Jedro

Materialnopravno izhodišče obravnavanega spora je res (strožja) objektivna odgovornost voznika motornega vozila, vendar pa je za pravilno oceno deleža peščeve soodgovornosti za nastalo škodo ob zatrjevanih voznikovih kršitvah cestnoprometnih predpisov treba primerjati krivdne deleže obeh.

Nadomestilo za telesno okvaro se po sedaj že ustaljenem stališču sodne prakse upošteva samo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče vštevanje opravi po prostem preudarku na podlagi vseh okoliščin primera, pri čemer se škoda, ki jo oškodovanec utrpi iz tega naslova, sestoji iz razlike med skupno škodo in tistim, kar oškodovanec dobiva oziroma bo dobival iz naslova invalidnine, kar pomeni, da je treba najprej ugotoviti celotno odškodnino, od nje odšteti morebitne prejemke in šele nato določiti odškodnino glede na razmerje deljene odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu za znesek 2,170.000,00 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.01.1999 dalje do plačila razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obrestnem delu pa spremeni tako, da se tožniku od dosojenih 3,220.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodi še del zahtevanih obresti od 01.01.2002 do 06.02.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, medtem ko se v preostalem delu pritožba zavrne in se v nespremenjenem ter nerazveljavljenem zavrnilnem delu za presežno zahtevane obresti od dosojenih 3,220.000,00 SIT potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 3,220.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska 3,220.000,00 SIT za čas od 11.01.1999 do 07.02.2003 in za znesek 2,170.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.01.1999 dalje do plačila zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu takšne delne sodbe in stroškovnemu izreku se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. Glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke je navedel, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je do nezgode prišlo izven strnjenega naselja. Do nje je namreč prišlo v strnjenem naselju, saj so v neposredni bližini kraja nesreče trgovina, gostinski lokal, kulturni dom in upokojenski klub, to cesto pa redno uporabljajo delavci K. i. L., ko se ponoči vračajo iz službe. Zmotna je tudi ocena prvostopnega sodišča, da je tožnik kar v 40% soprispeval k obravnavani nesreči. Pri presoji deleža krivde zanjo bi moralo v večji meri upoštevati, da je zavarovanec tožene stranke vozil z neprilagojeno hitrostjo, preblizu desnega roba ceste in s premajhno pazljivostjo, sicer bi se tožniku lahko izognil, da je vozil pod vplivom alkohola in z neustreznimi očali, kar vse je pripomoglo k temu, da je neustrezno reagiral in s tem odločilno prispeval k nastanku škode. Nadalje je v pritožbi obširno povzel dejstva, ki jih je prvostopno sodišče ugotovilo v zvezi z obsegom nastale nepremoženjske škode, pritožbeno pa je izrecno izpodbijal zaključek prvostopnega sodišča, da je v 20% soprispeval k večjemu obsegu škode zaradi prezgodnjega obremenjevanja spodnjih okončin. Tožnik tega ni storil zaradi malomarnosti ali celo namerno, temveč zaradi bolezenskega stanja oziroma delirija, kot je ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke, zaradi česar za daljše zdravljenje oziroma večje posledice ne more biti odgovoren. Njegovi zahtevki za izplačilo odškodnine tako po povedanem ne morejo biti previsoki. Tožnik se je obširno pritožil še zoper tek zamudnih obresti pred dosojenim datumom, nato pa je pritožbo pravočasno dopolnil in v dopolnitvi izpodbijal vračunavanje invalidnine v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navedel je, da uveljavlja odškodnino za tisto, kar v posledici nesreče izgubil in ne pridobil, sploh pa je invalidnino tekom postopka izrecno že vštel v svoje zahtevke za povrnitev premoženjske škode, konkretno v oskrbnino, zato ga z vračunanjem sodišče prve stopnje sedaj ne bi smelo prikrajšati. Zaradi navedenega je sodišču druge stopnje predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa njeno ustrezno spremembo.

Tožena stranka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi z delno sodbo odločalo o povrnitvi nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 09.10.1995, ko ga je kot pešca z vozilom zbil zavarovanec tožene stranke. V zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom je ugotovilo, da se je pripetil ponoči, izven strnjenega naselja in na neosvetljenem vozišču, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, zavarovančev vozni pas pa širok 3,3 m. Zavarovanec tožene stranke je peljal s hitrostjo 58,6 km/h in na sredini svojega voznega pasu zbil tožnika, ki je hodil 1,1 m od levega roba ceste oziroma 1,4 m od sredinske črte, oblečen v temna oblačila. Zavarovanec tožene stranke je imel manj kot 0,45 g/kg alkohola v krvi, medtem ko je bila koncentracija alkohola pri tožniku 2,00 g/kg. Tožnik bi z vožnjo v okviru dovoljene hitrosti škodne posledice omilil, saj bi v tožnika trčil s 16,6 km/h nižjo hitrostjo (preprečil bi jo lahko le z vožnjo do 40 km/h), tožnik pa bi jo lahko preprečil, če bi hodil po levi strani ceste v smeri svoje hoje in se vozilu umaknil na bankino.

Glede na ugotovljena dejstva in materialnopravno izhodišče spora, ki je v objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke (173., 174. in 177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi še vedno uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ter glede na ugotovljene krivdne kršitve cestnoprometnih predpisov s strani obeh udeležencev prometne nesreče, ki so v zavarovančevi prehitri vožnji in tožnikovi visoki stopnji alkoholiziranosti ter hoji po sredini zavarovančevega voznega pasu ponoči na neosvetljenem delu ceste v temnih oblačilih, je sodišče prve stopnje breme odgovornosti za nastalo škodo porazdelilo med njiju v razmerju 60% (odgovornost zavarovanca tožene stranke) proti 40% (soprispevek tožnika).

Takšna porazdelitev odgovornosti je pritožbeno sporna za tožnika, sporna pa je tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da se je nesreča pripetila izven strnjenega naselja. V slednjo sodišče druge stopnje ni podvomilo, saj je bila povzeta iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, napravljenega v kazenskem postopku, ki ga je kot dokaz svojih trditev sodišču predložil ravno tožnik in sta obe stranki z njim soglašali. Sploh pa ta dejanska ugotovitev, da je do nezgode prišlo izven strnjenega naselja, po presoji drugostopnega sodišča za odločitev o deležu tožnikove sokrivde za nastalo škodo niti ni bila pravno odločilna, ker je prvostopno sodišče tožniku očitalo le hojo po sredini ceste v močno vinjenem stanju in temnih oblačilih, kar s samo lokacijo nesreče (v ali izven strnjenega naselja) ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da je bilo vozišče neosvetljeno, ni odločilno povezano. V tem delu je zato tožnikova pritožba neutemeljena.

Vseeno pa sodišče druge stopnje ob tako (pravilno) ugotovljenih dejstvih še ne more preveriti pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča glede deleža tožnikovega soprispevka k nastali škodi (ali je 40%, kot ga ocenjuje sodišče prve stopnje, ali morebiti 30%, kot ga priznava sam tožnik). Prvostopno sodišče namreč glede na tožnikova zatrjevanja o tem, da je zavarovanec tožene stranke s svojim ravnanjem zagrešil več kršitev cestnoprometnih predpisov, teh dejstev še ni ugotovilo v celoti, niti ni napravilo ustreznih materialnopravnih zaključkov, zato na pritožbo tožnika v tem delu ni mogoče odgovoriti. Res je materialnopravno izhodišče obravnavanega spora (strožja) objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, vendar pa je za pravilno oceno deleža tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo treba primerjati krivdne deleže obeh in ker je tožnik zavarovancu tožene stranke poleg prehitre vožnje očital še vožnjo preblizu desnega roba ceste, premajhno pazljivost, vinjenost in vožnjo z neustreznimi očali, bi moralo sodišče prve stopnje glede zatrjevanih kršitev ob predlaganih dokazih ugotoviti tudi, ali so te kršitve cestnoprometnih predpisov podane ali ne in če so, ali in kako vplivajo na porazdelitev odgovornosti obeh za nastalo škodo.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje moralo odločitev prvostopnega v delu, v katerem je zavrnilo tožnikov zahtevek zaradi tega, ker je ugotovilo njegov 10% večji soprispevek, kot pa ga je za nastalo škodo priznaval sam, razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotki, kot so razvidni zgoraj.

Nadalje je tožnik pritožbeno izpodbijal tudi odločitev o svojem 20% soprispevku k večjemu obsegu nepremoženjske škode zaradi prezgodnjega obremenjevanja spodnjih okončin. Do tega je po ugotovitvah prvostopnega sodišča, oprtih na mnenje izvedenca medicinske stroke, prišlo nekaj dni po škodnem dogodku zaradi tožnikovega bolezenskega stanja (delirija), v katerem je bila njegova razsodnost bistveno zmanjšana, kar je privedlo do premaknitve kostnih odlomkov spodnjih udov in do podaljšanega zdravljenja. Takšna odločitev po presoji drugostopnega sodišča ni v zadostni meri obrazložena, saj glede na neprerekane ugotovitve izvedenca, da tožnik tega ni počel samovoljno, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je dejansko njegov soprispevek k nastali škodi. Katero je torej tisto tožnikovo zakrivljeno ravnanje (192. v zvezi z 205. členom ZOR), da je nastala škoda večja, zaradi česar je upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine, iz izpodbijane odločitve ni razvidno. V kolikor je prvostopno sodišče štelo, da tožena stranka za povečan obseg škode ne odgovarja zaradi okoliščin, ki so posledica tožnikovega osebnostnega stanja in lastnosti (alkoholizem), pa bi moralo to izrecno navesti med razlogi svoje odločitve, saj bi le s tem lahko tožniku zagotovilo pravico do učinkovitega pravnega varstva. Ravno tako iz razlogov sodbe ni razvidno, v čem je prezgodnje obremenjevanje spodnjih okončin vplivalo na ugotovljeni obseg zmanjšanih življenjskih aktivnosti oziroma katere so tiste trajne posledice, za katere naj bi odgovarjal tožnik sam (obrazložena posledica je le vpliv na podaljšano zdravljenje), zato je ob vsem povedanem sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo tudi v delu, v katerem je bil zaradi ugotovitve o tožnikovem 20% soprispevku k večjemu obsegu škode v tem odstotku zavrnjen njegov odškodninski zahtevek za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodili, da svojo odločitev v tem delu ustrezno obrazloži. Tožnik je pritožbeno izpodbijal tudi odločitev o vštevanju invalidnine v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. V tem delu je v njej neutemeljeno navedel, da je bil zaradi vštevanja prikrajšan, ker prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je invalidnino že sam poračunal pri zahtevku za izplačilo oskrbnin, saj se nadomestilo za telesno okvaro po sedaj že ustaljenem stališču sodne prakse upošteva samo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče vštevanje opravi po prostem preudarku na podlagi vseh okoliščin primera, kar je bilo v konkretni zadevi, ko je prvostopno sodišče od dosojene odškodnine iz tega naslova tožniku na račun invalidnine odbilo znesek 200.000,00 SIT, spoštovano. Ugotovljen je bil mesečni znesek prejetega nadomestila (8.204,00 SIT) in njegovo pričakovano prejemanje (še 14 let), kar pritožbeno niti ni izpodbijano, je pa sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo samo vštetje tega zneska opravljeno na napačen način. Nadomestilo za telesno okvaro se namreč v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vračuna tako, da se škoda, ki jo oškodovanec utrpi iz tega naslova, sestoji iz razlike med skupno škodo (v konkretnem primeru 4,000.000,00 SIT, kolikor je neizpodbijana višina pravične denarne odškodnine) in tistim, kar oškodovanec dobiva oziroma bo dobival iz naslova invalidnine (po neizpodbijani oceni prvostopnega sodišča skupni znesek 200.000,00 SIT), kar pomeni, da je treba najprej ugotoviti celotno odškodnino, od nje odšteti morebitne prejemke in šele nato določiti odškodnino glede na razmerje deljene odgovornosti, medtem ko je sodišče prve stopnje izhajalo iz nasprotnega. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje tudi glede vštetja invalidnine pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem zavrnilnem delu razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo to nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja odšteti od pravične denarne odškodnine 4,000.000,00 SIT, nato pa dobljeno razliko razdeliti med oba udeleženca škodnega dogodka glede na njuna deleža odgovornosti zanjo.

Končno pa je delno utemeljena tudi pritožba zoper tek zamudnih obresti od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti tožniku sicer ne pripadajo od dneva vložitve tožbe, saj se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189. člena ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, pri čemer pa ne gre prezreti stališča Vrhovnega sodišča RS, izraženega v načelnem pravnem mnenju z dne 26.06.2002, po katerem oškodovancu od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od dneva uveljavitve OZ pa vse do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V tem delu je zato sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti spremenilo tako, da mu gredo od dosojenega zneska 3,220.000,00 SIT od 01.01.2002 do 06.02.2003 zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 07.02.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Glede na vse navedeno je tožnikova pritožba tako delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ji je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu za znesek 2,170.000,00 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.01.1999 dalje do plačila razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v obrestnem delu pa spremenilo tako, da je tožniku od dosojenih 3,220.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo še del zahtevanih obresti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in tako v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu (kar pomeni glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 3,220.000,00 SIT od 11.01.1999 do 31.12.2001 in presežno zahtevanih zamudnih obresti od tega zneska od 01.01.2002 do 06.02.2003) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Kadar sodišče druge stopnje delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (IV. v zvezi s III. odstavkom 165. člena ZPP).