Jedro

Tožnik je kupil osebni avtomobil, ki mu je bil kasneje zasežen (kot domnevno ukraden) od podjetja (toženke), ki je bila v okviru svoje dejavnosti pooblaščena za prodajo osebnih vozil. Za tožnika kot kupca je torej tožena stranka - prodajalec in zato v tej vlogi, ob morebitnem obstoju, tudi odgovorna za pravne napake v skladu z določilom 508. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Iz tega razloga je neutemeljen ugovor pasivne legitimacije kot tudi zahteva po ugotovitvi identitete prejšnjega lastnika vozila.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi kupna pogodba, ki sta jo dne 27. 5. 1994 v Š. sklenili pravdni stranki. Zaradi tega je tudi naložilo toženi stranki v plačilo 29.800,00 DEM v tolarski protivrednosti in znesek 523.554,00 SIT ter pravdne stroške tožnika v višini 262.406,00 SIT. Zahtevek tožnika za plačilo 256.446,00 SIT pa je zavrnilo kot neutemeljen. Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbeno uveljavlja vse tri razloge po I. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) z obrazložitvijo, da je v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče zmotno uporabilo materialno, ker med pravdnima strankama sploh ni šlo za kupoprodajno razmerje, ampak za komisijsko prodajo. Tožena stranka je bila le posrednik med tožnikom in prejšnjim lastnikom vozila, ki ga je tožnik kupil, ne pa dejanski prodajalec. Zato tudi ne more odgovarjati za pravne napake na prodanem (domnevno ukradenem) vozilu, niti ni v predmetnem postopku podana pasivna legitimacija toženca. Uveljavlja tudi bistveno kršitev po 13. točki II. odstavka 354. člena ZPP/77, ker so razlogi sodbe nejasni, oziroma med seboj v nasprotju. Po mnenju pritožbe bi moralo prvostopno sodišče za pravilno razsojo predmetne zadeve ugotavljati lastništvo prodanega vozila, pribaviti kazenski spis okrožnega sodišča, ki se nanaša na prejšnjega lastnika, in pribaviti tudi celotno carinsko dokumentacijo, na podlagi katere bi se ugotovilo, kaj se je pravzaprav dogajalo v carinskem postopku s predmetnim vozilom. Ker pa tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev v novo sojenje. Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Pritožbeno sodišče v postopku pred sodiščem prve stopnje ni našlo bistvenih kršitev, na katere pazi v skladu z II. odstavkom 365. člena ZPP/77. Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožnik pri toženki kupil osebno vozilo znamke P., za katerega mu je tožena stranka izstavila račun št. 27/94 in da je bila poleg pogodbe o nakupu vozila P. sklenjena še pogodba, s katero je tožnik prodal direktorju toženke za 11.500,00 DEM svoj avtomobil znamke O. K.. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je tožniku prodala osebni avto P. za ceno 1,616.000,00 SIT, kot to izhaja iz računa št. 27/94, in ne za 29.800,00 DEM, kot to ves čas trdi tožnik. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik za sporni avto dejansko plačal 29.800,00 DEM. Dejstvo je, da je bila takšna cena navedena v oglasu toženca, na katerega se je tožnik odzval, R. P. kot direktor tožene stranke v času sklenitve pravnega posla pa je na glavni obravnavi dne 18. 1. 1999, verjetno nehote, potrdil, da sta se s tožnikom ustno dogovorila, da bo dal tožnik v račun za kupnino za vozilo P. svojo staro vozilo O.K.. To vozilo je potem tožnik istega dne kot je kupil vozilo P. dejansko prodal P.R.za ceno 11.500,00 DEM. Opisana izjava P. je bila sicer dana kot odgovor pooblaščencu tožnika na vprašanje, zakaj je tako drastično spustil ceno za skoraj novo vozilo, iz 29.900,00 DEM na 1,616.000,00 SIT, vendar kljub temu nedvomno potrjuje obstoj ustnega dogovora o ceni vozila P. v višini 29.800,00 DEM. Če namreč temu ne bi bilo tako,bi to pomenilo, da je tožnik vozilo O. K. toženki oziroma P. podaril. Prej opisano izjavo je dal P. nedvomno v imenu takrat njegovega podjetja - tožene stranke, zato dejstvo, da je tožnikovo vozilo sam kupil, na sam ustni dogovor o pravi ceni oziroma kupnini za vozilo P. nima nobenega vpliva. Kvečjemu bi bil P.R. kot fizična oseba zavezan podjetju L. d.o.o. plačati znesek 11.500,00 DEM. Pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru med pravdnima strankama ni šlo za kupoprodajno pogodbo, ampak za komisijsko prodajo, zaradi česar ni pogojev za uporabo določb ZOR-a o odgovornosti za pravne napake oziroma se sploh postavlja vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke, ne vzdrži nobene tehtne presoje oz. nima pravno relevantne podlage. Dejstvo je, da je tožnik kupil osebni avtomobil Passat od podjetja (toženke), ki je bila v okviru svoje dejavnosti pooblaščena za prodajo osebnih vozil. Za tožnika kot kupca je torej tožena stranka prodajalec in zato v tej vlogi, ob morebitnem obstoju, tudi odgovorna za pravne napake v skladu z določilom 508. člena ZOR. Pritožbeni ugovor pasivne legitimacije je iz tega razloga povsem neutemeljen, kot so zato neutemeljene tudi pritožbene zahteve po ugotovitvi identitete prejšnjega lastnika vozila P. 508. člen ZOR določa, da prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčeve pravice, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena. Tožnik je bil v svoji pravici večkrat omejen, saj mu je bilo pri toženki kupljeno vozilo že po dobrega pol leta zaseženo s strani policistov kot domnevno ukradeno (8. 12. 1994), mu po skoraj treh letih (23. 3. 1997) vrnjeno kot carinsko blago in pod pogojem, da plača 523.554,00 SIT uvoznih dajatev, ter mu dne 15. februarja 1999 ponovno zaseženo, tokrat v R. A. kot ukradeno. Iz tega nedvomno izhaja, da je toženka tožniku prodala predmet s pravno napako, ki izključuje njegovo pravico, da bi ga pridobil v svojo last (II. odst. 121. člena in 508. člen ZOR). Ker tožnik ni bil niti obveščen o takšni napaki niti ni privolil, da bi vzel oziroma kupil stvar, ki je z njo obremenjena, je skladno z II. odstavkom 510. člena ZOR upravičeno zahteval razveljavitev prodajne pogodbe in vrnitev kupnine 29.800,00 DEM, čemur je sodišče v celoti ugodilo. Zahteval pa je tudi plačilo 780.000,00 SIT. Sodišče mu jih je skladno s IV. odstavkom 510. člena ZOR priznalo le 523.554,00 SIT, saj zahtevka v presežku ni dokazal. Ta znesek predstavlja škodo, ki jo je tožnik utrpel zato, da je svoje vozilo, ki zaradi ilegalnega uvoza v R. S. ni bilo ocarinjeno, kasneje pa celo registrirano s ponarejeno carinsko deklaracijo, dobil vrnjeno (podatki v priloženi carinski dokumentaciji). Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo koristi tožnika v zvezi z uporabo vozila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno in zakonito, ko ni ugotavljalo koristi tožnika, ki jih je imel zaradi uporabe vozila. Toženka se namreč kljub temu, da je tožnik na glavni obravnavi 18. januarja 1999 predlagal zmanjšanje kupnine za znesek koristi, do tega predloga ni opredelila, sodišče pa, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ni dolžno upoštevati koristi strank po uradni dolžnosti. Z obširno obrazložitvijo je bilo odgovorjeno na vse pritožbene navedbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je bilo tudi materialno pravo v celoti pravilno uporabljeno.Ker zato sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke II. odst. 354. člena ZPP/77, se je pritožba izkazala v celoti za neutemeljeno, zaradi česar je bilo potrebno odločiti,kot izhaja iz izreka te sodbe. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške.