Jedro

Če gre za kazniva dejanja, s katerimi naj bi bilo oškodovano družbeno premoženje, je družbeni pravobranilec po pooblastilu iz 2. odstavka 50. člena ZLPP procesno legitimiran, da v kazenskem postopku sodeluje kot oškodovanec kot tožilec.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila z izpodbijanima sklepoma kršena določba prvega odstavka 186. člena ZKP.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je zavrnil zahtevo za preiskavo in njeno dopolnitev, ki jo je vložil družbeni pravobranilec, potem ko je okrožna državna tožilka s sklepom zavrgla njegovo ovadbo z dne 3.6.1997 zoper več članov uprave P. V. p.o. zaradi več kaznivih dejanj, s katerimi naj bi bilo oškodovano družbeno premoženje. To je storil v skladu s pravnim poukom, da sme kot oškodovanec kot tožilec začeti kazenski pregon. Senat je zahtevo za preiskavo zavrnil, ker da je bila vložena za dejanji, za kateri kazenska ovadba ni bila zavržena; ker je nepopolna, saj je vložena le zoper V.B., čeprav je v njej navedeno, da je dejanji storil v sostorilstvu z R.S.; sploh pa družbeni pravobranilec ne more nastopiti kot subsidiarni tožilec. Višje sodišče je pritožbo družbenega pravobranilca, ki je izpodbijal vse tri navedene razloge, zavrnilo. V sklepu se je osredotočilo le na vprašanje, ali lahko družbeni pravobranilec prevzame pregon po zavrženju kazenske ovadbe, z ostalima dvema razlogoma iz izpodbijanega zavrnilnega sklepa pa se ni ukvarjalo. Postavilo se je na stališče, da družbeni pravobranilec tega ne more storiti, saj je bila z domnevno sklenitvijo škodljive pogodbe glede na definicijo oškodovanca iz 144. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko prekršena le premoženjska pravica podjetja P. V. Samo ta subjekt bi se lahko v tem primeru pojavil kot oškodovanec kot tožilec. Zato se družbeni pravobranilec neutemeljeno sklicuje na Zakon o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDruP) in Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), ki mu ne dajeta podlage za prevzem kazenskega pregona.

Vrhovni državni tožilec je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga, da se razveljavita, zadeva pa vrne prvostopenjskemu senatu v novo odločanje. Meni, da je stališče obeh sodišč zmotno, saj ne upošteva posebnega položaja, ki ga ima družbeni pravobranilec v postopkih zaradi kaznivih dejanj, s katerimi je bilo oškodovano družbeno premoženje. Zakon mu namreč nalaga obveznost, da zastopa interese družbenega kapitala. Družbeno premoženje v času preoblikovanja podjetij sploh ni imelo več upravljalcev, ki bi v kazenskih postopkih lahko nastopali kot oškodovanci. Včasih pa bi kot možni zastopniki oškodovanca nastopale osebe, proti katerim se vodi kazenski postopek. Po 8. členu ZDruP je med drugim pooblaščen za začetek postopkov za ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala. Je torej neke vrste zakoniti zastopnik družbenega kapitala. Tudi iz drugega in tretjega odstavka 7. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO) je razvidno, da lahko takrat, ko je oškodovano družbeno premoženje, nastopi v imenu oškodovanca le družbeni pravobranilec.

Nasprotna stranka na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Oškodovanec je tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica (6. alineja 144. člena ZKP). Povsem jasno je, da v primerih kaznivih dejanj, s katerimi je oškodovano družbeno premoženje, družbeni pravobranilec to ne more biti, kar je razvidno tudi iz njegove zakonske definicije, razvidne v nadaljevanju. Ker pa lahko oškodovanec in oškodovanec kot tožilec izvršujeta svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu (prvi odstavek 65. člena ZKP), je treba v obravnavanem primeru odgovoriti na vprašanja: a) ali družbeni pravobranilec lahko nastopa kot pooblaščenec v sodnih postopkih (katerih) in od kod izvirajo njegova pooblastila, b) čigav pooblaščenec je (ali tudi oškodovanca v smislu kazenskega postopka), c) kakšen je obseg pooblastil. K točki a) in b) V prvem odstavku 1. člena ZDruP (Ur. l. RS, št. 69/95) je določeno, da je družbeni pravobranilec samostojen državni organ, ki opravlja določene funkcije v zvezi z varstvom družbene lastnine in v zvezi z varstvom pravic delavcev. Naloge v zvezi z varstvom družbene lastnine opravlja po pooblastilih (2. odstavek citiranega člena): - ki jih je do uveljavitve tega zakona imel družbeni pravobranilec samoupravljanja na podlagi ZLPP (Ur. l. RS, št. 55/92 do 32/94), Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o gospodarskih družbah, - ki jih ima po drugih veljavnih predpisih v zvezi z varovanjem družbene lastnine.

ZKP ne daje izrecnih pooblastil družbenemu pravobranilcu za opravljanje procesnih dejanj v kazenskem postopku. V drugem odstavku 50. člena ZLPP pa ima v primeru, ko na podlagi revizijskega poročila oceni (v tej zadevi je bilo poročilo narejeno 31.7.1997 in se je družbeni pravobranilec v dopolnitvi zahteve za preiskavo nanj skliceval), da gre za oškodovanje po 48. členu tega zakona (med drugim zaradi sklenitve škodljive pogodbe), pooblastilo, da začne v tridesetih dneh ustrezen postopek za (med drugim) razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala. Že sam pojem "ustrezen postopek" pove, da ni omejen zgolj na civilni postopek. Oškodovanje družbenega premoženja je namreč mogoče ugotavljati tudi v kazenskem postopku, ko gre za kazniva dejanja, ki imajo za posledico zmanjšanje tega premoženja. Ker družbeni pravobranilec kazenskega postopka pri uradno pregonljivih kaznivih dejanjih ne more začeti neposredno z zahtevkom na sodišče, kot je to v primeru vložitve tožbe v pravdnem postopku, je najprej dolžan podati ovadbo pristojnemu državnemu tožilcu zaradi uvedbe postopka zoper odgovorno osebo, če meni, da je z oškodovanjem družbene lastnine ali s kršitvijo pravic delavcev storjeno kaznivo dejanje (9. člen ZDruP). Če je ovadba zavržena, pa v funkciji varovanja družbene lastnine in zastopnika njenih interesov "oživi" njegovo pooblastilo za začetek sodnega postopka, s tem da prevzame kazenski pregon z določeno zahtevo sodišču (npr. vloži zahtevo za preiskavo). Še zlasti je to pomembno v primerih, ko so bili subjekti oškodovanja podjetja s premoženjem v družbeni lastnini, oškodovanje pa so povzročili poslovodni oziroma odgovorni organi podjetja.

Podjetja so bila sicer nosilci zahtevkov, vendar pa so te v njihovem imenu uveljavljale osebe v omenjenih organih bodisi kot zakoniti zastopniki (npr. direktor) bodisi kot pooblaščenci, zato je lahko prihajalo do konflikta interesov (tako tudi odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-26/96 z dne 24.11.1999, Ur. l. RS, št.101/99). V takem primeru oseba, zoper katero je vložena kazenska ovadba ali teče kazenski postopek, tudi ni zainteresirana za morebitni prevzem kazenskega pregona.

Res govori drugi odstavek 50. člena ZLPP o postopku za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb, navedeni pravni posledici pa nista neposredni rezultat kazenskega postopka. Vendar pa ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti pomeni ugotavljanje okoliščin, zaradi katerih se določen pravni posel lahko razveljavi ali celo ugotovi njegova ničnost, epilog pa so različni dajatveni zahtevki. Zatorej: če je družbeni pravobranilec procesno legitimiran za sodelovanje v civilnem postopku, kjer se ugotavljajo iste okoliščine, ni razloga, da za to ne bi bil legitimiran tudi v kazenskem postopku kot oškodovanec kot tožilec. Pri tem je treba dodati, da je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, če temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku (14. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V obravnavanem primeru je družbeni pravobranilec prevzel kazenski pregon z vložitvijo zahteve za preiskavo dne 30.8.1999. V tem času je že veljal ZZLPPO (Ur. l. RS, št. 30/98), ki je na družbo (SRD) prenesel vse zahtevke iz naslova oškodovanja družbenega kapitala v podjetjih, kjer je bil le-ta po določbah tega zakona prenesen na SRD, razen v primerih, ko družbeni pravobranilec vloži tožbo po določbah drugega in tretjega odstavka 50. člena ZLPP (4. člen ZZLPPO). V tem primeru je treba razumeti vložitev tožbe v smislu predhodne razlage drugega odstavka 50. člena ZLPP.

K točki c) V postopkih, ki jih začne družbeni pravobranilec na podlagi pooblastil ZLPP, ima vsa upravičenja, ki jih dajejo procesni zakoni aktivno legitimiranim strankam. Niti ZLPP niti ZKP v zvezi s tem ne določata kakšnih omejitev.

Povedano torej pomeni, da ni pravilna odločitev, po kateri družbenemu pravobranilcu kot državnemu organu, ki ima za to pooblastilo v zakonu, sodišče ni dopustilo prevzema kazenskega pregona (prvi in drugi odstavek 60. člena ZKP). Čeprav je res, da država primarno skrbi za pregon storilcev kaznivih dejanj preko drugega državnega organa (državnega tožilstva), ni mogoče reči, da se je njen javni interes, da zagotovi pravičen postopek spremembe družbene v zasebno lastnino v prehodnem obdobju s tem izčrpal. Drugačna razlaga zakonskih določb bi lahko privedla do situacije, ko oškodovanci ne bi mogli izkoristiti pravice, ki jim jo daje ZKP. Oškodovanci pa so (bili) bodisi podjetje s premoženjem v družbeni lastnini, ki te pravice ne bi uveljavilo zaradi konflikta interesov z odgovornimi osebami podjetja, bodisi družbeni kapital v postopku lastninjenja, ko lastniki še niso bili znani in so končni oškodovanci tisti, ki so upravičeno pričakovali, da bodo soudeleženi v tem postopku - še zlasti po metodah interne razdelitve in notranjega odkupa delnic.

S tem je bila kršena določba prvega odstavka 186. člena ZKP, ki določa, da lahko oškodovanec kot tožilec zahteva od preiskovalnega sodnika, naj opravi preiskavo oziroma predlaga njeno dopolnitev.

Navedena kršitev pa je vplivala na zakonitost sklepov (drugi odstavek 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP).

Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je lahko Vrhovno sodišče ugotovilo le, da je bil zakon prekršen (drugi odstavek 426. člena ZKP), ni pa moglo razveljaviti izpodbijanih sklepov tako, kot je predlagal vrhovni državni tožilec.