastale ji stroške v zvezi z njo (prvi odstavek 154. člena ZPP), prav tako je dolžna nositi svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožeča stranka, saj z odgovorom ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : VSL sodba in sklep I Cp 280/2011 z dne 15. 6. 2011 (odločitev o plačilu uporabnine za uporabo (delno) tuje stvari ni mogoča, dokler niso ugotovljeni alikvotni deli skupne lastnine posameznih dedičev).

Op. št. (2) : Listina v fizični in elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (javna listina), dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa. Enako dokazno moč imajo tudi druge listine, ki so glede dokazne moči po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Če sodišče dvomi o pristnosti listine, lahko zahteva, da da o tem izjavi organ, od katerega naj bi izvirala.

Op. št. (3) : Če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morajo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.