Jedro

Stanovanjski organ Poveljstva garnizije bivše JLA ni bil več upravičen razpolagati s stanovanji po 25.6.1991. Zato je vselitev v stanovanje na podlagi takšne odločbe nezakonita.

Priloge k Skupni deklaraciji, na katere se sklicuje revizija, urejajo le določena področja kot npr. režim na meji, varnost meja, carine in podobno. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi (konkretno z vojaškimi stanovanji), pa ni bilo vzpostavljeno stanje pred 25.6.1991. Pri tem ni nikakršnega neskladja med (kot revizija pravi) mednarodnim pravom in notranjim pravom, saj je z ratifikacijo Skupne deklaracije to postalo domače pravo, kar pa je imelo za posledico, kot je bilo že obrazloženo, odlog izvrševanja osamosvojitvenih aktov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja št. 15. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji zatrjuje, da je bilo s skupno deklaracijo, ki je bila podpisana 7.7.1991 na Brionih, odloženo in suspendirano izvrševanje osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije za 90 dni. Zato so ponovno veljali zvezni predpisi, ne pa osamosvojitveni akti RS in je bivša JLA zakonito razpolagala z vojaškimi stanovanji. Poznejše prenehanje veljavnosti zveznih predpisov t.j. v času po 7.10.1991 na veljavnost odločbe, ki je bila izdana 22.8.1991, ne more vplivati. Drugačna razlaga skupne izjave bi pomenila kolizijo med notranjim pravom in mednarodnim pravom. V prid temu stališču govori tudi dejstvo, da je v RS v obdobju suspenza veljala tista zvezna zakonodaja, ki so jo v tem času sprejeli zvezni organi. Povdarja še, da je za odločitev v konkretni zadevi bistveno, ali je bila Slovenija v spornih 90-ih dneh v sestavi takratne SFRJ, ali ne. Po mnenju revidenta namreč o samostojni in neodvisni državi ni moč govoriti, če ta nima svojih meja in če mora policija delovati v skladu z zveznimi predpisi. To svoje stališče obširno utemeljuje in se pri tem sklicuje na pomen besede "suspenz", uporabljene v Prilogi I skupne deklaracije. Ob tem se sklicuje še na 4. alineo V. tč. Priloge 1 Skupne deklaracije, in zatrjuje, da je RS na podlagi te določbe morala JLA vrniti tudi vojaška stanovanja. Meni, da je Slovenija tedaj še za 90 dni ostala v sestavi tedanje SFRJ in je bila bivša JLA zakoniti stanodajalec za sporno stanovanje. Poleg tega 1.odstavka 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ni mogoče uporabiti brez določila 2.in 3.odstavka istega člena, ki določata, da se premoženje JLA prevzame postopno, najkasneje do konca 1993. S tem v zvezi zatrjuje, da je Slovenija samo eden od solastnikov na skupnem zveznem premoženju in da brez soglasja drugih solastnikov - republik bivše SFRJ - ne more razdružiti skupnega premoženja. Drugačna razlaga pa bi pomenila samovoljno in enostransko ravnanje RS, ki nasprotuje temeljnim načelom pravnega reda RS in mednarodnemu pravu.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bilo toženi stranki dodeljeno stanovanje iz stanovanjskega fonda bivše JLA dne 19.8.1991. To pa je, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, edino pravno odločilno, saj tožena stranka ni zatrjevala, da bi zaradi z omenjeno odločbo dodeljenega stanovanja, prepustila JLA stanovanje, ki ga je pridobila pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3. odstavek I.točke cit. listine). Po 1. odstavku 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji.

Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij. S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I), s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo. S sprejemom Skupne deklaracije ni bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji, na katere se sklicuje revizija, urejajo le določena področja kot npr. režim na meji, varnost meja, carine in podobno. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi (konkretno z vojaškimi stanovanji), pa ni bilo vzpostavljeno stanje pred 25.6.1991. Pri tem ni nikakršnega neskladja med (kot revizija pravi) mednarodnim pravom in notranjim pravom, saj je z ratifikacijo Skupne deklaracije to postalo domače pravo, kar pa je imelo za posledico, kot je bilo že obrazloženo, odlog izvrševanja osamosvojitvenih aktov.

Glede na revizijska izvajanja je treba posebej poudariti, da je postala Republika Slovenija z dnem 25. 6. 1991 samostojna in neodvisna država in da noben kasnejši akt ni vplival na veljavnost osamosvojitvenih aktov. Zato Republika Slovenija od dne osamosvojitve dalje ni bila več sestavni del bivše SFRJ in so vsa revizijska izvajanja, ki temeljijo na tej napačni domnevi, neutemeljena. Sicer pa to, ob uvodoma razloženem razmerju med osamosvojitvenimi akti RS, ki temeljijo na pravici do samoodločbe (glej 1.tč. Temeljnih načel Ustave SRS iz leta 1974), in Skupno deklaracijo na področju upravljanja in razpolaganja z nepremičninami bivše JLA, ki niso bile zajete v 4. alinei V. tč. Priloge 1 Skupne deklaracije, za odločitev v konkretnem primeru ni pravno odločilno. Pri tem je potrebno pojasniti še, da stanovanj iz stanovanjskega fonda bivše JLA ni moč uvrstiti med objekte, ki so omenjeni v 4. alinei V. tč. Priloge 1 Skupne deklaracije in ki jih je bilo potrebno vrniti bivši JLA, kot to zmotno meni revident. Naslov te točke se namreč glasi "Nadaljnje oblike in načini izvajanja prekinitve ognja". Zato razlaga, da bi bilo na podlagi te določbe potrebno vrniti JLA tudi stanovanja, seveda ne pride v poštev.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje revidenta na 2. in 3. odstavek 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, saj se ti dve določili nanašata le na možnost postopnega (fizičnega) prevzema premoženja JLA, vse v skladu z odredbami Predsedstva Republike Slovenije o preimenovanju enot JLA v enote TO Slovenije. Teh določil ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru organu JLA ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS, vse do konca leta 1993, ampak je bila dana možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991. Napačno je tudi revizijsko stališče o solastništvu na bivšem zveznem premoženju. O teh vprašanjih je Republika Slovenija odločila kot suverena država s svojimi predpisi. Zato sklicevanje na pravila o solastništvu v tem primeru, ko gre za razmerja med osebami javnega prava, seveda ni utemeljeno.

Tako je potrebno šteti, da tožena stranka ni pridobila stanovanjske pravice in zaseda zato sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ).

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).