Jedro

Slednja sta tudi izrecno pojasnila, da je pri izvedbi prisilnih varnostnih ukrepov (PVU) sodelovalo zadostno število oseb (ne pa premalo, kot zatrjuje tožnik), in sicer, da ni treba, da je hkrati prisotnih 5 oseb, temveč zadošča, kot v predmetni zadevi, da so na tožniku PVU najprej izvedli trije zdravstveni tehniki, nato pa sta se jima pridružila dva policista (kot izhaja iz 17. in 18. strani izvedenskega mnenja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) plačilo odškodnine v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2021 dalje do plačila ter stroške uveljavljanja odškodninskega zahtevka v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Tožniku je še naložilo, da tožencu v celoti povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper citirano sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Sodbo izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja postopanje sodišča prve stopnje, ki njegovo izpoved označi za neverodostojno, ker je izpovedal drugače, kot je navajal v tožbi, in sicer, da mu je brce v glavo zadal pravosodni policist. Tožnik je sodišču prve stopnje pojasnil, da so ga najprej brcali medicinskih tehniki, nato pa še pravosodni policist, ki ga je brcnil samo enkrat, v predel sence. Iz tega jasno izhaja, da mu pravosodni policist ni mogel zlomiti reber. Nadalje sodišče prve stopnje očita tožniku neverodostojnost v delu izpovedbe, v katerem bi naj zanikal poškodbo prsta zdravstvenega tehnika, kar ne drži, saj tožnik poškodbe pred sodiščem prve stopnje sploh ni zanikal. Prav tako pa je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da bi zaradi več brc tožnik poleg poškodbe reber moral utrpeti še druge poškodbe, česar pa ne zatrjuje.

3.Nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je tožnik zaradi brc in udarcev zdravstvenega osebja utrpel zlom reber. Izvedenca sta namreč na str. 27 izvedenskega mnenja zapisala, da je malo verjetno, da je tožnik zadobil udarec v predel reber pri izvedbi prisilnih varnostnih ukrepov (v nadaljevanju PVU). Ugotovljeno je namreč bilo, da je pri zlomu tožnikovega rebra bila uporabljena tako velika sila, ki je presegla silo običajnega stika bolnikovega telesa z rokami zdravstvenega osebja. Iz izvedenskega mnenja pa tudi izhaja, da udarci, s katerimi so nastale poškodbe, niso dopustni in predstavljalo procesno kršitev v postopku PVU.

4.Nadalje iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi lahko do zloma reber prišlo zaradi stiska rok zelo močnega človeka, kar pa je po oceni izvedencev malo verjetno. Sodišče prve stopnje je uporabilo prav to možnost, kljub temu da je priča A. A. izpovedala, da je tožnika prijela okrog vratu in ne okrog trupa, tako da bi ga lahko stisnil v predelu reber. Priča B. B. pa je izpovedala, da je A. A. tožnika prijel za ramena. Ker nobena od prič ni izpovedala, da je tožnika A. A. prijel v predelu reber, je hipotetična možnost, da bi do zloma reber prišlo zaradi močnega stiska rok, nemogoča.

5.Tožnik zanika, da bi najprej napadel B. B., nato pa se aktivno upiral še umiritvi z deeskalacijskimi tehnikami. Napada na omenjeno pričo ni potrdila nobena od prič, iz česar izhaja, da ni bilo povoda za ukrepanje na način, kot so to storili medicinski tehniki in ne za ukrepanje po 29. členu Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ker tožnik ni nikogar ogrožal (ne sebe in ne drugih). Prav tako se sodišča prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da pri izvajanju PVU ni sodelovalo zadostno število oseb. Tako je do poškodb tožnika prišlo lahko že zgolj zaradi nezadostnega števila medicinskega osebja. Nadalje pritožba še izpostavlja, da tožniku ni bil omogočen pregled pri zdravniku v 24 urah od izvedbe prisilnih sredstev zaporniku v skladu z 241.a členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Sodišče prve stopnje pritožba še očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem za borilne veščine oziroma prisilna sredstva. Graja tudi stroškovno odločitev.

Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njegovi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik zoper toženko vložil tožbo na plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pri čemer je toženki očital, da prisilnih varnostnih ukrepov v skladu z 29. členom ZDZdr ni izvedla v skladu s pravili stroke, ker so zdravstveni tehniki 1. 10. 2020 okoli 22.00 ure pri tem uporabili pretirano silo, ga brcnili in mu zlomili 10. rebro.

8. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik ni dokazal ene od štirih predpostavk odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer nastanka škodnega dogodka oziroma protipravnega ravnanja delavcev toženca, ker je bila njegova izpoved neverodostojna (13. točka obrazložitve), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna in tudi vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

9. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ni dodatno pojasnilo, zakaj "so bili zdravstveni tehniki dolžni tožnika umiriti", ne drži. Sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo, da je bila izvedba prisilnega varnostnega ukrepa nujna, ker je tožnik najprej napadel zdravstvenega tehnika B. B., nato pa se aktivno upiral umiritvi z deeskalacijskimi tehnikami, s svojim agresivnim vedenjem pa je ogrožal življenje zdravstvenih tehnikov, saj zoper njih ni zgolj uporabil fizične sile, temveč jim je tudi grozil s smrtjo itd.

10. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca za borilne veščine oziroma prisilna sredstva in da je bila zavrnitev tega dokaznega predloga povsem pavšalna. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da postavitev izvedenca za borilne veščine ali prisilna sredstva ni bila potrebna, ker se je do dokazne teme, ki jo je tožnik želel dokazovati z navedenim izvedencem, že ustrezno opredelil izvedenec medicinske stroke, katerega mnenje je bilo jasno, popolno in razumljivo (243. člen ZPP). Le-ta je v izvedenskem mnenju potrdil tožnikovo tezo, da bi do zloma 10. rebra lahko prišlo tudi z brco. Glede na to, da že dokazanih dejstev ni treba dodatno dokazovati, mnenje izvedenca medicinske stroke pa je bilo tudi jasno, popolno in razumljivo, postavitev drugega izvedenca za dokazovanje iste dokazne teme ni bila potrebna.

12.11. Pritožba tudi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je le-ta razumna in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodoloških napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je dokazno opredelilo in opravilo enako dokazno oceno za vse izvedene dokaze, tako da je dokazno ocenilo vsak dokaz posebej, torej verodostojnost izpovedi vsake priče posebej in je nato na podlagi izpovedi prič ugotovilo dejansko stanje (kot je razvidno iz 10. do 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Nobena od zaslišanih prič ni potrdila brce v predel reber s strani zdravstvenih tehnikov (delavcev toženca), manjše neskladnosti v izpovedbah prič je sodišče prve stopnje razumno pojasnilo s časovno oddaljenostjo dogodka (14. točka obrazložitve), iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil PVU izveden v skladu s pravili stroke (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zaslišane priče pa so tudi skladno izpovedale, da tožnik po izvedbi PVU ni tarnal nad bolečinami niti le-te ne izhajajo iz odpustnega pisma z naslednjega dne (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje razumno ni poklonilo vere tožniku, da so ga zdravstveni tehniki toženca pri izvedbi PVU brcnili v predel reber in mu zlomili 10. rebro, četudi je možnost tovrstnega nastanka poškodbe dopuščal izvedenec medicinske stroke. Izvedenec namreč ni bil priča dogodka in zato ne more potrditi, ali je do škodnega dogodka res prišlo na način, kot zatrjuje tožnik, temveč poda zgolj strokovno mnenje o mehanizmu nastanka poškodbe.

13.Sodišče druge stopnje še dodaja, da je sodišče vezano na trditveno podlago strank, da je na tožniku ne le trditveno, temveč tudi dokazno breme glede nastanka škodnega dogodka in da velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). Tožnik je v tožbi navajal, da je škodni dogodek nastal na način, da so ga zdravstveni tehniki brcali, brcanje pa se je nehalo s prihodom pravosodnih policistov v bolniško sobo, v svoji izpovedbi pa je redosled dogodkov drugače opisal (in sicer, da ga je brcal tudi pravosodni policist), kar pomeni, da že s svojo izpovedbo ni potrdil nastanka škodnega dogodka na zatrjevan način.

14.Ker v tožbi zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka (da je bo uporabi PVU prišlo do zloma reber s strani medicinskega osebja zaradi brce) niso potrdile v postopku zaslišane priče, v celoti pa ga ni na zaslišanju potrdil niti tožnik sam (kot pojasnjeno v prejšnjem odstavku), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot zatrjuje tožnik. To pa pomeni, da ni dokazal ene izmed predpostavk civilnega delikta, in sicer nastanka škodnega dogodka, ki mora biti kumulativno podan poleg obstoja nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in pa vzročne zveze med takšnim ravnanjem in nastankom škodnega dogodka. Glede na to, da tožnik ni dokazal, da je do škode prišlo na način, kot zatrjuje v tožbi, tudi ne pride v poštev določba četrtega odstavka 186. člena OZ o odgovornosti več oseb, na katero se neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Ne gre za zakonski dejanski stan iz četrtega odstavka 186. člena OZ, saj tožnik ni zatrjeval, da mu je škodo (zlom rebra) z brco povzročil ali pravosodni policist ali eden od zdravstvenih tehnikov.

15.Tožnik v pritožbi v nadaljevanju izpostavlja, da pogojev za izvedbo PVU ni bilo in da PVU ni bil izveden v skladu s pravili stroke, v tej zvezi pa tudi poudarja, da do njegove poškodbe ne bi prišlo, če bi pri izvedbi PVU hkrati sodelovalo več (in sicer 5) oseb, kot to zahtevajo pravila stroke. To ne drži. Glede na to, da se je tožnik že ob 17.00 uri vedel agresivno, okoli 22.00 ure, ko ga je medicinsko osebje napotilo v bolniško sobo in mu ni dovolilo sprehajanja po hodniku, pa je bil tako nemiren, da je zelo močno brcnil v vrata sobe, da se je stresla stena, so bili podani pogoji za izvedbo PVU po 29. členu ZDZdr, kar je potrdila tako zdravnica, zaposlena pri tožencu, C. C. kot tudi izvedenca v izvedenskem mnenju (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pomeni, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do tega, ali je bil PVU izveden v skladu s pravili stroke). Slednja sta tudi izrecno pojasnila, da je pri izvedbi PVU sodelovalo zadostno število oseb (ne pa premalo, kot zatrjuje tožnik), in sicer, da ni treba, da je hkrati prisotnih 5 oseb, temveč zadošča, kot v predmetni zadevi, da so na tožniku PVU najprej izvedli trije zdravstveni tehniki, nato pa sta se jima pridružila dva policista (kot izhaja iz 17. in 18. strani izvedenskega mnenja).

16.Tožnik v pritožbi nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da po uporabi PVU ni bil v 24 urah opravljen zdravniški pregled tožnika v skladu z 241.a členom ZIKS (tožnik je bil namreč iz zavoda za prestajanje kazni prepeljan k tožencu - psihiatrični bolnišnici). Pritožbeno sodišče po eni strani pojasnjuje, da zaradi te zatrjevane opustitve tožnik ne vtožuje nikakršne škode, zato to vprašanje sploh ni pravno odločilno. Pa tudi če bi jo vtoževal, bi bili tosmerni očitki neutemeljeni, ker navedena določba v predmetni zadevi sploh ne pride v poštev. Določba 241.a člena ZIKS določa namreč 24-urni rok za opravo zdravniškega pregleda obsojenca v primeru uporabe prisilnih sredstev v zavodih za prestajanje kazni, ne pa roka za opravo zdravniškega pregleda po uporabi PVU (v smislu 29. člena ZDZdr) v bolnišnicah oziroma psihiatričnih ustanovah, za kar je šlo v predmetni zadevi. Pa tudi sicer iz odpustnega pisma izhaja, da je bil tožnik na lastno zahtevo naslednji dan iz zdravstvene ustanove odpuščen že ob 11.30, torej precej pred potekom 24 ur, zato se ne more uspešno sklicevati na to, da mu toženka ni nudila zdravniškega pregled v tem roku.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 29 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (1978) - ZIKS - člen 241a Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 186, 186/4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 212, 243

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.