2. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Dimitrija Bizjaka–Lokarja iz Ljubljane na seji dne 2. marca 2006

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 135/03) se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Pobudnik izpodbija 20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1E), ki kot prehodna določba ureja položaj določenih upravičencev po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – v nadaljevanju ZZVN). Pobudnik navaja, da je na podlagi Zakona, ki je začel veljati 1. 1. 2004, vložil zahtevek za izplačilo pokojnine od 20. 7. 2000 do 31. 12. 2001. Pokojnino je prejel le v enakem nominalnem znesku, kot bi jo prejel, če bi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) mesečne zneske izplačeval sproti leta 2000 in 2001. Pobudnik meni, da je ureditev, ki je omogočila uveljavitev pokojnine po ZZVN za nazaj, ni pa predvidela valorizacije teh zneskov ali zamudnih obresti, krivična oziroma v neskladju z 2. členom Ustave. Ni namreč sam kriv, da zaradi neustavnosti tedanjega 404. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) pravice do pokojnine po ZZVN ni mogel pridobiti že leta 2000.

2.Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve med drugim pojasnjuje, da je 20. člen ZPIZ-1E pravna podlaga za pridobitev pravice za nazaj. Obračun tako pridobljenih pravic naj bi se moral opraviti v višini, kot je veljal v času, ko so bile pravice pridobljene, in ne v višini, ki velja na dan izplačila. Zahteva za valorizacijo pripadajočih zneskov na nivo dneva izplačila naj bi pomenila uveljavljanje zamudnih obresti v smislu kritja izgube realne vrednosti izplačil iz preteklih obdobij. S tem naj bi takšna zahteva pridobila značaj odškodninskega zahtevka zoper zakonodajalca. Zakonodajalec je z 20. členom ZPIZ-1E uredil pravni status zahtevkov za uveljavljanje pravice v obdobju, ko je bilo to onemogočeno zaradi tedaj veljavne zakonodaje. Vsi morebitni dodatni zahtevki premoženjske narave pa naj bi se lahko uveljavljali po redni sodni poti.

3.Pojasnila k pobudi je dal tudi Zavod, ki med drugim navaja, da zamudne obresti ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja, o katerih odloča Zavod, oziroma da v konkretnem primeru ne gre za okoliščine, ki bi omogočale uporabo 277. člena ZPIZ-1.

B.

4.Izpodbijani 20. člen ZPIZ-1E določa, da zavarovanec, ki pred uveljavitvijo 69. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/01 – v nadaljevanju ZPIZ-1C) ni mogel pridobiti pravice do pokojnine po določbah ZZVN zaradi veljavnosti določbe 404. člena ZPIZ-1, lahko vloži zahtevek za pridobitev pravice do pokojnine po ZZVN, če je zanjo v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 izpolnil predpisane pogoje. Pokojnina takšnemu upravičencu pripada od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan oziroma od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Navedeni 404. člen ZPIZ-1 je do spremembe, uveljavljene z ZPIZ-1C, določil minimalno starost in minimalno pokojninsko dobo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih tako, da je upravičenec po ZZVN leta 2000 pogoj izpolnjeval, če je imel 28 let in 6 mesecev pokojninske dobe, kar pa je bilo 8 let in 6 mesecev več kot po ZZVN.

5.Pobudnik izpodbijanemu 20. členu ZPIZ-1E očita krivičnost oziroma neskladnost z 2. členom Ustave, ki jo vidi v tem, da Zakon ne omogoča izplačila pokojnin iz izpodbijanega člena v vrednosti na dan izplačila.

6.V primeru ZZVN in ZPIZ-1 gre za zakonodajno urejanje, pri katerem ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Ustavnosodna presoja teh ureditev je zato zadržana. V 20. členu ZPIZ-1E je zakonodajalec za določeno skupino upravičencev uredil pogoje, ki jih morajo izpolnjevati za pridobitev pravice do pokojnine po pogojih, ki jih določa ZZVN. Dejstvo, da v tem členu ni določbe, ki bi urejala valorizacijo za nazaj izplačanih zneskov, ne pomeni, da glede teh izplačil ni predvidena nikakršna valorizacija. Določbe ZPIZ-1 o usklajevanju pokojnin zajemajo tudi ta izplačila. Ali naj bi bila temu (rednemu) usklajevanju pokojnin dodana še posebna valorizacija, pa je vprašanje primernosti, o katerem odloča zakonodajalec. Zato očitek neprimernosti oziroma krivičnosti izpodbijane ureditve, ker ne določa dodatne valorizacije ali zamudnih obresti, ni utemeljen. Po presoji Ustavnega sodišča se tudi sicer vrednost po splošni ureditvi valorizirane pokojnine, v razmerah, ko je vrednost domače valute relativno stabilna, zaradi približno tri leta kasnejšega izplačila, tudi ni spremenila do te mere, da bi takšna znižana vrednost pokojnine pomenila poseg v socialno varnost upravičencev in s tem razlog za ustavnosodno ukrepanje.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj