Jedro

Pri odločanju o prispelih vlogah je treba upoštevati tudi namen javnega razpisa, ki je v tem, da se omogoči sofinanciranje investicij, ki bodo predstavljale novo dejavnost ali širitev obstoječe dejavnosti ter s tem ustvarjanje novih delovnih mest, povezanih z investicijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke na Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regij v obdobju 2010-2015 (v nadaljevanju javni razpis) za projekt „Izgradnja reinjekcijske geotermalne vrtine Re-2g“. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožeča stranka na javni razpis pravočasno vložila vlogo, ki ni bila popolna. Zaradi navedenega je bila pozvana, da vlogo dopolni, kar je tudi pravočasno storila. Pri pregledu vloge je bilo nato ugotovljeno, da je tožeča stranka vlogi priložila dovoljenje za raziskavo podzemnih voda za izdelavo raziskovalne vrtine, št. 35505-26/2013 z dne 12. 4. 2013 ter vodno soglasje št. 35507-1814/2013-2 z dne 30. 4. 2013. Iz dovoljenja izhaja, da si mora vlagatelj, če se odloči, da bo vodo iz vrtine uporabljal, pridobiti vodno soglasje. Iz vodnega soglasja pa je razvidno, da velja le za čas izgradnje in aktivacije vrtine in za izvedbo inicijalnega črpalnega poizkusa, pri čemer lahko traja največ dva tedna. Na podlagi navedenih listin je tožena stranka zaključila, da projekt ne ustreza razpisnim pogojem točka 2.5.2, ker vlagatelj ni pridobil vseh ustreznih dovoljenj in soglasij. Prav tako projekt ni v skladu z določbo 2.11. javnega razpisa, ki določa, da mora predmet projekta ostati na upravičenem območju vsaj tri leta po končani investiciji, v primeru velikih podjetij pa pet let. Tako izdano vodno soglasje ne zadošča merilu javnega razpisa, saj bo moral vlagatelj pridobiti novo vodno soglasje. Posledično tudi projekt ne ustreza predmetu javnega razpisa, ki se nanaša na sofinanciranje investicij v osnovna sredstva pri postavitvi novega proizvodnega obrata, širitvi obstoječega obrata ali začetku nove dejavnosti, ter ustvarjanje novih delovnih mest. Izgradnja vrtine sama po sebi namreč ne služi komercialnemu namenu, temveč se sme uporabljati samo v raziskovalne namene.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Namen prijavljenega projekta je zagotoviti dolgoročno izkoriščanje geotermalne energije za proizvodnjo toplotne energije ter s tem prispevati k vzpodbujanju začetnih investicij in ustvarjanju novih delovnih mest. Neposredni cilj investicije je izgradnja reinjekcijske geotermalne vrtine Re-2g in zaokrožitev proizvodnega procesa tožeče stranke pri proizvodnji toplotne energije. Pogoj iz točke 2.11. javnega razpisa je tožeča stranka izpolnila, saj bo vrtina svojo funkcijo opravljala vsaj 20 let, kar izhaja tudi iz strokovnega mnenja Naravoslovno tehnične fakultete Univerze v Ljubljani. Za projekt pa ima tožeča stranka tudi ustrezna dovoljenja. Razpolaga namreč z dovoljenjem, ki ga je sploh mogoče pridobiti v začetni fazi izgradnje in se nanaša na čas izgradnje in aktivacije vrtine in na izvedbo inicialnega črpalnega poizkusa. V tej fazi niti ni mogoče pridobiti vodne pravice po Zakonu o vodah, saj bo to možno šele po končani raziskavi. Tako je tožeča stranka v celoti zadostila zakonskim pogojem in tudi pogojem razpisa. Tožena stranka tudi nepravilno ugotavlja, da v vlogi ni bilo navedeno, katera infrastruktura je potrebna za zagon reinjekcijske vrtine oziroma za komercialno izkoriščanje vrtine Re-1g. V poslovnem načrtu je bilo pojasnjeno, da sta vrtini Re-1g in Re-2g par, pri čemer je Re-1g proizvodna vrtina, Re-2g pa je reinjekcijska vrtina, ki služi vračanju vode v zemljo. Za zaokrožitev proizvodnega procesa izkoriščanja geotermalne energije za proizvodnjo toplotne energije je tako nujno potrebna vrtina Re-2g, saj s tem zaokroži proizvodni proces. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobneje pojasnjuje odločitev v izpodbijanem sklepu in vztraja pri svojih ugotovitvah. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da izgradnja vrtine Re-2g, ki je predmet prijave na razpis, sama po sebi ne služi ničemur, saj za delovanje potrebuje vrtino Re-1g. Obe vrtini skupaj pa ne moreta delovati, če nista povezani s cevovodi. Šele s tem bo projekt celovit in bo služil doseganju cilja, ki ga je postavila tožeča stranka. Vloga pa se je nanašala izključno na izgradnjo vrtine Re-2g, nikjer pa ni prikazan še preostali del investicije. Nasprotuje zaslišanju predlagane priče A.A., saj ta v ničemer ne more prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo tožeča stranka odgovarja, da so irelevantne, saj povezava med obema vrtinama ni predmet projekta. Soglasja, ki jih zahteva tožena stranka, bo mogoče pridobiti šele po izvedeni izgradnji vrtine, tedaj pa se ne bi mogla prijaviti na javni razpis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila vloga tožeče stranke na javni razpis zavrnjena, ker prijavljeni projekt ne ustreza predmetu javnega razpisa. Tudi po presoji sodišča je navedena ugotovitev tožene stranke pravilna, tožena stranka pa je v izpodbijanem sklepu tudi navedla ustrezne razloge za svojo odločitev, s katerimi se sodišče strinja in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

V skladu s točko 1.1. je predmet javnega razpisa sofinanciranje investicij v osnovna sredstva pri postavitvi novega proizvodnega obrata, širitvi obstoječega obrata ali začetku nove dejavnosti, ki pomeni temeljito spremembo proizvoda ali proizvodnega procesa v obstoječem proizvodnem obratu (s pomočjo racionalizacije, diverzifikacije ali modernizacije) ter ustvarjanja novih delovnih mest povezanih z začetno investicijo. Nadalje je javni razpis v točki 7. opredelil neupravičene projekte, pri čemer se je skliceval na podrobnejšo opredelitev neupravičenih projektov v razpisni dokumentaciji v poglavju 2.5.2. V skladu z navedenim so morali projekti v naslednjih treh letih oziroma petih letih ohraniti obstoječa delovna mesta oziroma število zaposlenih. Prav tako so morali vlagatelji za projekt pridobiti vsa ustrezna dovoljenja in soglasja.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka na javni razpis prijavila projekt izgradnje reinjekcijske geotermalne vrtine Re-2g. Iz projektne dokumentacije, njene dopolnitve in navedb tožnika v upravnem sporu izhaja, da je namen investicije zagotoviti dolgoročno izkoriščanje geotermalne energije za proizvodnjo toplotne energije, pri čemer je vrtina Re-2g predvidena za reinjektiranje energetsko izrabljene vode iz vrtine Re-1g. Obe vrtini služita kot črpalno – injektivni par vrtin za črpanje in vračanje termalne vode v podzemne plasti. Na ta način bo omogočeno izkoriščanje geotermalne energije kot obnovljivega in ekološko neoporečnega vira energije. To pomeni, da bo namen celotnega projekta dosežen šele z izgradnjo vrtine Re-2g in ustrezne povezave med obema vrtinama.

Glede na že omenjeni namen javnega razpisa, da se omogoči sofinanciranje investicij, ki bodo predstavljale novo ali pa širitev obstoječe dejavnosti ter s tem ustvarjanje novih delovnih mest povezanih s to investicijo, se tudi sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da pri prijavljeni investiciji tožeče stranke, ki se nanaša izključno na izgradnjo vrtine Re-2g, ne gre za takšen projekt. Vrtina Re-2g namreč sama zase, brez ustrezne infrastrukture, ki pa ni predvidena v projektni dokumentaciji, ne bo zagotavljala cilja, to je zaokrožitev proizvodnega procesa izkoriščanja geotermalne energije za proizvodnjo toplotne energije. Zaradi navedenega je nerelevanten tožbeni ugovor, da bo sporna vrtina svojo funkcijo opravljala vsaj 20 let (s čimer je zagotovljeno pogoju pod točko 2.5.2), saj za uspešnost projekta kot celote ne zadošča zgolj vrtina Re-2g, temveč je potrebna tudi ustrezna infrastruktura, ki pa v prijavljenem projektu ni predvidena. Tako prijavljeni projekt ne predstavlja ekonomsko nedeljive celote, kar pa je pogoj, da je mogoče projekt obravnavati kot upravičen v smislu javnega razpisa.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da ima projekt po gramatikalni razlagi razpisnega pogoja iz poglavja 2.5.2. vsa ustrezna dovoljenja in soglasja. Tako iz dovoljenja za raziskavo podzemnih voda z dne 12. 4. 2013 kakor tudi iz vodnega soglasja z dne 30. 4. 2013 izhaja, da se dovoljenja nanašajo izključno na raziskovalno fazo in poskusno črpanje vode iz vrtine Re-2g in to v omejenem časovnem obdobju, najdlje do dne 30. 3. 2015. Iz dovoljenja tudi jasno izhaja, da ni dovoljeno izkoriščanje načrpane vode ter da se ne nanaša na črpalno – reinjekcijski preizkus para vrtin Re-1g in Re-2g. Na podlagi navedenih dovoljenj torej tožeča stranka ne more doseči cilja investicije, to je zaokrožitev proizvodnega procesa na podlagi izkoriščanja geotermalne energije in s tem tudi trajanje investicije v skladu z javnim razpisom. Sicer pa tožeča stranka v predloženem projektu niti ni predvidela izgradnje navedene zaokrožene celote, torej projekt že iz tega razloga na more doseči namena, ki ga je zatrjevala v vlogi na javni razpis.

Glede na to, da je tožena stranka v zadevi pravilno ugotovila dejansko stanje ter tudi pravilno uporabila določbe javnega razpisa, je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevkov tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov sodnega postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25.člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.