Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik, ki je bil sicer razporejen na delovno mesto višji vojaški uslužbenec X. razreda, dokazal, da je v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2014 opravljal dela, ki sodijo v opis del in nalog višjega vojaškega uslužbenca XII. razreda. Tožniku torej za sporno obdobje pripada plača za dejansko opravljeno delo.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanja toženke (žaljive opazke, zasmehovanje, dodeljevanje zahtevnejših nalog od tistih, ki bi jih moral tožnik opravljati na podlagi formacijske dolžnosti, ignoriranje tožnikovih ugovorov, pobud in predlogov), ki so bila usmerjena na tožnikovo osebnost, dolgotrajna (več kot 6 let) in sistematična, predstavljajo dejanje mobinga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 7. 2008 obračunati razliko v bruto plači med dejansko izplačano plačo po količniku 3,60, povečanem za dodatek, ter plačo, ki bi jo moral prejemati po količniku 4,80, povečanem za dodatke, plačati prispevke in davke iz bruto zneska 3.235,96 EUR ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za razliko plače za pretekli mesec do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2014 obračunati razliko v bruto plači med dejansko izplačano plačo za 30. oziroma 31. plačni razred, povečano za dodatke in plačo, ki bi jo moral prejemati po 37. plačnem razredu, povečano za dodatke, plačati prispevke in davke iz bruto zneska 33.615,23 EUR ter tožniku plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za razliko plače za pretekli mesec do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2012 do plačila, zavrnilo pa višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 7.000,00 EUR s pripadki (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna takoj prenehati z nezakonitim, neenakim in ponižujočim obravnavanjem tožnika, v nasprotnem primeru pa je dolžna tožniku plačati 500,00 EUR za vsak mesec, ko z dejanjem ne bo prenehala (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 499,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne ter mu naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da zadevo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da so tožnikovo izpovedbo izrecno potrdile tudi priče A.A., B.B., C.C. in D.D.. D.D. je poudarila, da so področje vojaške didaktike pokrivali različni ljudje, ki so imeli različne čine, da je bilo delo pri različnih uslužbencih različno, saj so poleg tega opravljali še druga dela. Pojasnila je tudi vidike pisanja programa za predmete. Iz izpovedbe navedene priče, ki je bila tožniku nadrejena, izhaja, da je poskrbela, da je tožnik dobil dela, ki so predvidena za uslužbenca X. razreda. Tako se izkaže, da je nepravilen in protispisen zaključek sodišča, da je tožnik vendarle večino časa opravljal naloge višjega vojaškega uslužbenca XII. razreda. Iz izpovedbe navedene priče tudi izhaja, da je tožnik prevzel področje vojaške didaktike, ker je bil st. E. pol leta odsoten, ko pa se je vrnil, je tožnik še vedno sodeloval na področju didaktike. Delovala sta skupaj, dokler ni bil st. E. razporejen drugam, nato pa je to področje prevzel major F.F. V zvezi z izpovedbo priče A.A., ki je ocenil, da je tožnik v kritičnem obdobju opravljal naloge delovnega mesta vojaški uslužbenec XII. razreda, tožena stranka pripominja, da je priča razporejena na podčastniško dolžnost, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik ter slednji zagotovo ne more vedeti, kakšna so dela in naloge učitelja, saj ni bil tožnikov nadrejeni, temveč le njegov sodelavec. Glede priče B.B. pa tožena stranka izpostavlja, da je izpovedala, da ne more reči natančno, kaj je delal tožnik. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo navedenim pričam in napravilo napačne zaključke. Imenovane priče sploh niso bile upravičene ocenjevati, kakšna dela in naloge se opravljajo na posamezni dolžnosti, posameznem nazivu, sicer pa so podale zgolj pavšalno subjektivno oceno tožnikovega dela. Nepravilen in zmoten je zaključek sodišča, da je bil tožnik s strani tožene stranke v spornem obdobju diskriminiran in da se je nad njim izvajal mobing. Tožena stranka pojasnjuje, da ima tožnik kot pripadnik Slovenske vojske na voljo predpisane postopke, na podlagi katerih lahko ukrepa v primeru kršitve po službeni poti. Sodišče prve stopnje je namreč kot razlog za svojo odločitev v tem delu opisuje tudi primer, ko toženka ni odgovorila na tožnikove vložene ugovore, predloge, obvestila, ki jih je vlagal po službeni poti in v skladu z Zakonom o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007). Vztraja, da je kot delodajalec storila vse, kar je potrebno, da bi se ugotovilo domnevno nezaželeno ravnanje in v ta namen tudi ustanovila komisijo, ki je ugotovila, da do takšnega ravnanja ni prišlo. Razporejanje pripadnikov Slovenske vojske je v diskreciji delodajalca, želje in pričakovanja pa se včasih ne ujemajo z realnim stanjem. Ker tožnik ni bil razporejen na višjo dolžnost (višji vojaški uslužbenec XII. razreda), to še ne pomeni, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno. Glede napredovanja tožnika v plačilnem razredu je ugotoviti, da je tožena stranka priznala tožniku izplačilo razlike v plači med 30. in 31. plačnim razredom, s tem pa tudi priznala svojo napako pri ugotavljanju pogojev za napredovanje v plačnih razredih v letu 2010. Slednje pa ne more pomeniti, da je bilo ravnanje tožene stranke neželeno, dalj časa trajajoče, sistematično, ipd., saj tožena stranka pri tej napaki ni ravnala zavestno in z nedopustnimi nagibi. G.G. je res podal tudi predlog za razporeditev tožnika v višji naziv, vendar pa ta predlog na Generalštabu SV ni bil sprejet. Nadalje obrekovanje s strani sodelavcev ne more pomeniti, da je tožena stranka odgovorna in iz tega naslova zavezana za izplačilo odškodnine. V kolikor je šlo za nezaželeno ravnanje, je šlo zgolj za posamezne primere, na katere tožena stranka ni imela vpliva, niti ni kakorkoli prispevala k njihovem nastanku. Očitno je šlo za posamične ekscesne primere, katere bi gotovo vsaj disciplinsko obravnavala, če bi bila z njimi seznanjena. Uveljavlja, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj sodišče v 15. točki obrazložitve navaja, da je bilo neslanih šal in izrazov na račun tožnika veliko, kar vse je izhajalo od nadrejenih sodelavcev, medtem ko iz izpovedbe prič izhaja drugače. Nepravilen in zmoten je tudi zaključek sodišča, da je ravnanje tožene stranke očitno vplivalo na psihično zdravje tožnika, njegove težave pa bi naj potrdila tudi zdravnica H.H. Glede vzrokov za psihične motnje je izpovedala, da jih ne more opredeliti, ker jih je ogromno in ni izpovedala, da je tožnikovo psihično stanje posledica nezadovoljstva tožnika na delovnem mestu in šikaniranja. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti tudi niso v medsebojnem nasprotju, prav tako pa izrek ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o protispisnosti nekaterih ugotovitev sodišča prve stopnje, torej kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz vsebine pritožbe razvidno, da tožena stranka po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

6. V pretežnem delu pritožbe tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi in izjavami prič ter tožnika. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje svojo odločitev o dejanskem opravljanju dela in o mobingu oprlo na izpovedi posameznih prič in tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

7. Tožnik v predmetnem individualnem delovnem sporu zahteva razliko v plači v obliki čiste denarne terjatve in sicer, da je upravičen do plače po dejanskem delu, kljub formalni razporeditvi na drugo formacijsko dolžnost. Za čas od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2014 uveljavlja izplačilo razlike v plači med plačo, ki jo je prejel in plačo za višje vrednoteno dolžnost, ker naj bi delo na tej dolžnosti dejansko opravljal. Tako za čas od 1. 1. 2008 do 31. 7. 2008 vtožuje plačo za dolžnost višjega vojaškega uslužbenca, ki je uvrščeno XII. razred in za katero je bil pred prevedbo določen osnovni količnik v višini 4,80, po prevedbi (od 1. 8. 2008 dalje) do 31. 8. 2014 pa izhodiščni 37. plačni razred.

8. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik v celotnem spornem obdobju razporejen v X. razred in je od 1. 1. 2008 do 31. 7. 2008 prejemal izhodiščno plačo po količniku 3,60, povečanem za dodatke, od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008 pa prejemal plačo za 30. plačni razred, povečano za dodatke (in napredovanje za en plačni razred od 1. 4. 2010 dalje); - da je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 456/2008 z dne 13. 1. 2009 toženi stranki naloženo, da tožniku za obdobje od 19. 9. 2005 do 31. 12. 2007 obračuna in izplača razliko v bruto plači med dejansko izplačano plačo po količniku 3,60 in plačo, ki bi jo moral prejemati po količniku 4,80, ker je tožnik dejansko opravljal visoko zahtevna dela višjega vojaškega uslužbenca XII. razreda; - da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo za XII. razred do 31. 12. 2007, od takrat dalje pa plačo za X. razred; - da je tožnik zatrjeval, da je tudi v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2014 opravljal dela, ki sodijo v opis del in nalog višjega vojaškega uslužbenca XII. razreda; - da je tožnik ves čas sproti dobival dela in naloge, ki ne izhajajo iz delovnega področja zahtevnosti X. razreda, temveč najmanj XII. razreda in sicer je pokrival področje vojaške didaktike in metodologije usposabljanja vojaških enot (A3); bil nosilec vseh strokovnih nalog na področju voditeljstva; pisati je moral navodila za uporabo vadbišča za usposabljanje voditeljskih veščin; dobil ukaz za izvedbo tečaja za inštruktorje z dne 14. 2. 2008 (A4), ukaz za izvedbo osnovnega vojaškega izobraževanja z dne 16. 6. 2008 in 21. 7. 2008 (A7 in A9); bil nosilec predmetov vojaška didaktika na šoli za častnike in metodologija vojaškega usposabljanja na šoli za podčastnike; naredil učni načrt za predmet vojaška didaktika, v katerem je tudi naveden kot nosilec predmeta (A13); naredil učni načrt predmeta uvod v vojaško voditeljstvo (A52), v katerem je tudi naveden kot nosilec predmeta; izdelal učni načrt za podčastnike, kjer je bil z ukazom določen za nosilca predmeta; izvedel tečaj za inštruktorje iz vojaške didaktike od februarja do marca 2009, pri čemer je to nalogo kasneje prevzel F.F., njegovo delovno mesto pa se je sistemiziralo v nazivu polkovnik (XIII. razreda); v skladu z ukazom z dne 2. 7. 2010 izvedel tečaj za inštruktorja voditeljskih veščin; prevzel delo vsebinskega nosilca projekta ... (A5), iz katerega izhaja, da je bil zadolžen za ključnega udeleženca pri tem projektu oziroma za vsebinskega spremljevalca, da je pripravil vse potrebno za javni razpis, se pogajal s ponudniki in bil imenovan za vodjo projekta s strani naročnika od septembra 2010 do druge polovice 2013; napisal je navodilo za uporabo metodologije in program usposabljanja inštruktorjev po tej metodologiji; izdelal program za tečaj za višje podčastnike in sicer program voditeljstva, prav tako pa bil izvajalec tečaja za inštruktorje na vadbišču za usposabljanje voditeljskih veščin v obdobju od 18. 10. 2010 do 29. 10. 2010 (A36) in bil ves čas izobraževanja nosilec predmeta vojaško voditeljstvo in izdelovalec podrobnih učnih načrtov in odgovorna oseba za izvedbo tega predmeta; z ukazom z dne 16. 11. 2011 je bil določen za vodjo I. in kasneje za vodjo J., pri čemer je izvedel soorganizacijo, vse načrte in izvedbe del (A47 in A50); konstantno je učil na šolah; izvedel tečaje za inštruktorje na vadbišču, trikrat bil vodja ..., pri čemer je v programu poučevanja na visokem tečaju za podčastnike napisano, da lahko poučujejo le vojaški uslužbenci XII. razreda ali več; - da iz izpovedbe A.A. izhaja, da je s tožnikom skupaj delal na področju poveljstva in da je tožnik pisal programe in predaval na vojaških šolah, za takšno delo pa je predviden višji vojaški uslužbenec XII. razreda ali več; - da iz izpovedi B.B. izhaja, da je tožnik v preteklih letih opravil bistveno več ur učenja od njega, vendar je bil njegov razred trikrat višji od tožnikovega in tožnikovo delo ni bilo nič manj zahtevno od njegovega, temveč prej obratno ter, da je bil tožnik zadolžen za sodelovanje pri oddaji na K. v zvezi z vojaškim voditeljstvom iz razloga, ker je bil ocenjen kot najbolj kompetentna oseba za to; - da iz mnenja L.L. z dne 12. 7. 2013 (B91) izhaja, da je tožnik nosilec predmeta vojaško voditeljstvo, da predava tudi druge teme, da je njegova vseobsežna aktivnost pri predmetu vojaško voditeljstvo izkazana s področnima načrtoma za ta predmet (A58 in A59), da je tožnikovo strokovno znanje in zavzetost za opravljanje pedagoškega dela na visokem nivoju, je član skupine, ki je postavila koncept vojaškega voditeljstva v Slovenski vojski, pripravil je vojaško strokovno literaturo in začel uvajati vojaško voditeljstvo v vojaško izobraževanje in usposabljanje; - da iz izpovedbe D.D., ki je bila tožniku nadrejena v obdobju od 2008 do 2. 7. 2010 izhaja, da je tožnik opravljal tudi naloge, ki se uvrščajo med naloge uslužbence v X. razreda, da je prevzel področje vojaške didaktike, ker je bil st. E.E. bil pol leta odsoten, vendar ko se je vrnil je tožnik še vedno sodeloval na področju vojaške didaktike, dokler ni bil E.E. popolnoma razporejen drugam, to področje pa je kasneje prevzel major F.F. 9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dokazal, da je v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2014 opravljal dela, ki sodijo v opis del in nalog višjega vojaškega uslužbenca XII. razreda. Ugotovilo je, da spada poučevanje in izdelovanje strokovne literature med formacijske dolžnosti višjega vojaškega uslužbenca X. razreda, vendar so takšne naloge vsebovane tudi pri formacijski dolžnosti višji uslužbenec XII. razreda, pri čemer je obseg teh nalog zahtevnejši in obsežnejši. Ugotovilo je, da je bil tožnik nadpovprečno obremenjen pri opravljanju rednih nalog prav zaradi izdelave navodil za uporabo poligona za usposabljanje iz voditeljskih veščin (B40 in B41), da iz ukaza za izvedbo prvega višjega tečaja za podčastnike in podčastnice z dne 20. 7. 2010 izhaja, da je bil med nosilci predmetov tožnik edini višji vojaški uslužbenec X. razreda, vsi ostali pa so imeli višje nazive (višji vojaški uslužbenec XII. razreda in več), enako pa izhaja tudi iz končnega poročila o izvedbi drugega osvežitvenega seminarja z dne 27. 9. 2011 (A44) in urnika 4. tečaja za vodenje podčastnike z dne 19. 5. 2012 (A57). Iz obsežne listinske dokumentacije, ki jo je v dokazne namene predložil tožnik, izhaja, da je v spornem obdobju ves čas opravljal dela in naloge na področju izobraževanja in usposabljanja, ki so jih njegovi sodelavci opravljali na dolžnosti višji vojaški uslužbenec XII. razreda. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izpovedi prič A.A., B.B., C.C. in tožnika, zaključilo, da je tožnik dokazal, da je v spornem obdobju opravljal dela in naloge višjega vojaškega uslužbenca XII. razreda. Glede izpovedi D.D. (ki je bila tožniku nadrejena v obdobju 2008 do 2. 7. 2010), da se pri vsaki funkcijski dolžnosti opravljajo tudi druga dela po nalogu nadrejenega, je ugotovilo, da je tožnik opravljal praviloma samo takšna druga dela, ki se uvrščajo med naloge XII. razreda. Tožnik, ki je bil sicer razporejen na delovno mesto višji vojaški uslužbenec X. razreda, je torej v spornem obdobju ves čas opravljal naloge delovnega mesta višji vojaški uslužbenec XII. razreda.

10. Pritožbeno sodišče z navedenimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vtoževano obdobje opravljal naloge višje zahtevnosti, kot so opredeljene za naziv višjega vojaškega uslužbenca X. razreda. Tožnik je namreč dokazal, da je pokrival področje vojaške didaktike in metodologije usposabljanja vojaških enot in bil nosilec vseh strokovnih nalog na področju voditeljstva, nosilec predmetov vojaška didaktika na šoli za častnike in metodologije vojaškega usposabljanja na šoli za podčastnike, da je izdelal podrobne učne načrte za predmete vojaška didaktika, uvod v voditeljstvo, katerih nosilec predmeta je bil ter učni načrt za šolo za podčastnike in bil prav tako določen za nosilca predmeta, napisal navodilo za uporabo metodologije, program za usposabljanje inštruktorjev po tej metodologiji, izdelal program za tečaj za višje podčastnike in program poveljstva ter bil izvajalec tečaja za inštruktorje na vadbišču za usposabljanje voditeljskih veščin, bil tudi nosilec predmeta vojaško voditeljstvo, izdelovalec podrobnih učnih načrtov in odgovorna oseba za izvedbo tega predmeta. Navedeno sta potrdili priči B.B. in L.L. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko ves čas opravljal visoko zahtevna dela višjega vojaškega uslužbenca XII. razreda. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik samoiniciativno opravljal dela, za katera ne bi bil zadolžen, temveč prav nasprotno, da ga je tožena stranka z ukazi določila za opravljanje naštetih nalog. Tožniku torej za sporno obdobje pripada plača za dejansko opravljeno delo v višini razlike med plačo, ki jo je prejel v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 7. 2008 po količniku 3,60, povečanem za pripadajoče dodatke ter plačo po količniku 4,80, povečano za pripadajoče dodatke. Za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2010 pa je upravičen do razlike plače med 30. in 37. plačnim razredom, za obdobje od 1. 4. 2010 do 31. 8. 2014 pa do razlike med 31. plačnim razredom in 37. plačnim razredom. Tožena stranka je sodišču predložila izračun službe za računovodstvo z dne 15. 12. 2014 in tožnik se je z izračunom tožene stranke v celoti strinjal. Sicer pa tožena stranka v pritožbi prisojene višine ne izpodbija.

11. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločalo tudi o odškodninski odgovornosti za nepremoženjsko škodo zaradi zatrjevanega trpinčenja tožnika na delovnem mestu že od leta 2006 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju izpostavljen šikaniranju na delovnem mestu, takšno protipravno ravnanje tožene stranke pa je bilo dolgotrajno in sistematično, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobing v skladu s četrtim odstavkom 6. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami) in 7. člen ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožniku je priznalo odškodnino zaradi mobinga v višini 8.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (7.000,00 EUR). Trpinčenje na delovnem mestu je v spornem obdobju prepovedoval četrti odstavek 6. a člena ZDR, iz katerega izhaja tudi definicija trpinčenja na delovnem mestu. To je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDR in 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Skladno s 44. členom ZDR in 46. členom ZDR-1 mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo osebnost. Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca pa daje tretji odstavek 45. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec delavcu v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Drugače kot po splošnih pravilih odškodninskega prava, je v sporu o odškodninski odgovornosti zaradi trpinčenja na delovnem mestu delodajalec dolžan dokazati tudi, da ni ravnal protipravno (drugi odstavek 45. člena ZDR in tretji odstavek 47. člena ZDR-1).

12. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da skupek ravnanj tožene stranke že od leta 2006 dalje do vložitve tožbe v letu 2012 (ki se do odločitve sodišča prve stopnje v letu 2015 ni spremenilo) predstavlja trpinčenje tožnika v skladu z definicijo, navedeno v prejšnji točki. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in sicer: - da je bil tožnik v enakih oziroma podobnih situacijah obravnavan neenako kot sodelavci, kar velja predvsem glede premeščanja tožnika, saj je v spornem obdobju moral opravljati zahtevnejše delovne naloge od tistih, ki jih je bil dolžan opravljati na podlagi pogodbeno določene formacijske dolžnosti oziroma naziva. Tožnikovi sodelavci, ki so v spornem obdobju opravljali enake naloge kot tožnik, so bili namreč razvrščeni v višji plačilni razred (oziroma v naziv XII. razreda ali več). Toženka je tako tožnika obravnavala ponižujoče in diskriminatorno; - da so vodstveni delavci tožene stranke in drugi sodelavci o tožniku govorili grdo in ga obrekovali (izpoved prič A.A. in B.B.), in sicer so se polkovniki šalili na kolegijih in o tožniku govorili „..., ...“, to pa so nato prevzeli tudi kolegi na tožnikovi ravni. Po izpovedbi B.B. so na kolegijih načelniki sektorja in načelniki samostojnih oddelkov pripovedovali šale v smislu, „...“. Sodelavci so tožnika poistovetili z izrazom „...“ Podobno je povedal A.A., in sicer, da so tožnika klicali „...“ in „...“. Slabšalne (žaljive) oznake nadrejenih in sodelavcev je vedenje, ki je pravno nedopustno in ima vse znake trpinčenja na delovnem mestu; - da je tožnik zoper izdane odločbe toženke redno vlagal ugovore, predloge in svoje nadrejene na nepravilnosti ves čas opozarjal, vendar toženka na to ni odgovorila. Tako je tožnik zaradi protipravnega ravnanja oziroma neukrepanja pristojnih s strani toženke o njegovih ugovorih oziroma predlogih za izboljšanje delovanja CDR zadevo prijavil Inšpektoratu RS za obrambo, Inšpektoratu RS za delo, Inšpekciji za sistem javnih uslužbencev, Uradu Vlade RS za enake možnosti, Varuhu človekovih pravic, obvestil pa tudi Komisijo za preprečevanje korupcije. Tožena stranka je ignorirala tožnikove pobude, želje po razgovoru in na vložene ugovore ni odgovorila; - da je tožena stranka res določila komisijo za ugotavljanje domnevno neželenega ravnanja, ki je v poročilu z dne 5. 8. 2008 (B51) ugotovila, da brigadir G.G. tožnika ni obravnaval diskriminatorno. Istočasno pa je ugotovila, da je bilo s strani nadrejenih večkrat predlagano, da se tožnika razporedi na višjo dolžnost oziroma imenuje v višji naziv, vendar so bili vsi predlogi s strani generalštaba SV zavrnjeni; nadalje je ugotovila, da postopek v zvezi s tožnikovim ugovorom zoper ukaz z dne 4. 2. 2008 ni bil izveden korektno; - da je tožena stranka pri napredovanju v plačilnih razredih tožnika obravnavala diskriminatorno in ponižujoče. Toženka je tožnika obvestila, da ne izpolnjuje pogoje za napredovanje in da se bodo pogoji ponovno preverjali naslednje leto (2. 11. 2009 - A24), ko je tožnik zaprosil za pojasnilo o neizpolnjevanju pogojev za napredovanje v plačilni razred (A25), toženka dodatnega pojasnila tožniku glede neizpolnjevanja pogojev ni dala in tudi ni prerekala, da ga glede napredovanja v letu 2010 ni obvestila, medtem ko je druge delavce o tem obvestila. Priča A.A. je potrdil, da je tožnik redno vlagal predloge za napredovanje, vendar se je tožniku ves čas dogajalo, da so njegove vloge končale v predalih in njegove zadeve niso bile nikdar zaključene.

13. Glede na navedene dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da navedena ravnanja toženke predstavljajo dejanje mobinga oziroma šikane, kar so toženka oziroma njeni sodelavci izvajali nad tožnikom v spornem obdobju. Ravnanja toženke in zaposlenih so bila usmerjena na tožnikovo osebnost (z žaljivimi opazkami, zasmehovanjem), izpostavljen je bil šikaniranju na delovnem mestu z dodeljevanjem zahtevnejših nalog (od tistih, ki bi jih moral opravljati na podlagi formacijske dolžnosti), takšno ravnanje toženke pa je bilo dolgotrajno (več kot 6 let) in sistematično (ko je ignorirala tožnikove ugovore, pobude in predloge). S tem je ravnala v nasprotju z obveznostjo (44. člen ZDR in 46. člen ZDR-1) in povzročila, da se je tožnik v posledici njenega protipravnega ravnanja na delovnem mestu počutil nekoristnega in razvrednotenega, zaradi česar se je občutno poslabšal njegov psihični položaj.

14. Ni mogoče slediti stališču pritožbe, da tožena stranka ni imela vpliva na obrekovanje in zbijanje šal na račun tožnika, saj iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik zoper številne nepravilnosti pri toženi stranki redno vlagal ugovore, predloge ter sprožal druge postopke, prav tako pa svoje nadrejene opozarjal na nepravilnosti, vendar na svoje vloge v večini primerov ni prejel odgovorov oziroma zadeve niso bile zaključene.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obstoj mobinga, ki ga je tožena stranka izvajala nad tožnikom v spornem obdobju. V tej zvezi je sodišče prve stopnje razmejilo, katera ravnanja nadrejenih delavcev tožene stranke so imele naravo trpinčenja in katera ne, ter to v razlogih izpodbijanega dela sodbe ustrezno obrazložilo. Skladno z ugotovljenimi razlogi je utemeljilo tudi višino prisojene odškodnine, zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru sprejeti drugačno dokazno oceno in zavrniti zahtevek v izpodbijanem delu, ne more biti upoštevno. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o nedopustnem (protipravnem) ravnanju tožene stranke in posegu v tožnikovo osebnost in dostojanstvo.

16. Zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, ki jih opredeljuje 179. člen OZ. Ta člen kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (kamor spada tudi pravica do osebne integritete in dostojanstva). Glede obstoja vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in tožniku nastalo škodo, pa tudi glede ugotavljanja obsega škode in posledic, ki so se zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izrazile v tožnikovi duševni sferi, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na zapis o opravljenem zdravniškem pregledu z dne 17. 2. 2012 (A54) in izpoved zdravnice H.H. Iz zapisa o opravljenem zdravniškem pregledu z dne 17. 2. 2012 izhaja, da je bil tožnik napoten na kontrolni pregled k psihiatru zaradi znakov depresivnosti in prilagoditvenih motenj, takšne težave pa je izrecno potrdila zdravnica H.H., ki je na pregledu tudi ugotovila, da tožnik začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za svoje delovno mesto. Da je tožnik trpel za prilagoditveno motnjo in depresivnostjo, izhaja že iz psihološkega izvida z dne 6. 6. 2011. Iz ambulantnega kartona z dne 12. 3. 2012 pa izhaja, da je bil na Oddelku za psihiatrijo pregledan že v aprilu 2010, ko je poročal o večletnem šikaniranju na delovnem mestu; da je v vojski že 24 let in ima dlje časa težave, saj je razvrščen v 30. plačilni razred, nikoli ni napredoval, če vpraša zakaj, pa ne dobi odgovora. Težave ima s spanjem, občasno je tesnoben, živčen, čuti razbijanje srca, opaža, da je vzkipljiv in se razburi. Iz ambulantega kartona izhaja, da je v ospredju prilagoditvena motnja z blagimi depresivno aksioznimi simptomi, ob opisani dolgotrajni objektivno neugodni situaciji v službi in ni suicidalen (A61). Enako pa je izpovedala osebna zdravnica, da ji je tožnik na pregledih potarnal, da ima težave v službi in da je v službi šikaniran. Bistveno je, da je nezakonito ravnanje tožene stranke tožniku povzročalo psihične težave, ki so se objektivizirale z izvidi v medicinski dokumentaciji.

17. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ko so bile izpolnjene vse predpostavke za nastop pravne posledice - odškodninske obveznosti tožene stranke. V okviru presoje pravilnosti sodbe je pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 179. člen OZ. Kot izhodišče za odmero odškodnine so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so sporni dogodki pri toženi stranki neugodno vplivali na tožnikovo zdravstveno stanje. Ker je bil tožnik več let (vse od leta 2006 dalje) izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu, se je porušilo tudi njegovo psihično ravnovesje, ki je začelo kazati znake depresivnosti in prilagoditvenih motenj. Sodba sodišča prve stopnje je tudi v tem delu popolnoma razumljiva in ni sama s seboj v nasprotju, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Glede na obseg in trajanje duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v znesku 8.000,00 EUR, kar ustreza višini približno 8 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlene v RS v času sojenja na prvi stopnji (1.005,52 EUR). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera sodišče ustrezno težo pripisalo protipravnemu ravnanju tožene stranke, ki je bilo dolgotrajno in sistematično, kar vsekakor narekuje priznanje po sodišču prve stopnje odmerjene odškodnine, saj po mnenju pritožbenega sodišča taka odmera ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine. Odškodnina v tej višini pa ustreza tudi že dosojenim odškodninam v podobnih primerih(1) .

19. Ker ostale pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Na primer Pdp 293/2009 z dne 25. 3. 2010, Pdp 1047/2010 z dne 10. 3. 2011, Pdp 1448/2010 z dne 4. 4. 2011 in Pdp 1078/2011 z dne 19. 4. 2012.