Jedro

Ponovno zaslišanje oškodovanke o isti dokazni temi ne more predstavljati novega dokaza v smislu obnovitvenega razloga iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. J.P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 485/2003 z dne 17.1.2006 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen tri leta zapora. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 946/2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 466/2009 z dne 9.6.2009 pravnomočno zavržena.

3. Dne 1.9.2009 je zagovornik obsojenca zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa spremeni tako, da dovoli obnovo postopka končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 485/2003 z dne 17.1.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 344/2006 z dne 25.1.2007 oziroma podrejeno, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče namreč pravilno ugotavlja, da je oškodovanka že dne 2.11.2002 podala izjavo, v kateri preklicuje izjave na policiji in sodišču zoper J.P. in navaja razloge za preklic. Do te izjave se je, glede na to, da je bila vložena v spis v času pritožbenega postopka, opredelilo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju (stran 5 in 6 sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 485/2003). Sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je oškodovankina izjava z dne 31.5.2008 podobna izjavi z dne 2.11.2002, do katere sta se tako Okrožno sodišče kot tudi Višje sodišče že opredelili in zato ne predstavlja novega dejstva, ki bi vzbudil resen dvom v pravilnost in v popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Navajanje možnih motivov za ravnanje oškodovanke vsebinsko pomeni nestrinjanje z razlogi sodišča, ki izjavi oškodovanke z dne 2.11.2002 ni sledilo, oziroma nestrinjanje s takšnimi razlogi vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopusten. Prav tako se je sodišče opredelilo do predložene fotokopije vabila na zaslišanje oškodovanke pri Okrožnem državnem tožilstvu, pri čemer vrhovna državna tožilka poudarja, da iz vabila samega ne izhajajo podatki, ki bi razbremenjevali obsojenca.

5. Na odgovor vrhovne državne tožilke sta podala izjavo tako obsojenec kot njegov zagovornik in vztrajata na navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa in obeh izpodbijanih odločb je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za obnovo postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, oziroma zato, ker po njegovem obstajajo nova dejstva in novi dokazi, ki utegnejo sami zase, predvsem pa v zvezi s prejšnjimi dokazi, povzročiti oprostitev obsojenca. Kot nova dejstva oziroma dokaze zagovornik v zahtevi za obnovo postopka poudarja, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani v letu 2004 v predkazenskem postopku obravnavalo kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po členu 183 KZ, katerega storilec naj bi bil osumljeni R.K., oškodovana pa naj bi bila J.L. Okrožno državno tožilstvo naj bi si prizadevalo opraviti razgovor z oškodovanko, vendar pa se ta na pozive ni javljala. Dopis okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt 2409/03 z dne 3.11.2004 s priloženimi vabili z dne 7.4.2004 in 1.9.2004 je predložil zahtevi za obnovo postopka. Nadalje je kot nov dokaz predložil lastnoročno napisano izjavo oškodovanke iz katere izhaja, da ni res, da bi jo v kritičnem času spolno izrabil obsojenec, temveč so to storili njeni tedanji partnerji, v postopku pa je obremenila obsojenca, ker je bila nanj jezna, saj jo je ob neki priložnosti pretepel z bičem, bil pa je tudi priča, ko se je sama fizično lotila matere.

8. Sodišče je zahtevo za obnovo postopka z izpodbijanima sklepoma zavrglo, ker je ocenilo, da ne gre za nov dokaz oziroma da je predlagan dokaz očitno tak, da se na podlogi njega ne bi mogla dovoliti obnova (prvi odstavek 413. člena ZKP). Svojo odločitev pa je tudi obširno obrazložilo. Dejstva, da naj bi tekel proti R.K. predkazenski postopek v zvezi z istovrstnimi kaznivimi dejanji storjenimi zoper isto oškodovanko, jo ocenilo kot tako, da glede na vse ostale izvedene dokaze očitno ne more v ničemer vplivati na pravnomočno sodno odločbo. Gre šele za predkazenski postopek, (kazenski postopek kasneje očitno ni bil izveden), poleg tega pa tudi kolikor bi bil R.K. pravnomočno obsojen, navedeno še ni bi izključilo obsojenca kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja. Priložena vabila v zvezi z zaslišanjem oškodovanke na Okrožnem državnem tožilstvu so lahko le podlaga za sum, da naj bi R.K. storil istovrstno kaznivo dejanje, ni pa moč teh vabil upoštevati kot dokaz, ki bi vzbudil dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotovljenega s pravnomočno sodbo. Glede lastnoročno napisane izjave oškodovanke pa sodišče ugotavlja, da ne gre za nov dokaz, saj je oškodovanka podobno izjavo podala že dne 2.11.2002, do katere pa se je sodišče že opredelilo in sicer po tem, ko je oškodovanko ponovno zaslišalo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje II K 485/2003 na strani 5 in 6 sodbe). Pritožbeno sodišče se je takim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pridružilo, pri čemer je dodalo še, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne more omajati pritožnik s poudarjanjem, da gre pri izjavi z dne 31.5.2008 za obširnejšo, bolj konkretizirano in podrobneje utemeljeno izjavo, ki jo je oškodovanka podala že kot polnoletna, za razliko od krajše izjave z dne 2.11.2002, podane v času oškodovankine mladoletnosti. Nenazadnje tudi ne, ker je oškodovanka v ponovljenem sojenju obsojenca ponovno obremenila v intervjuju z izvedenko M.B. Poleg navedenega pa po presoji pritožbenega sodišča mora biti okoliščina, da je priča krivo izpovedala, v skladu z določbo drugega odstavka 410. člena ZKP izkazana s pravnomočno sodbo, torej da je bilo storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe.

9. Navedeni odločbi pa z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija zagovornik obsojenca in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa v nadaljevanju te kršitve ne obrazloži, temveč z izražanjem nestrinjanja z dokazno oceno nižjih sodišč uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog iz katerega po izrecni prepovedi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Neutemeljena pa je tudi nadaljnja navedba zagovornika, da predložena pisna izjava priče, s katero je zanikala izpovedbo pred sodiščem, predstavlja nov dokaz. Priča kot nosilka dokaza bo namreč vedno zaslišana o konkretnih dejstvih in stanjih, ki jih je (neposredno) zaznala ali o katerih obstoju ali neobstoju je zvedela od drugih (posredna priča). Njena izpovedba se ocenjuje po logičnih kriterijih (ali je izpovedba skladna z ostalimi izvedenimi dokazi, notranje skladna, ipd.) ter psiholoških (ali je bila priča pri podajanju svoje izpovedbe prepričljiva). Slednjo oceno izvaja le sodišče prve stopnje (glavna obravnava), medtem ko je presoja pritožbenega sodišča praviloma le v oceni logičnosti izpovedbe priče, oziroma v logičnosti argumentacije sodišča v zvezi z obstojem in neobstojem določenih dejstev glede na izvedene dokaze.

10. V konkretni kazenski zadevi je bila oškodovanka L.J. že večkrat zaslišana kot priča o isti dokazni temi, to je o obsojenčevi spolni zlorabi, verodostojnost njene izpovedbe na katero je sodišče oprlo sodbo je bila prav tako presojana in to tudi s ponovnim neposrednim zaslišanjem, po tem, ko je sodišče prejelo njen pisni preklic oziroma spremenjeno izjavo, kjer je vlogo obsojenca (tedaj obtoženca), čeprav manj obrazloženo kot v sedaj priloženi pisni vlogi, zanikala. Sodišče je tudi natančno navedlo razloge zakaj šteje njeno prvotno izpovedbo za prepričljivo in razloge, zaradi katerih je ocenilo, da je prišlo do pisnega preklica prvotne izpovedbe. Ponovno zaslišanje oškodovanke (istega dokaznega sredstva) o isti dokazni temi (spolni zlorabi) torej ne more predstavljati novega dokaza. Sodišče je, kot je bilo povedano, pričo že zaslišalo in o njeni izpovedbi zavzelo svoje stališče. Glede na navedeno ne more predstavljati novega dokaza v smislu obnovitvenega razloga iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP njena spremenjena izjava, podana po pravnomočnosti sodbe (ne glede na to, ali je bilo to dejstvo-spremenjena izjava, kot je bilo to v obravnavani zadevi, že presojano ali ne), saj gre tudi v tem primeru za isto dokazno sredstvo in isto dokazno temo. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi lahko že izvedene dokaze po pravnomočnosti sodbe izvajali v neskončnost. Je pa lahko spremenjena izjava drug obnovitveni razlog, kot je na to upravičeno opozorilo pritožbeno sodišče in sicer obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, če se dokaže, da med drugim sodba temelji na krivi izpovedbi priče. Vendar pa se za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba, pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe. Izjemoma se sicer sme kriva izpovedba dokazovati tudi z drugimi sredstvi, če je npr. pregon za kaznivo dejanje krive izpovedbe že zastaral, ali je priča umrla ipd. V konkretnem primeru pa ponovni preklic prejšnje izpovedbe, poslan sodišču po več letih, ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi utemeljevala odstop od strogega dokaza, saj je sodišče verodostojnost oškodovankine prvotne izpovedbe presojalo in to v teku kazenskega postopka (do pravnomočnosti), in kot je bilo že pojasnjeno argumentirano ocenilo zakaj šteje njeno izpovedbo pred sodiščem kljub kasnejšemu pisnemu preklicu za resnično (torej ni bilo podlage za vložitev obtožnega akta za kaznivo dejanje krive izpovedbe zoper oškodovanko).

11. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, zahteva pa je deloma podana tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških nastalih v tem postopku temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.