Jedro

Zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom je prisilno. Med drugim posega v pravico do osebne svobode, ki je ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato ni dopustno brez intervencije (odločbe) sodišča. Izvaja se lahko le pod pogoji, ki jih določa zakon, in z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Trajanje ukrepa s sklepom sodišča ni vnaprej časovno natančno določeno, ampak je zgolj omejeno s skrajnim rokom. Odpust je odvisen od strokovne presoje uspešnosti zdravljenja pod posebnim nadzorom in je v celoti v dispoziciji ustanove, v kateri oziroma pod nadzorom katere se je oseba zdravila.

Pri presoji o obstoju pogoja o vrsti in znakih duševne motnje je treba odgovoriti na strokovna vprašanja s področja medicinske stroke. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, mora v postopku obvezno sodelovati izvedenec psihiatrične stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stroški pritožbenega postopka se krijejo iz sredstev sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom klinike najdlje do vključno 27. 5. 2022. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec po postavljenem odvetniku. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sklep izpodbija v celoti. Predlaga razveljavitev z odpravo izrečenega ukrepa, podredno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izvedenka podala mnenje povečini na podlagi listinske dokumentacije in pogovora z osebo. Sodišče ni zaslišalo drugih oseb, ki bi vedele povedati o karakterju in obnašanju osebe. Po mnenju zastopnika oseba zaradi skopih podatkov ne ogroža svojega življenja, življenja drugih, niti ne povzroča premoženjske škode. Časovna neorientiranost osebe ne potrjuje sprejete odločitve. Ravnanje osebe ni bilo heteroagresivno, ampak nasprotno - polno ljubezni, odvetnika je celo pobožala po glavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba vsebinsko ne graja sklepa o omejitvi pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Ob pavšalni navedbi, da pritožba izpodbija sklep v celoti, in ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, ko mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP1 v zvezi z 42. členom ZNP-12 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr3, ugotavlja, da je odločitev pravilna. Izvedenka je ocenila, da bi prisotnost pri izvajanju dokazov dodatno vznemirila nasprotnega udeleženca in poslabšala njegovo psihično stanje. Predlagala je omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Predlogu izvedenke postavljeni odvetnik ni nasprotoval, sodišče pa je skladno s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr na njen predlog nasprotnemu udeležencu upravičeno omejilo to pravico (tretji odstavek 64. člena ZDZdr).

5. Tudi sklep o zadržanju nasprotnega udeleženca na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do vključno 27. 5. 2022 je pravilen. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je bil nasprotni udeleženec na podlagi obvestila psihiatrične bolnišnice odpuščen iz klinike že 16. 5. 2022. Vendar to dejstvo ne vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom je prisilno. Med drugim posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), ki je ena od temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato ni dopustno brez intervencije (odločbe) sodišča. Izvaja se lahko le pod pogoji, ki jih določa zakon, in z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Trajanje ukrepa s sklepom sodišča ni vnaprej časovno natančno določeno, ampak je zgolj omejeno s skrajnim rokom. Če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, jo psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča lahko odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr). Intervencija sodišča ni več potrebna. Odpust je odvisen od strokovne presoje uspešnosti zdravljenja pod posebnim nadzorom in je v celoti v dispoziciji ustanove, v kateri oziroma pod nadzorom katere se je oseba zdravila4. 6. O sprejemu na zdravljenje brez privolitve v nujnem primeru pa sodišče odloča po uradni dolžnosti po prejemu obvestila psihiatrične ustanove o sprejemu osebe (prvi odstavek 61. člena ZDZdr). Na podlagi prvega odstavka 53. člena ZDZdr mora ugotavljati, ali so v času sojenja podani potrebni zakonski pogoji za prisilno zdravljenje iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr.5 Na ugotovljeno stanje ob zaključku naroka je vezano tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o zakonitosti in utemeljenosti že izteklega zadržanja osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih.

7. V obravnavanem primeru je sodišče pravilno vodilo postopek. Izvedlo je vse potrebne dokaze. Skupaj z izvedenko in postavljenim odvetnikom je pregledalo zdravstveno dokumentacijo, zaslišalo nasprotnega udeleženca ter pridobilo mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Slednja je na naroku nasprotnega udeleženca tudi klinično pregledala in odgovorila na zapažanja pooblaščenca o obnašanju nasprotnega udeleženca na naroku. Pooblaščenec na njeno mnenje ni imel bistvenih pripomb. Dokaznih predlogov za izvajanje drugih dokazov - npr. za zaslišanje prič, ki bi vedele povedati o karakterju in obnašanju osebe, ni podal. S smiselnim uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedenih dokazov je prepozen, saj niti ne opraviči, zakaj tega ni storil takoj, ko je bilo mogoče (na naroku - 286. b člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

8. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje, utemeljene v pravilnih in popolnih razlogih, da so bili izpolnjeni vsi potrebni zakonski pogoji za zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju najkasneje do 27. 5. 2022. 9. Dokazna ocena sodišča ima oporo v celovito in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Pritožbene navedbe o udeleženčevem neagresivnem obnašanju na naroku jih z ničemer ne omajejo. Enake pripombe je pooblaščenec podal na naroku ob zaslišanju nasprotnega udeleženca. Na podlagi strokovnega pojasnila izvedenke o vzrokih za tako obnašanje in na podlagi dokumentiranih heteroagresivnih ravnanj nasprotnega udeleženca pred sprejemom v bolnišnico, jih je s pravilnimi razlogi utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje (točka 14, stran 6 sklepa).

10. Zmotno je pritožnikovo prepričanje, da ugotovljena časovna in krajevna neorientiranost nasprotnega udeleženca ne potrjuje odločitve sodišča, da je pri njem podana duševna motnja, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje (pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Pri presoji o obstoju pogoja o vrsti in znakih duševne motnje je treba odgovoriti na strokovna vprašanja s področja medicinske stroke. Ker sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, mora v postopku obvezno sodelovati izvedenec psihiatrične stroke. Osebo mora pregledati, podati mnenje o njenem zdravstvenem stanju ter oceniti, če in katero zdravljenje potrebuje (prvi odstavek 43. člena ZDZdr). Ključno je torej izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke, na katerega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo, nasprotni udeleženec pa ga ne na prvi stopnji ne v pritožbi zgolj s svojimi laičnimi ocenami ne omaje.

11. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri nasprotnem udeležencu podana duševna motnja - zmerna duševna manjrazvitost. Zaradi nje ni sposoben samostojnega življenja in je že vrsto let nastanjen v SVZ. Ima motnje v presoji, intelektualnem funkcioniranju in abstraktnem mišljenju. V zadnjih tednih pred sprejemom je prišlo do poslabšanja psihičnega stanja. Vzrok oziroma diagnoza poslabšanja ob sprejemu še ni bila znana. Poslabšanje zdravstvenega stanja se je odrazilo v vedenjski simptomatiki kot verbalna in fizična heteroagresija: kljub prilagoditvi terapije je postajal vedno bolj zmeden, nenavaden in agresiven do sebe (razbijanje po šipi) in drugih (fizični napadi na strokovno osebje in sostanovalce). Ob obravnavi na sodišču se je poslabšanje stanja še kazalo, in sicer kot delna osebna in časovna neorientiranost, krajevna neorientiranost in popolna nekritičnost do svojih predhodnih agresivnih dejanj. O tem se je sodišče prepričalo ob neposrednem zaslišanju udeleženca, z medicinsko dokumentacijo in izvedeniškim mnenjem. Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in odločitve, da je njegova presoja realnosti hudo motena in da svojih ravnanj ni sposoben nadzorovati. Nasprotno pritožbeno prepričanje teh ugotovitev ne ovrže. 12. Pritožba z vztrajanjem pri opisovanju (neagresivnega) obnašanja nasprotnega udeleženca na naroku izpodbija nadaljnjo oceno in ugotovitev sodišča, da nasprotni udeleženec zaradi bolezni oziroma nezmožnosti obvladovanja svojih ravnanj huje ogroža sebe in druge (1. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Izvedenka je strokovno pojasnila, sodišče pa na tej podlagi ugotovilo, da je obnašanje na naroku (ljubeznivost do odvetnika) pogojeno z bolezenskim stanjem nasprotnega udeleženca. Konkretno in realno ogrožanje lastnega življenja in življenja oziroma zdravja drugih, ki ga je nasprotni udeleženec nekritično zanikal, je bilo izkazano z zapisi o njegovem 0bnašanju v SVZ neposredno pred sprejemom na zdravljenje. Drži, da je sodišče na podlagi medicinske dokumentacije ugotovilo, da od sprejema v bolnišnico ni bil več agresiven do nikogar. Pravilno pa je upoštevalo pojasnilo izvedenke, da je do določene mere nanj ugodno vplival že sam sprejem v bolnišnico (sprememba okolja in ljudi). Glede na izkazana heteroagresivna dejanja v domačem okolju, njegovo zanikanje in nekritičnost do njih in glede na naravo njegove bolezni pa je utemeljeno sledilo izvedenki tudi v mnenju, da trenutna umiritev še ne dopušča ocene, da ni več nevaren sebi in drugim. Izvedenka je namreč pojasnila, da je nevarnost hudega ogrožanja svojega zdravja in življenja drugih podana, dokler ne bo izvedena dodatna diagnostična opredelitev bolezenske podlage njegovega stanja ter uvedena primerna medikamentozna terapija za umiritev in stabilizacijo njegovega stanja. Pritožnik tudi v tem delu z ničemer ne omaje mnenja izvedenke. Ugotovitev sodišča o izpolnjenem pogoju iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je pravilna.

13. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema odločitev in razloge v točkah 15 do 16, da ob sojenju pritožniku še ni bilo mogoče pomagati z milejšimi ukrepi (zdravljenje na varovanem oddelku je nujno potreboval zaradi izvedbe dodatne diagnostične opredelitve bolezenske podlage njegovega stanja, umiritve in uvedbe ustrezne terapije, česar v domačem zavodskem okolju - v SVZ -ni bilo mogoče izvajati; pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr) in o dolžini potrebnega zdravljenja (ugotovitve in razlogi v točki 17 sklepa). Tudi ti dve odločitvi imata oporo v strokovnem izvedeniškem mnenju, ki ga pritožnik ni z ničemer omajal. 14. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen in ni obremenjen z uveljavljenimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožbo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 51. člena in 68. člena ZDZdr. Priglašene odvetniške stroške bo s posebnim sklepom odmerilo oziroma o njih odločilo sodišče prve stopnje.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019. 3 Zakon o duševnem zdravju, Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami. 4 Primerjaj sklep VS RS sklep II Ips 19/2010 z dne 28. 1. 2010. 5 Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; - če navedenih vzrokov in ogrožanja in 1. in 2. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).